Takoj, ko sem zagledala Kate in Alexa, ki sta se skoraj poljubila, sem postala ljubosumna. Je možno, da mi je Alex všeč? Saj ga poznam točno štirinajst minut … Glede na to, da sem bila vse svoje življenje obkrožena s svojimi brati, in skoraj nisem srečala fanta, s katerim si ne delim genov … Ne vem.
V glavnem, nisem si mogla pomagati, da ne bi zmotila romantičnega trenutka.
»Hej vidva, mislim da smo rešeni!« Sem rekla prvo stvar, ki mi je prišla na pamet – in imela sem srečo. Ko sta se Alex in Kate pobrala (moram priznati, da mi je ob tem odleglo), sem v daljavi res zagledala dnevno svetlobo. Bila je modrikasta, in čisto lahko bi bilo nebo. Počasi smo se splazili po jašku proti svetlobi. Moja pomečkana in strgana majica je podrsavala po tleh jaška. Bila sem utrujena, moje moči so bile zabrisane. To ti naredijo tukaj. Lovci te uporabijo, in uničijo.
Počasi sem pridrsala do konca jaška, vendar sem zagledala tisto, kar sem se bala, da bom.
»Malce sem se zmotila…« Sem zamrmrala, in nedolžno pogledala svoja sopotnika, ki sta se za mano poskušala prebiti do razgleda.
»Kaj za…« Je zamrmrala Kate, ko je zagledala prostor.
Bil je rudnik diamantov. Sama sem že bila tam notri, vendar samo dvakrat. Nekateri so notri že leta…
»Kaj je to?« Je zavzeto vprašal Alex. Ko bo izvedel, mu ne bo več tako všeč…
»Vesta, ko imamo vsa bitja neko energijo v sebi? Tista energija nam daje posebne moči, glede na vrsto. To so lovci odkrili, in sedaj našo energijo uporabljajo v rudnikih diamantov. Vidita tiste celice tamle?« Sem rekla in pokazala čez rudnik na drugo stran. »Tisto so celice, kjer iz nas pridobivajo energijo, ki privlači diamante. Dvakrat sem bila tu, in grozno boli. Nočeta doživeti tega …
»Kot preobrazba groze …« Je zamrmrala Kate. Nisem vedela o čem govori, zato sem jo začudeno pogledala. Tako je naredil tudi Alex.
»Kate, o čem govoriš?« Jo je vprašal in stresel za ramena. Zrla je nekam v prazno, medtem ko si je mrmrala besede:
»Preobrazba groze …« Nato se je zdrznila.
»Kate, si v redu?« Sem jo vprašala. Premerila me je s pogledom, ter nekaj zamrmrala v odgovor, kar pomeni, da je bila v redu. Vendar Alex s tem ni bil zadovoljen. Sem že omenila, da ob tem postanem grozno ljubosumna? »Česa se nazadnje spomniš?« Jo je še vedno spraševal.
»No… najprej nama je Cora kazala kje pridobivajo energijo, potem pa sta me spraševala, če si dobro. Zakaj?« Alex se je za nekaj trenutkov zamislil.
»Preobrazba groze … Oh, ne. To definitivno ni dobro. Oh, ne ne ne ne ne ne! To se ne sme dogajati!« Alex je postal paničen. Kate ga je prijela za ramena, ter ustavila njegovo paničarjenje.
»Še enkrat od začetka. Kaj je tako narobe?« Je vprašala Kate s pomirjujočim glasom.
