*i*"Me boš kar zapustil?"*i*

*i*"Saj te ne zapuščam. Vzemi to kot čas za odmor."*i*

*i*"Si pa zelo pozitiven."*i*

*i*"Daj no, saj ne grem za vedno," mi je reče tega mrzlega nedeljskega jutra, ko se odpravlja na njegovo, že dolgo želeno, dvomesečno izobraževanje.*i*

Takrat sem mu verjela. A mu ne bi smela.

*i*"Imaš prav. Ne greš za vedno," pomirjeno rečem. Njegov nežen glas me prepriča, da bo vse v redu.*i*

*i*"Lepo se imej!" zakličem, ko poskočno stopa proti vlaku za Birmingham.*i*

*i*Veter mu mrši kostanjevo rjave lase. Moral bi si jih postriči že nekaj časa nazaj, a z obiskom frizerja odlaša že nekaj mesecev. Pravi, da nima časa, sama pa mislim, da mu je takšna razmršena, na prvi pogled neurejena pričeska všeč. Po pravici povedano, tudi meni je.*i*

*i*Oktobrski mraz je sedaj že pošteno oster. Pisan šal, ki sem ga sama naredila in mu ga podarila, si še tesneje zavije okoli svojega vratu. Orokavičeno roko vtakne v žep svojega mehkega, perujsko rjavega plašča. Plašč si je po naključju kupil, ko sva šla v trgovino z rabljenimi oblačili. Sprva je dvomil v njegov nakup, nato pa ga je prepričala njegova nizka cena. Rekel je, da bi lahko mogoče bil uporaben. Zdaj ga nosi vsak dan.*i*
*i*V drugi roki drži večjo potovalno torbo črne barve z nešteto našitki različnih krajev, ki jih je že obiskal z vlakom.*i*

*i*Pospeši svoj korak.*i*

*i*Do zdaj me že precej zebe. Na sebi nimam več kot jakno, ki zagotovo ni narejena za takšno vreme. Gole roke pospravim v žep in se sprašujem, zakaj neki sem mu posodila tisti par usnjenih rokavic.*i*
*i*V žepih moje temno modre jakne je prijetno toplo. Prestopam in se naslanjam z ene noge na drugo, da bi se malce zamotila in odmislila mraz, ki za nobeno ceno ne popušča.*i*
*i*Na tleh poleg mojih stopal leži majcen kamenček. Z nogo ga brcnem proti tirom.*i*

Zamislila sem se. Najmanjši korak kot je ta, ti lahko spremeni življenje. Ga obrne. Na boljše ali na slabše. Ali pa ga konča.

*i*Pogledam proti vlaku. Tri okna stran od vrat, prepoznam že zelo znan obraz. Z nosom se naslanja na hladno steklo in njegova topla sapa zamegli pogled nanj. V kondenz, ki se je nabral na oknu, nariše smeškota. Nato me pogleda in mi poda prijeten nasmeh. Nasmejem se mu nazaj.*i*

Tega dneva se še predobro spominjam. V glavi imam vsako najmanjšo, tukaj opisano podrobnost.
Vem natanko, kako mrzlo je bilo, a sem kljub mrazu čakala, da je vlak odpeljal.
Vem, kako je izgledal. Spomnim se tega nasmeha. Nasmeha, ki ga nikoli več nisem videla.
Vem točno, kako je stopil na vlak. Čeprav me je zapuščal, je na vlak stopil srečen, poln pričakovanj.
Oboževal je vlake. Z vlakom se je vozil vsak vikend, da bi prišel do svojih staršev na obisk. Nikoli ga ni bilo strah. V največje veselje mu je bilo, ko je vlak odpeljal in je čez okno opazoval pokrajino, ki je drvela mimo njega. V vsaki vožnji je užival kot da je zadnja. In tako je bilo tudi prav.

*i*Še zadnjič mu pomaham. On mi pomaha nazaj. Na svoji roki ima še zmeraj mojo usnjeno rokavico. Vsaj en spomin name. Čeprav ga ne bi potreboval, saj vem, da se me bo vedno spominjal.*i*
*i*Takrat vlak odpelje.*i*

A si želim, da ne bi.

Vsak dan, ko se spominjam tega dogodka, mi je žal.
Žal mi je, da ga na železniški postaji nisem še tesneje objela.
Žal mi je, da ga nisem prepričala, da ostane pri meni.
Žal mi je, da nisem vedela.

Želela sem še enkrat videti tisti nasmeh. Ga objeti, mu pomahati.

To je bil njegov zadnji vlak. Zadnji vlak na katerega je stopil. Zadnji vlak na katerem je sedel. Zadnji vlak s katerega je opazoval pokrajino.
Njegovo največje veselje ga je ubilo.
Umrl je z mojo rokavico na roki. Z mojim šalom za vratom. Umrl je z mano.

Ko se je vlak iztiril, je iz tira vrgel tudi moje življenje. Nikoli več ne bo tako, kot je bilo.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

omojbog ppl končn sm zbrala pogum in se odločla objavt tole, to mam napisan že ene pol leta pa si nism upala objavt, ne vem zakaj tbh sam tko ful nism sigurna vase pač sploh se neznam ocent a znam pisat al ne. ampak js ful rada pišm, pač en kup začetih zgodbic pa tega sm mela na fonu pa nikol ne dokončam k vedn prej obupam.
da se mal exposam, js sm šla na chat gpt in mi je dou naslove za zgodbe in pol sm si glede na naslov zmisnla zgodbico ker sm rabla neki pisat.
also k sm to pisala je biu ta fant mišljen kokr njen boy bestie, pol k sm pa prebrala se je pa slišal kt da je njej boyfriend tko da sami se odločte.

js še kr ne morm vrjet da bom dejansk to objavla, tko da pls dejte mi kritiko pa povejte kaj si dejansk mislte. res bom vesela vseh komentarjev sam res mi ne sam napisat: spremljam. k to men nč ne pomaga.

zdej bo pa ta moj govor dalši kokr dejanska zgodba lol

shineyy<3