Ojla, moji sončki!
Kako ste?
To je zadnji del! Mogoče bom kdaj nadaljevala! :relaxed:
Hvala, hvala, hvala vsem, ki ste me podpirali! Bilo mi je nekaj najlepšega brati vaše komentarje!
Upam, da ste uživali ob branju vsaj pol toliko kot sem jaz ob pisanju!
Rada vas imam,
JustLilly
***
7. poglavje: Takšna kot jaz
JUSTIN
Počasi sem prižgal vžigalico in jo vrgel skozi okno bližnje hiše. Gledal sem kako se je ogenj počasi splazil po zavesi in jo ovil v svoj objem. Kmalu sem zaslišal glasno pokašljevanje in krike. »Uspelo,« je vsa zadihana šepnila Alison, ko je pritekla do mene. Kmalu je cela vas kričala in pokašljevala. Zanetila sva največji požar v zgodovini. Gasilci vsi modrih las so tekali in varnostniki so iskali krivce. »Zdaj,« sem šepnil in se pognal. Alison pa takoj za mano. Stekla sva mimo ljudi, ki so se zavijali v krpe in tekli proti mestu. Vem, da nisva izbrala najboljše poti, ampak ti ljudje…Niso bili preveč prijazni. Pomešala sva se med ljudi in se tako približala meji med Loveni in Maoli. Varnostniki so oprezno stali in razkazovali svojo moč. Alison je nasprotovala moji ideji kaj narediti zdaj, ampak na koncu, ko je priznala, da ne vidi druge rešitve sva se zmenila, da bova poskusila. Počasi je stopila do stare gospe in jo pogledala naravnost v oči. Gospa je zaklicala: »Ubežnika!« In v tistem, ko so se stražarji obrnili k nama je Alison gospo udarila v obraz. Zavladala je panika in ljudje so tekali. Bila sva veliko vredna. Stražarji so se pognali v množico. Stekla sva do meje. Tam je bil samo še en stražar. Počasi sem stopil za steber in Alison za steber nasproti. Potem je počasi izdihnila, da se je stražar obrnil k njej. Skočil sem na njega in ga z udarcem spravil v nezavest. Stekla sva skozi prehod in potem na drugi strani šokirana obstala.
SUMMER
Kričeča množica je s seboj vabila vse šibke brezdomce na robovih. Jaz in moja družina smo sedeli v letalu in se počasi dvigovali v zrak. Mesto je gorelo. Vse je gorelo. Nismo natančno vedeli zakaj, ampak v resnici zdaj to sploh ni bilo pomembno. Edino pomembno je bilo, da ostanemo živi in, da preživimo. Mami je nekaj razdraženo pisala na list, ati je govoril v telefon, Ally je stiskala Izzy k sebi in jokala. Presenetilo bo vas kaj sem počela jaz. Gledala sem skozi okno. Z daljnogledom! Leteli smo malo od meje in tam na tleh sta bila dva človeka. Fant in punca - se mi zdi - in imela sta črne lase. Črne! Tako kot jaz. Začela sem se dreti mami naj ukaže pilotu, da se bomo spustili pa me je le ogorčeno pogledala in nadaljevala s pisanjem. Nisem obupala. Stekla sem k pilotu in mu ukazala, da mami zahteva, da se spusti. Najprej me je začudeno gledal, ampak, ko sem mu poslala ubijalski pogled je letalo le usmeril v desno in potem, ko je prišel do varne razdalje se je v smeri dvojice začel spuščati. Mama je pritekla v sobo in se začela dreti naj takoj spet vzdigne to bedno letalo, ampak bilo je prepozno. Čeprav je obstajala možnost, da se dvignemo sem jaz tako kričala, da so na koncu popustili in dovolili pilotu, da se je ustavil. Odprla sem vrata in stekla pol kilometra stran kjer sta začudeno stala fant in punca. Takšna kot jaz.
***
:kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart: