Hej Metuljčki!
To je prvi dvojni del. Hvala vsem, ki berete, všečkate, odgovarjate in spremljate mojo zgodbo.
PODARJAM GA:
*roza*TAJNICI MACHIATO:*roza* Ti si enkratna PILovka. Imaš dober smisel za humor, kar zelo cenim.

*roza*FOREVER:*roza* Ti si tudi super. Vesela sem, da si takšna kot si.
PIL brez Vas ne bi bil PIL. :kissing_smiling_eyes::kissing_closed_eyes::kissing::kissing_heart::heart_eyes:🥰







5. 6. 2025, Piran

Dragi dnevnik,
danes sem se zbudila pred budilko. Zazrla sem se v strop v moj poster Luke Dončića.
“Dončić pomagaj mi, da bom timska igralka in bom danes na jutranjem treningu čim boljša,” sem mu rekla. Nato sem očitno zaspala, saj sem se zbudila vsa prestrašena, ker me je zbudila budilka, ki sem jo nameravala vreči skozi okno v Sašino sobo, ker je bila tako sitna. Uredila sem se in odhitela po tlakovani poti do igrišča. Tam je že bila moja ekipa.
“Živijo punce!” sem jih vedro pozdravila.
“Aaaaaaa dobro jutro Laaaaaaaaaaraaaaaaaaa,” je zazehala učiteljica.
“Trenerka Tomšič! Kako pa to, da ste tako zaspani?” sem jo vprašala.
“Nisem naaaaaaaaaaavaaaaaaaaaaajenaaaaaaaaa taaaaaaaaaaaako zgodaaaaaaaaaaj vstaaaaaaaaaati,” je še naprej zehala učiteljica. Takrat je prišlo 10 deklet z dresom Portoroža.
“Hej punce!” so pozdravile.
“Izginite!” smo jih odslovile v en glas.
“Prišle smo vas gledat,” je rekla njihova kapetanka. Takrat je na igrišče prišla ravnateljica.
“Kar povejte moji sestrični - ravnateljici vaše šole, da se vidimo v nedeljo in nič prej!” je rekla in porinila punce ven. “In še tekma bo na igrišču v Izoli.” Pogledala je na telefon. “Nop ne vidimo se. Igramo proti Italiji!” In je odšla. Vendar punce niso. V tistem je prišla Saša.
“Portorožanke! Izginite!” je zavpila.
“Ne, ne, ne!” so se rogale in kazale jezike.
“Prav vam bom pa zaigrala!” je vzkliknila in začela vreči klarinet iz torbe. Punce pa še vedno niso odšle.
“Svetujem vam da greste,” sem rekla med tlačenjem vate v ušesa. Vendar prepozno. Saša je zaigrala in punce so v hitrem postopku odšle. Takrat je pospravila klarinet.
“No tako, pa so šle,” je rekla in si očistila roke.
“Kaj imaš za bregom?” sem jo vprašala.
“Jaz sem pomagala vam, ve pa boste pomagale meni,” je rekla.
“Kaj hočeš?” sem jo vprašala in vedela, da to še ni vse.
“Zaigrala bom na vaši tekmi,” je rekla.
“Prav,” sem zavzdihnila, saj nisem imela druge izbire.
“Saša ima nekaj za bregom,” sem šepnila Sari preden me je pogrešila moja ekipa. “Dobro punce! Razdelimo se 5 na 5. Torej tiste, ki bomo igrale in rezerve. 2 bosta gledali,” sem odločila. Razdelile smo se. Trenerka je vrgla žogo v zrak, jaz pa sem v oči gledala z Izo, ki nosi dres s številko 6. Imela je kostanjeve lase z roza prameni spete v nizek čop. Pogledala me je s svojimi smaragdno zelenimi očmi in mozoljavim okroglim obrazom. Odbila sem žogo v svoje polje naravnost Tini v roke, ki se je že pognala v tek. Javorjevi lasje so ji plapolali, medtem ko je tekla. Njenega okroglega prijaznega obraza pa se ni videlo. Tako se je začel trening. Vsaka je bila v svojem svetu košarke, ki pa se uskladi na tekmah. Iz transa smo se zbudile šele, ko je zvonilo konec PU. Na igrišče in šolsko dvorišče. So tedaj vdrli učenci, da so zaspano trenerko skoraj spremenili v pašteto. Stekla sem v šolo in se uredila za uro geografije. Sara je stekla k Erazmu, zato so mi družbo delali le nadležni oboževalci, ki pogosto pozabijo, da sem tudi jaz le človek.
“Predstavljajte si, da ste na sredi vulkana. Nimate pripomočkov, s katerimi bi se rešili. Tudi super moči nimate. Kako se rešite?” je vprašal Nik.
“Ne vem,” so vzklikali učenci iz vsepovsod.
“Nehaš sanjariti,” sem rekla. Nik me je pogledal in se mi nasmehnil.
“Pravilno,” je rekel in mi dal petko.
“A si ti vanjo?” je vprašal eden iz množice. Nik je zardel.
