Ko sem utrujena prikolesarila domov, me je očka čakal pred vrati hiše. Videti je bil jezen.
"Kaj pa si misliš, da takole greš..." toda stavka ni dokončal. Prekinila sem ga.
"Oči, misliš, da meni ni težko? Vsak prekleti dan me je strah. In, si zaslužim to?" sem ga kljubovalno vprašala. Vem, spravila sem ga v kot. Toda za spremembo to kar sem povedala ni bila laž. Moj glas je bil miren, ni se tresel kot ponavadi. Za to sem bila sedaj še kako hvaležna.
"Grace... Vem. Vsem je težko. Toda, mama lahko ozdravi. Ni konec," je dejal. *i*Ni konec. Ni konec. Ni konec*i*, je odmevalo v moji glavi. Toda, naj sem se še tako trudila, glasek je postajal vedno tišji in tišji- dokler ni popolnoma utihnil. Sama v to nisem verjela. Nikoli ne bo tako, kot je bilo- nikoli. Toda svoje življenje bi dala za to, da bi se lahko vsaj preostali trije zabavali kot včasih. Ampak to na žalost ni bilo mogoče.

Iskreno sem se šole začela veseliti. Komaj sem čakala, da bom lahko zopet srečala Stello in Michaela. To sta bila moja dobra prijatelja že od nekdaj. In tudi za to z mamo sta vedela. Vedela sta vse o meni, toda zadnje čase smo se nekoliko oddaljili, saj nisem bila pri sebi. To se mi je videlo, tudi v šoli sem začela popuščati. In vse zaradi preklete bolezni, ki se je naselila v mami in ni hotela stran. Vsi smo naredili vse, kar je bilo v naši moči, da bi se mama počutila čim bolje, toda seveda k temu nismo mogli veliko prispevati.


Čez štiri dni se je mama vrnila domov. Ko je stopila skozi vrata sem čutila toplino, ki se mi je kot val pognala po celem telesu. Toda trenutek ni trajal dolgo. Ko sem jo zagledala sem obstala, kar tam, sredi hodnika. Njene vedno iskrive oči so bile sedaj motne, pod njimi pa so bili veliki podočnjaki. Bila je shujšana in bleda. Komaj sem odtrgala pogled z nje.
Slabotno se mi je nasmehnila. "Hej, Grace!"
"Uh... Živijo mami. Grem po Emmo, prav?" sem rekla, toda na odgovor nisem čakala. Stekla sem v sobo po sestro. Na njena vrata nisem potrkala.
"Emma... Mami... Do-do-doma je," sem zajecljala.
"Vse je v redu. Kar ostani tu, bom jaz," se mi je sestra pomirjujoče nasmehnila. Preden je zaprla vrata svoje sobe, v kateri sem še vedno stala mi je rahlo stisnila roko. Ravno dovolj, da sem vedela to, kar nobena od naju ni mogla izreči.
Vsa izgubljena sem stala v sestrini sobi. Bila je precej velika, na desni je bilo majhno okence. Sama sem imela mnogo večje. Soba je bila lepo urejena in pospravljena, skoraj tako kot moja. V levem kotu je imela majhno mizico z različnimi parfumi ter ogledalom pred katerim si je nanašala make up in maskaro. Njena soba je bila lepa, to sem lahko priznala. Usedla sem se na posteljo in čakala.
Slišala sem korake, ki so mehko stopali po stopnicah. Skozi vrata je stopila Emma.
"Mami sem rekla, da si morala na stranišče... Grace, pa saj je mami še vedno enaka. Kaj je zadnje čase s teboj?" me je neodločno opazovala.
"Jaz... Emma, jaz ne morem. Ne morem. Kaj naj naredim? Samo to je, da mama ni več enaka... Jaz... Bojim se, Emma. Bojim se," sem izdavila. V grlu so me pekle solze, ki niso in niso hotele na plan.
"Soočiti se moraš s strahom, Grace. To je nekaj, kar ti bo v življenju še mnogokrat prekrižalo pot. Toda vedno obstaja pot, obstaja rešitev. Lahko izbreš prvo, a če ti spodleti je vedno še druga rešitev. Vedno."
*i*Vedno, vedno, vedno,*i* mi je odmevalo v glavi. Vedno je druga pot. Vedno.
"Prav imaš," sem dejala in odšla navzdol po stopnicah. Soočila se bom s tem.
Mama je sedela na kuhinjskem stolu s skodelico čaja v roki. Usedla sem se na stol poleg nje.
"Mami... Oprosti, na stranišče sem morala," sem dejala. Debela laž. Toda laži so bile že od nekdaj del mojega življenja, tako, da to zame ni bilo kaj posebnega.
"O, seveda, haha razumem," je dejala. Smejala se je prisiljeno, v resnici ni bilo videti, da ji je do smeha. Ni bila pristna, kot včasih... Bila je drugačna. In vedela sem, da bo.
"Torej khm. Kako se počutiš spet doma?"
"Dobro, Grace, dobro. Lepo je zopet tukaj z vami," je dejala. Toda imela je smolo, da sem bila dobra v ocenjevanju ljudi. In tudi v prepoznavanju iskrenosti in neiskrenosti. V njenem glasu ni bilo sledu iskrenosti in veselja.
"Mami, vem, da je težko. Toda, želim si, da veš, da v Emmo nisva neumni. Veva, kaj se dogaja. In tudi naju je strah. Človeka sva in nisva neuničljivi. Samo... Prosim te, zavedaj se tega," sem dejala in odšla skozi rahlo priprta vrata. S tem je bil najin pogovor končan.
__________________________________
omgg guys, končn nov delčekkk<3 upam da vam je všeč hehe, pa zaenkrat obveščam:
~ #laro
~ malii
~ rapo? (nism zihr)
~ hermi
~ tj
~ kužii<3
okay, tole je to pa res sm happy za vse komentarje in lajke:heart: ne veste kk veliko mi pomeniii🤩 <33 lovju all, dbest ste<33