»Glejta, hmm… trop naju poskuša rešiti.« Je rekel, gledajoč Kate. »In sicer tako, da so šli v skrajnosti …«
»Zakaj?« Je zaskrbljena vprašala Kate. »Kako?«
»Delali so preobrazbo groze! Nekoč, v dobi dinozavrov, ko volkodlakov sploh še ni bilo, so bila štiri bitja. Pravzaprav jim rečemo elementi. Imeli so moč ognja, vode, zemlje in zraka. Ter poleg tega še kup drugih lastnosti. Nadnaravnih. Iz njih so se razvila vsa bitja ki jih danes poznamo. Volkodlaki, vampirji, morski ljudje, … V glavnem, element je postal le eden izmed njihovih potomcev. Preobrazbo groze pa so naredili v primeru, da neki element ne bo imel potomcev. Torej ob preobrazbi, če si pravi element, dobiš glavno moč in kup drugih moči. Trop je šel to delati samo zaradi stranskih moči! Če dobi kateri od njih moč teleportiranja, bodo v trenutku pri nama, in nas bodo rešili. Očitno je nekdo že dobil moč gledana skozi misli.«
Modrec jim je dovolil uporabiti preobrazbo groze? Ampak …. Ampak … Nenadoma sem se ozrla. Začel je zvoniti alarm, oglasili so se zvočniki:
»Alarm! Zaprite vse izhode! Imamo tri ubežnike! Nihče ne vstopa ali izstopa iz podzemlja. Preiščite vsak skriti kotiček, lahko so kjerkoli.« Zaslišal se je pisk, in glas je utihnil, vendar je alarm še naprej zvonil. Prostor se je vsakih nekaj sekund obarval v živo-rdeči luči, alarm je ljudi opominjal, da je njihovo delo sedja spremenjeno. Najti nas morajo za vsako ceno. Upam, da jim ne uspe. Če pa ujamejo samo Kate… Ne, Cora, to je nesramno. Nehaj.
»Pobrati se moramo od tu!« Je zašepetal Alex, ter se pognal nazaj po jašku.
»Česa ne poveš,« je zamrmrala tudi Kate, ter se pognala za njim. Tudi jaz sem se pognala po jašku za njima. Kmalu smo zavili v stranski jašek, ki je bil veliko bolj tesen od prejšnjega. Alex in Kate sta pred mano sopihala, in se vedno težje prebijala naprej. Nenadoma sem zaslišala tresk, in Alex je izginil. Kmalu je tudi Kate izginila izpred mojih oči – spustila sta se na hodnik oziroma v sobo. Tudi sama sem zato skočila dol, ter pristala malce bolj nerodno.
»Kaj je ta prostor?« Sem vprašala. Izgledal je kot pisarna, le da je imela veliko več računalnikov.«
»Če se ne motim,« je zamrmral Alex, ter v nekaj poskusih odklenil računalnik, »je tole nadzorna soba.«
»Kar pomeni, da bodo nadzorniki tu v nekaj sekundah!« Je dodala Kate, ter nervozno stresla Alexovo ramo. Nenadoma se je alarm ustavil. Alex je prižgal mikrofon, in skozi zvočnike je začelo odmevati novo sporočilo:
»Vsi, pojdite nazaj k svojim nalogam. Ubežniki so že na varnem v svojih celicah. Preplaha je konec.« Nato je Alex ugasnil mikrofon, in na hodniku smo zaslišali korake. »No, tukaj pa nastopi tista scena, ko se mi spretno potegnemo nazaj v jašek, in se elegantno izognemo varnostnikom.« Je rekel Alex, in se zavihtel nazaj v jašek. Sledila sem jaz, in slišala sem, da so koraki vedno bližje, zato sem napela vse svoje moči in se odrinila navzgor. Sicer sem Kate, ki mi je pomagala, brcnila v nos, vendar je bilo pomembno samo, da mi je uspelo. Kate se je brez pomoči elegantno zavihtela v jašek, ter zaprla rešetke, ravno, ko sem zaslišala vpitje, ter odpiranje vrat. Hitro smo se začeli prebijati naprej po jašku. Ko se je le ta končno razširil, smo se ustavili.
»Kako si to naredil?!« Je navdušeno vprašala Kate, ter ga pogledala z iskrico v očeh. »Skupaj sva bila eno leto, pa nisem vedela, da znaš z računalniki!« Alex je skomignil.
Torej sta bila skupaj. Ampak sta tudi BILA skupaj. Kar pomeni…
»Torej, kam sedaj?« Je Kate prekinila moje misli.
»Ne vem.« Je zagodrnjal Alex. »Hej, Cora, mogoče slučajno veš kako je sestavljen ta zapor?« Me je vprašal.
Skomignila sem. »Vedno, ko so me kam peljali, so mi zavezali oči.«

Hejla!!! Nov del! Komentirajte prosim, dajte lajk in se naročite name, če želite biti obveščeni o naslendjih delih.
Lp, No Name