“N-ne. Zakaj bi bil?” je rekel.
“Ker jo tako gledaš,” mu je odgovoril nekdo drug.
“N-ne p-pa n-e,” je zajecljal.
“Kaj sem torej zate?” sem ga vprašala.
“Ne vem. Prijateljica?” je izdavil.
“Mislim, da sem zate le najboljša prijateljica punce tvojega najboljšega prijatelja. Če ti ne veš jaz vem!” sem rekla vsa objokana in stekla v učilnico. Nekateri iz množice so mi želeli slediti, vendar jih je Nik zaustavil.
“Ne joči,” me je trepljala prijateljica.
“A-ampak n-ne m-morem,” sem naprej hlipala.
“Bodi močna. Avtobusi pridejo in grejo,” me je naprej tolažila.
“A-ampak j-jaz s-si ž-želim t-točno t-ta a-avtobus!”
“Razumem.” Kakšno psihološko znanje ima moja prijateljica.
“Mogoče ne pridem na zabavo,” sem rekla že bolj mirna.
“Ne! Naredila sem ti VIP prostor!”
“Kdaj pa vi sploh greste?”
“Na prvi šolski dan bom že v kalifornijski osnovnošolski klopi!”
“Škoda!”
“Ja starše bom poizkusila prepričati, da gremo k teti v Barcelono!”
“Zakaj ravno v Barcelono?”
“Ker je tam VISCA BARCA hej, hej, hej!”
“Kdaj je naslednja tekma?”
“Danes igra VISCA BARCA in Pariz!”
“Zakaj gledaš fuzbal?”
“Ker sem navijačica.”
“Itak.”
“Na zabavo moraš priti!”
“Bom ampak da ne boš imela alkohola. Jaz sem ravno dovolj glupa, da bi to pila.”
“Bomo videli.” Pomežiknila mi je. V tistem je zvonilo in množica je v hipu izginila kot kafra.
“Odprite SDZ na strani ...” je začela učiteljica in jaz sem si pridno zapisovala. Po koncu pouka sem hitro odvihrala do učilnice. Za mano je tekel Nik.
“Lara. Lara! LARA!” je vpil za menoj, jaz pa sem le šla naprej. Ampak kot pravi košarkaš me je kmalu dohitel.
“Kaj bi?” sem ga vprašala najbolj arogantno, kakor sem premogla v tistem trenutku.
“Takšne te še nisem videl,” je rekel.
“No če širiš o meni stvari, ki jih še sama ne vem, da jih počnem, moraš verjetno videti vse moje plati.” Obrnila sem se na petah, vendar sem bila preveč neprevidna in me je spravil v kot.
“Vendar Lara ...”
“Briga me. Briga me! BRIGA ME!” sem govorila in si zatiskala ušesa.
“Poslušaj me!” je rekel ponosno kot to naredi pogosto. Vsega sem imela dovolj. Klofutnila sem ga z vso močjo. Medtem ko se je držal za razbolelo lice sem stekla stran. Pri vhodu me je dohitela Sara.
“Videla sem te, da si klofutnila Nika,” je začela, ko me je dotaknila.
“Mhm,” sem zamrmrala.
“Nazadnje si se tako razburila pred petimi leti, ko si pobegnila od doma!” je nadaljevala, ne da bi se zmenila za moje mrmranje.
“Pa če mi je umrl legvan!” Začudeno me je gledala.
“Kam pa zdaj greš?”
“V vrtec!”
“Pridružila se ti bom in ti mi boš povedala vse.” Zavila sem z očmi. Iz žepa je povlekla telefon z rozastim ovitkom. “Hej mami! Jaz grem po dvojčici! Adijo!” Če si Sara kaj vbije v glavo nikoli ne zavlačuje.
“Greš po Nejo in Tejo?” Pokimala mi je. Stopila sem pred oranžno zgradbo s Saro za petami. Pred vrtcem je stala skupina dvojčic in Line.
“Oh, Lara, živijo! Počaščeni smo, da si prišla! In Sara! Si prišla po dvojčici? Tega mi ni nihče omenil,” je začela mlada in srednje visoka rdečelaska. Nasmehnila sem se.
“Ja mami in ati sta na čolnu in sem ju prišla jaz iskat,” se je uspešno zlagala Sara. Punce so pritekle in šele takrat sem opazila, da so v copatih. Odprla sem velikanska vrata z napisom: VRTEC MORNARČEK PIRAN. Takoj za tem je bila garderoba za Linino skupino. Lina e je obula prva, čeprav je leto in pol mlajša od dvojčic.
“Lina! Eden copat gleda v Lucijo, drugi pa Istro!” Sezula sem sestrico in jo ponovno obula. Šle smo ven iz vrtca.
“Na plažo greva metati kamenčke, medtem ko se one igrajo,” mi je pojasnila in ne da bi zahtevala odgovor me je odvlekla na plažo pod cerkvijo sv. Jurija. Punce so se lovile po delu s travo, midve pa sva šle metati kamenčke na peščeni del. Potem sem ji ob metanju kamenčkov opisala dogodke tega dne.
Lp,
Lara













