Del 2

Naslednje jutro je Abby vstala prej kot običajno. Sončna svetloba je nežno prodirala skozi zavese, njeno srce pa je bilo lažje kot dan prej. Trevorjevo sporočilo je še vedno žarelo nekje globoko v njej. :heartbeat:

V šoli sta si izmenjala kratek, a pomenljiv pogled. Tisti pogled, ki traja sekundo predolgo. :relieved:

Pri angleščini ji je na listek napisal:
*“Danes po pouku? Samo sprehod. Obljubim.”*

Abby je oklevala. Očetov glas ji je odzvanjal v glavi – *“Domov naravnost po šoli.”*
Ampak poletje je skoraj tu. In nekaj v njej je želelo tvegati.

Po pouku mu je tiho prikimala.

---

Sprehajala sta se po majhni poti ob reki, kjer so cveteli divji maki :hibiscus: in je zrak dišal po poletju. Trevor je hodil tik ob njej, roke v žepih, kot da skuša skriti svojo nervozo.

»Veš,« je začel, »ko si tiho, vedno razmišljam, kaj se ti plete po glavi.«

Abby se je nasmehnila. »In kaj misliš, da zdaj?«

Pogledal jo je naravnost v oči. »Da si pogumnejša, kot misliš.«

Njene misli so se ustavile. Nihče ji še ni rekel česa takega.

Ustavila sta se pri starem lesenem mostu. Srce ji je razbijalo tako močno, da je bila prepričana, da ga sliši. Trevor je previdno prijel njeno roko. Tokrat je ni umaknila.

»Abby …« je rekel tiho. »Nočem biti samo prijatelj.«

Zrak med njima je postal gost, poln pričakovanja. :dizzy:
In potem — kratek, nežen poljub na lice. Tako hiter, da bi skoraj lahko bil domišljija.

Abby je obstala. Svet se je zdel drugačen.

---

»ABIGAIL!«

Glas je zarezal skozi trenutek kot strela. :zap:

Obrnila se je — in tam, nekaj metrov stran, je stal njen oče.

Njegov obraz je bil strog, čeljust napeta. Trevor je takoj stopil korak nazaj.

»Domov. Takoj,« je rekel oče hladno.

Pot domov je bila tišja kot kdajkoli. Abby je čutila, kako ji srce tone. Poletna lahkotnost je izginila.

Ko so prišli domov, je oče zaprl vrata za njima.

»Štirinajst si, Abigail. Šola. Družina. To je pomembno. Ne fantje.«

»On ni samo ‘fant’,« je prvič pogumno rekla. Glas se ji je tresel, a ni umaknila pogleda. »Je moj prijatelj. In … pomemben mi je.«

V sobi je zavladala tišina. Mama je stopila bližje.

»Abby,« je rekla mehkeje, »razumemo, da odraščaš. Ampak želimo te zaščititi.«

»Ne moreta me zaščititi pred vsem,« je tiho odgovorila.

Tiste noči ji je oče vzel telefon.

A nekaj se je spremenilo.

Abby ni več čutila samo strahu. Čutila je pogum. :star2:

---

Naslednji dan v šoli Trevor ni dobil njenega sporočila. Skrb se mu je poznala na obrazu, ko jo je zagledal.

»Si v redu?«

Abby je globoko vdihnila. »Oče naju je videl.«

Trevor je prebledel. »Oprosti. Nisem hotel povzročiti težav.«

»Nisi,« je rekla in se mu nežno nasmehnila. »Ampak mislim, da morava biti pametnejša.«

»Kaj to pomeni?«

Za trenutek je razmislila. Poletje se je bližalo. Manj šole. Več možnosti.

»Pomeni, da če hočeš biti del mojega življenja … moraš spoznati tudi mojo družino.«

Trevor je pogoltnil slino. »Tvojega očeta?« :sweat_smile:

Abby je prikimala. »Če si resen.«

Nekaj sekund je molčal. Nato pa se je nasmehnil – tisti njegov topel, iskren nasmeh.

»Potem bom prinesel najboljšo pito na svetu in si nadel najbolj resen obraz.«

Abby se je zasmejala. Srce ji je znova poskočilo.

Morda poletje ne bo samo skrivnost.

Morda bo poletje preizkus ljubezni...

In morda – samo morda – je to začetek nečesa, kar bo spremenilo vse.

Se bo Trevor res pojavil na večerji?
Bomo kmalu izvedeli :wink: