1. 6.2025, Piran
Dragi dnevnik,
sem Lara Lavrič in sem notri bom zapisovala svoja doživetja.
Danes bom stopila na prag Osnovne šole Piran. Obiskujem 8. razred in imam mlajšo sestrico Lino, ki je stara 3 leta, in starejše brate Leona, Leva, Lenarta, Lovra in Luko, ter starejše sestre Lucijo, Lili in Lano. Očeta Lana in mamo Lavro. Res ne vem zakaj smo vsi na L.
“Laja?”
“Lina jaz ne lajam.”
“Laja!?”
“Lina jaz ne lajam!”
“LAJA?!”
“LINA jaz ne lajam!”
“Lala?”
“LINA JAZ ne plešem.”
“Lala?!”
“LINA JAZ NE plešem!”
“LALA?!”
“LINA JAZ NE PLEŠEM!”
“Sestlica.”
“Ja?”
“Mami je lekla, da je zajtlk.”
“Pridem.”
“Takoj!” Jaz pa sem ostala v svoji sobi z belimi stenami in zrla v strop. “Ta vlata se ne odplejo.”
“Uporabi glavo.” Pogledala sem mojo hrastovo omaro, hrastovo posteljo in hrastovo mizo. Res obožujem hrast. Moja sestrica je z glavo dobesedno zadela ob hrastova vrata, da so se slednja s treskom odprla. Zazrla se je vame s svojimi prodornimi zelenimi očki in migljala z čokoladno rjavima čokoma. Ledeno sem jo premerila s svojimi modrimi očmi in skočila s postelje. Med mojim skokom pa sta v sobo vdrla mama in očka, prav enaka kot Lina.
“Kaj je bilo?” Je zaskrbljeno ponavljal oče, pri tem pa hodil gor in dol po že tako majhni sobi, da smo se morale stlačiti ob steno, da smo lahko bili vsi v sobi.
“Lina ali si vredu?” Je spraševala mama in božala Lino po krvaveči se glavi. Vzela jo je v naročje, podrla očeta in šla iz sobe. Očetu sem pomagala vstati on pa me je ogovoril.
“Kaj se je zgodilo?” me je vprašal visok, suh, zelenooki in rjavolasi zdravnik – moj oče.
“Če ti povem mi itak ne boš verjel,” sem rekla polglasno.
“Predrznica,” je rekel in odvihral iz sobe. Zagledala sem se v belo hišo nasproti naše. V tisti hiši ne živi kdorkoli. V tisti hiši živi znamenita Vesna Medved, ki misli, da je nekaj več kot ostali. Ima hčerko Sašo, ki je odličnjakinja in važička in je iz nekega razloga vedno boljša od mene. Sama menim, da vedno podkupi sodnike in učitelje s svojim poznavanjem medicine. Vesnina mama in moja mama pa sta iz meni neznanega razloga sovražnici. Zato starša hočeta, da imam vse pet in ne vem kaj še vse. Ker pa nisem tako dobra kot Saša, imam občutek, da me starša prezirata in da se jima zdim, kot da sem nekakšen izmeček. Zakaj imam jaz take starše?

“Zajtrk!” Je že petič zavpila mama ampak je izgledalo, kot da jo slišim prvič. “Za božjo voljo Lara pridi že!” Stopila sem iz majhne sobe in šla na hodnik rumene barve. Na ramena mi je skočila opica ne vem katere vrste. Starša imata namreč ordinacijo in živalski vrt za pohabljene živali. Stopila sem na hrastove stopnice in jih preskočila vse po vrsti. Nato sem zavila desno in prišla v jedilnico. Sedla sem za mizo. Mama si je oblekla bel predpasnik, ki je bil ves popackan. Lina je že sedela v svojem stolčku z krožnikom polnim slanine in jajc, vsi ostali, razen Lucije so bili že na svojih mestih. Pogledala sem na telefon in videla, da mi je Sara poslala snap. Sara je namreč moja najboljša prijateljica.
“Odloži telefon v škatlo!” mi je ukazal oče. Nejevoljna sem stopila v dnevno sobo z usnjenim kavčem, hrastovo kavno mizico in televizijo. Na kavno mizico je položil škatlo. Vanjo sem položila svoj telefon in se nejevoljna usedla nasproti Line. Ne vem zakaj, ampak Lina je je vame vrgla cel kos slanine in starša nista rekla nič. Saj bi bilo ljubko , ampak v tistem trenutku, ko mi je oče zaplenil edino dovoljeno komunikacijsko napravo, se mi je to zdelo skrajno nesprejemljivo.
“Kaj vame mečeš hrano!” sem nadrla malo triletnico, da je začela jokati.
“Lina vse je vredu,” je sestrico tolažila mami.
“Kako boš pa poskrbela za nečaka, če še za sestrico ne moreš,” me je okregal oče. Takrat se mi je posvetilo.
“Je rodila?” sem vprašala z zanimanjem prvič ta dan. Oče mi je pokimal! Zdaj bo ta dan vsaj dokaj soliden. Teta Petra je moja največja podpora, poleg Sare seveda. Vsi vedno, kadar pridejo na obisk, pozornost posvečajo Lini in ostalim odličnjakom, mene pa še pogledajo ne. Lucija pa me vedno vidi in vedno mi na skrivaj deli sladkarije, seveda, da starši ne opazijo.

Ko sem prenehala razmišljati, sem z grozo ugotovila, da sem vse pojedla. Krožnik sem nesla v sivo pomivalno korito, sama pa se napotila po stopnicah navzgor v kopalnico. Ko sem vstopila, sem zagledala tla z belimi in steno z modrimi ploščicami. Notri so bili še bel lijak, kopalna banja, tuš in stroj. Umila sem si zobe in se zagledala v zlatolasko pred mano. Niti najmanj si nisem zdela podobna ostalim, zato sem marsikdaj pomislila, da sem posvojena. Pa še med mlajšimi sem bila. Grozno!

Ko sem se uredila, sem pograbila črno pumino torbo in zavpila: “V šolo grem!” Kot po navadi nisem dobila odgovora. Odprla sem stara kovinska vrata in šla po kamniti poti mimo raznovrstnih in raznobarvnih cvetličnih gred. Šla sem na pločnik in tako zamišljena, da bi me skoraj povozil bel električen avto. Voznik mi je požugal s pestjo in še naprej. Že na šolskem pragu sem zagledala visoko, dolgolaso, črnolaso dekle prijaznih zelenih oči - Saro. Stekla sem ji v objem in ji začela govoriti dogodke tega dne. Medtem pa sva hodili po oranžnem hodniku naše šole. Pred učilnico kemije, ki je imela modra vrata tako, kot vse druge, so stali pokali in razna odlikovanja za našo učiteljico Milko Kravcar, ki je učila še moja starša. Vstopila sem v razred, za mano pa je prišla v razred Sara. Sedli sva v prvo klop in čakali. V razred je vstopila učiteljica in za njo Ana.
“Ana! Zakaj za Sveto Devico Marijo nimaš oblečene uniforme?!” je besnela učiteljica in si nekaj zapisovala v svoj zvezek. Ko smo bili vsi prisotni je v razred vstopil majhen in suh tip, z sivimi lasmi mišje barve – tisti, ki me je skoraj ubil. Vsi smo začeli šepetati.
“Si ti v redu?” me je zaskrbljena spraševala prijateljica.
“Zakaj?” sem ji odvrnila z vprašanjem.
“Čisto bleda si,” mi je pojasnila.
“K Vsemogočnemu Bogu! Utihnite že enkrat!” je vpila učiteljica, da so še najhujši bejevci utihnili in skakali pred vrati. Učiteljica je stopila do vrat in vpila na njih. Čez 5 sekund je bila že nazaj.
“Kdaj ste pa vi postali tako verni?” je predrzno vprašal najbolj popularen fant v razredu z rjavimi lasmi in špičkami ter najbolj modrimi lasmi, kar sem jih kadarkoli videla. Še nebo ni tako modro kot njegove oči.
“Med šolskim letom! Zdaj pa tišina!” Seveda je ni nihče jemal resno in smo se naprej pogovarjali. Šele, ko je na mizo vrgla debelo knjigo, da je miza zaškripala smo utihnili. “No to je moj sin, Jan, ki bo moj pomočnik v prihodnjem letu. Študiral je pa fiziko. No ampak mi pa h kemiji. Nik h tabli!” Lepotec je šel pred omaro in si pogladil lase. “No začni!” je zavpila in se udobno namestila, verjetno je že vsega sita.
“No danes vam bom predstavil moj projekt!” Prinesel je model atoma in prižgal video predstavitev.
“No dobro dobiš štirico!” Ves zadovoljen je priplesal do svojega mesta. “Sara do naslednjič.” In v tistem je zazvonilo. Vsi so se zapodili ven iz razreda. “Lara, čestitam.” Pokimala sem in odšla iz razreda. Na hodniku so vsi vpili in ko so me zagledali so vsi utihnili. Nato se je začelo ploskanje in vzklikanje mojega imena in vseh drugih igralk.
“Lara! Tina! Taja! Maja! Melani! Iza! Ema! Ela! Mija! Maša! Ana! Annabeth! Izabela! Neža!” In tako dalje in tako dalje. Jaz pa sem le stegnila roko in vsakemu dala petko. Ena izmed prvošolk je zavpila: “Nikoli več si ne umijem rok, ker se me je dotaknila piranska legenda LARA LAVRIČ!” Nasmehnila sem se in stekla naprej po hodniku, ker res nisem nameravala zamuditi ure biologije. Pred učilnico pa nam je Bojana Vrana zavpila: “Ste vi 8. a?”
“Ja seveda učiteljica!” je zavpil Erazem – Sarin chrush.
“Vstopite, ampak le zaradi Lare!” To je bilo čudno.
“Sara, kaj se dogaja?” sem vprašala prijateljico.
“Čakaj,” je rekla in dala torbo na mizo. Ker sva sedeli v zadnji vrsti ni opazila, da ima Sara telefon. Šla je na TikTok in videla objavo, v kateri je pisalo, da so se razredničarke 8. a, b in c sprle. Torej sestre, ki so vse učiteljice- naša razredničarka, učiteljica za biologijo in učiteljica za fiziko. Učiteljica je govorila o športu, vendar so jo poslušali le piflarji v prvi vrsti. Nik se je obrnil nazaj in rekel: “Za zadnji šolski dan prirejam žurko. Prideta?”
“No, no. Priredila jo bom jaz!” je vzkliknila Sara in pogledala Erazma, ki je sedel pred njo.
“Nik Andreas Pavlič! Tišina! Obrni se naprej!” je besnela. Potem je pa sama zase, vendar tako da smo jo vsi slišali dodala: “Ta oddelek je zmešan, tako kot njihova razredničarka!” Preostanek pouka sem računala koliko točk sem dobila na včerajšnji tekmi in koliko točk imamo vse skupaj. Na vsakih pet minut sem malo prisluhnila in si zapisala stvari, potem pa spet odtavala dalje. Ko je končno zvonilo konec pouka sva s Saro hitro stekli v jedilnico.
“Lara?”
“Ja?”
“To sem ti hotela povedati, vendar ni bilo pravega trenutka.” Napičila sem košček mesa in ga dala v usta. “Selimo se!” Je rekla in meni se je strašansko zaletelo. K meni je pritekel Nik in me lopnil po hrbtu, da je pristal na mojem krožniku. Nik se je zarežal in se usedel zraven mene, Erazem pa zraven Sare.
“Kam?” sem jo vprašala.
“Daleč.”
“Kako daleč? Zate je daleč že Portorož.”
“Ne, ne gremo v Portorož.”
“Greste v to državo?” je z zanimanjem vprašal Erazem. Odkimala je.
“V sosednje države?” je poizkusil srečo Nik, ampak je tudi na to odkimala.
“Greste v Kalifornijo?” sem poizkusila še jaz in tokrat je prikimala. Vedela sem, da ima neke sorodnike tam. Udarila sem se po čelu: “Zato boš zabavo priredila ti.”
“Boš prišla?”
“Bom,” sem ji zagotovila.
“Ti bodo dovolili?” je dvomeče vprašala.
“Kdo je rekel, da bom vprašala,” sem rekla in jim pomežiknila. “Greva?”
“Kam pa?” me je vprašal Nik.
“Na trening. Lahko prideta gledati,” pokimala sta in se nama pridružila pri pospravljanju ostankov kosila.
Lp,
Košarkašica
...........................................................................................................................................................................................
Hi Metuljčki!
Tu je moja nova zgodba s poletno tematiko. Seveda vključuje ljubezen, ker če ne bi bilo romantike, to ne bi bila jaz. Takoj, ko končam to pa bo objavljena moja nova zgodba. Prosim napišite mi, če
-želite, da vas obveščam,
-boste spremljali.
Hvala za vsak konentar, vsak všeček in vsak prebran del.
Lp,
Heart