KATE
Zakaj se mi je vedno bolj zdelo, da je Alex všeč Cori? Saj ne, da bi me to motilo, vendar je bilo nadležno. Ko smo se izvrstno rešili varnostnikov (Cora me je medtem, ko je plezala nazaj v jašek, brcnila v nos, da mi je pritekla kapljica krvi, vendar sem jo v trenutku obrisala, in se pretvarjala, da se ni nič zgodilo).
»Kam sedaj?« Sem vprašala in se ozrla levo in desno po jašku.
»Ne vem.« Je zagodrnjal Alex. »Hej, Cora, mogoče slučajno veš kako je sestavljen ta zapor?« Je Alex vprašal Coro – tudi jaz sem jo z zanimanjem pogledala.
Skomignila je. »Vedno, ko so me kam peljali, so mi zavezali oči.« Je nato rekla. »Vendar sem si poskusila zapomniti po orientaciji. In mislim, da je izhod … tamle.« S prstom je namerila v steno jaška. »Ali pa …« Obrnila se je za 180° in pokazala v drugo steno.
Zavila sem z očmi, ter se nato nečesa domislila.
»Mislim, da imam načrt.« Sem rekla, ter začela šepetati.

Čez dobre pol ure sem skočila na tla hodnika, ter se razgledala. Kje so varnostniki, ko jih rabiš?
Brezbrižno sem stopila po hodniku, ter v roki držala nož, ki mi ga je prej dal Alex. Spretno sem
ga obračala med prsti, kot sem se naučila v tropu. Ozrla sem se na levo in desno po hodniku, ter nato nadaljevala pot po hodniku. S čevlji sem počasi podrsavala po ploščicah na tleh, ter si ogledovala nož.
Nenadoma je izza vogala, prav tako brezbrižno kot jaz, prikorakal varnostnik. Trznila sem, saj so mi instinkti govorili, naj zbežim, ali se skrijem, vendar je bil to, da me opazi, moj namen. Ker je bil hodnik temen, me ni takoj opazil. Nekaj sekund je gledal v temo, nato pa me končno zagledal. Nekaj je zavpil, ter se pognal proti meni. Obrnila sem se, ter začela teči. Takoj je videl, da me nikoli ne bo mogel dohiteti, zato se je ustavil, ter začel govoriti v svoj radio. Ustavila sem se, ter počakala, da je končal z govorjenjem. Čez nekaj sekund sem iz obeh strani hodnika zaslišala korake, in takrat je bil čas, da se počasi odpravim. Stekla sem nazaj do odprtine v jašek, ter se ozrla. Potrebovala sem popoln trenutek. Zagledala sem varnostnike, ki so se pognali proti meni iz obeh strani. na vse ali nič, sem si rekla v mislih in v popolnem trenutku odskočila. Elegantno sem pristala v jašku, ter se ozrla navzdol. Varnostnika, ki sta se prva zagnala vame, sta se na sredini zaletela, ostali pa so se besno ozrli navzgor.
»Lep dan želim.« Sem se jim posmehnila, ter rešetke postavila na svoje mesto. Nato sem pomislila: Kaj če Alex potrebuje več časa? Obljubila sem, da jih bom čimbolj zadržala. Ponovno sem odstranila rešetke, ter se zazrla navzdol v varnostnike. »Si me kdo upa uloviti?« Sem vprašala. Vedela sem, da nobenemu od njih ne bo uspelo priti tako visoko. Strop je bil visok, nam je uspelo zato, ker nismo bili navadna bitja. Igrala sem se z njimi, morala sem jih zadržati. Oglasil se je alarm, jaz pa sem še vedno zrla dol na varnostnike. »Se gremo skrivalnice?« Sem vprašala. Mislim, da sta Cora in Alex že našla, kar sta iskala. »Vi štejete, jaz se skrivam!« S temi besedami sem postavila rešetke na njihovo mesto, se pognala po jašku, in pustila razbesnele varnostnike za sabo. Na 'križišču' jaškov, sem se ozrla na desno, ter tam zagledala Coro in Alexa. Bila sta sključena nad papirji. Približala sem se jima, nista me slišala. Ko pa sem končno prišla dovolj blizu, sem videla, kaj se dogaja.
»O moj bog!« Sem rekla, se obrnila, ter zdrvela nazaj po jašku.
»Ni tako, kot zgleda!« Je za mano zavpil Alex, vendar sem se že izgubila za vogalom. Naslonila sem se na steno jaška in obraz pogreznila v dlani.
Poljubila sta se. Pred mojimi očmi. Nisem vedela, kako naj odreagiram. Naj se delam hladno? Naj se pretvarjam, da me ni prizadelo? Ali naj zganjam dramo?
V tistem trenutku mi je bilo žal, da ob sebi nisem imela Sky in Arie. Njima bi se lahko zaupala, z njima bi se lahko dejansko pogovorila. Tukaj sem bila ujeta z mojim bivšim fantom in (očitno) njegovo novo punco, ter nisem mogla drugače priti ven, kot pa da grem nazaj in sodelujem z njima. Glavo sem naslonila na steno jaška, ter tam obsedela, razmišljujoč, kaj naj naredim.
»Kate oprosti.« K meni je sedel Alex.
»Pozabi. Pojdi k svoji punci, in ji reci, da sem samo ljubosumna bivša, ki je še vedno zaljubljena vate.« Sem mu obupano zabrusila, saj nisem vedela, kaj naj mu odgovorim.
»Torej … še vedno nekaj čutiš do mene?« Je pomenljivo vprašal Alex.
»NE!« Sem mu zabrusila. Prehitro. In preglasno.
Dvignil je roke v zrak predaje. »Veš kaj? Sploh ne vem, zakaj se ti opravičujem. TI si tista, ki je prekinila z mano. In ti bi morala biti ZADNJA, ki se pritožuje glede tega, da te prebolim. Zdaj pa pridi za mano, se opraviči Cori, in sodeluj, ali pa zgnij v tej luknji. Meni je do konca vseeno!« Odvihral je (kolikor se je dalo po vseh štirih po jašku za zračenje) nazaj proti Cori in načrtom 'objekta', jaz pa sem zavzdihnila. Po licu mi je stekla solza. Sem se pomehkužila zaradi Alexa? Ne, to se ne sme zgoditi. Jaz sem tista, ki si je v osnovni šoli največ upala. Jaz sem tista, ki so se je fantje v osnovni šoli bali, in hkrati občudovali. Ne bom dovolila, da me on spremeni.
Vendar vseeno tako hudičevo boli. Po licu mi je stekla druga solza. Tako hudičevo boli, kot da bi mi ravnokar strgal košček srca, ga popražil, ter vtaknil nazaj.
Zaihtela sem.

Živijo!!! Končno nov del!
Komentirajte, ali ste za team Cora&Alex ali team Alex&Kate. Poleg tega lajkajte, če vam je bil del všeč, ter se naročite name, če želite biti obveščeni o prihodnjih delih.
Lp, No Name
P.S.: Sem že dala sliko Core? No, če nisem, ali pa ste pozabili kako izgleda: https://i.imgur.com/LisSu4g.jpg