6. 6. 2025, Piran
Dragi dnevnik,
danes je bilo vzdušje v šoli zelo napeto. Pri nas je navada, da z ocenami končamo že 31. 5. Tako, da sedaj vsi govorijo o sprejemih v dekliški del košarkarske ekipe. Mnoge punce so se prijavile iz 1. letnika in sedaj sem svoj seznam drastično zmanjšala. No pouk se je vlekel kot še nikoli, pa še sedeti pred Nikom je bilo mučno. Seveda bodo vse rezerve, ker jih ne bom trpela na prvo tekmo. Po koncu pouka sem dobesedno poletela na tribune. V rokah sem držala megafon in čakala, da bo ura 14.00. Na tribune je prišel tudi Nik.
“Veš morala bi se mi opravičiti,” je začel in me gledal v oči, jaz pa sem zrla v mrežo koša.
“Če bi se ti, to ne bi bilo iz srca,” sem mu odvrnila, ne da bi odvrnila pogled od mreže.
“Se lahko pogovoriva?” me je vprašal. Takrat sem se obrnila in ga s smrtonosnim pogledom pogledala naravnost v oči.
“Kdo ti je to vbil v glavo?!” V tistem so prihitele navijačice in začele vreščati. Kot pravi košarkar je stekel v njihovo družbo in se pogovarjal z njimi. Dokler ni prišla Sara in jih pozvala, da morajo izbirati navijačice, ki bodo prišle skupaj s tekmovalkami. Ko je začela nastajati vrsta, sem v roke vzela megafon, ki mi ga e dala trenerka. (Uporabljajo ga na športne dneve.)
“Dobro! Pridite po parih navijačica-košarkarica! Prvi sta na vrsti Maja Novak in Eva Kovač!” Eva si je že nadela cofe in poskakovala okoli. Maja je tekla po igrišču in naredila nepravilen dvokorak. Iz Sarinega pogleda sem razbrala, da ji udi navijačica ni všeč.
“Poskusita drugič!” je rekla Tina in njena prijateljica od navijačic.
“Naslednji sta Kaja Zupan in Nika Hribar!” je naznanila Sara. Nika je čudovito navijala in sestavila je super kereografijo, kot sem zaznala iz Sarinega očaranega pogleda. Kaja pa je super odigrala, opravila vse elemente pravilno in za povrh vsega še zadela koš.
“Sprejeti sta!” sva rekli brez posvetovanja.
“Tina Rupnik in Petra Vidmar!” je naznanila igralka s številko 3. Tina ni znala prijeti žoge zato je bilo očitno, da ne bosta v ekipi.
“Ne!” je zavpila navijačica številka 3.
“Tanja Kavčič in Zala Mrak!” je naznanila košarkarica številka 4. Vse sta naredili elegantno in je bilo do takrat v redu. Pokimale smo in si ju zapisali. V tistem so se šolska vrata igrišča odprla.
“Žal mi je imamo trening! Veste, da takrat ne smete sem!” sem zavpila na mimoidočega. To je bila Saša v spremstvu svoje sestre Sonje.
“Prišli sva gledat Vaš trening!” je zavpila in pomahala Sonja. Zavila sem z očmi. Navijačice so ju obkolile, vendar si Sonja ni premislila. Ona je bila nekdanja kapetanka košarkaric zato ji je dovoljeno, da spremlja naše treninge. Sonja je sedla zraven mene in pogledala na seznam.
“Urša Zajc in Lana Kranjc!” sem zavpila in dekleti sta stopili na igrišče. Na sredi dvokoraka je Sonja pokimala in priseljena sem jo bila napisati na seznam.
“Ona je kapetanka!” se je razburila igralka številka 5.

“Nekoč sem bila pa jaz!”
“Lahko spremljaš, vendar bom jaz zapisovala in bila glavna!” sem ji naznanila. Prhnila je in sedla zadaj. Saša se je nenehno hihitala. Svinčnik, ki sem ga držala bi najraje zlomila.
“Manca Kralj in Simona Bizjak!” je zavpila Sara in dekleti sta prihiteli na igrišče. Odkimala sem in ju črtala s seznama.
“Tjaša Strnad in Anja Petek!” sem zavpila. Začeli sta, vendar sta vse uničili zato sem odkimavala in ju črtala iz seznama.
“Meta Breznik in Nina Potočnik!” je zavpila Sara. Vse sta naredili popolno in z veseljem sem ju dopisala na seznam.
“Alja Koren in Maša Zajec!” sem zavpila. Dekletoma žal ni uspelo.
“In še zadnji par: Katja Rozman in Irena Mihelič!” je zavpila Sara in pokimala.
“Dobro to je vse!” sem zavpila in se namenila oditi. Vendar se je pred mano prikazal Nik.
“Pogovoriva se!” je vzkliknil in se zazrl v moj brezizrazni obraz.
“Sori, bi se vendar moram pripraviti Benija,” sem mu rekla v njegov brezizrazni obraz. Takrat je mimo prihitela Sara.
“Kaj bomo s hrano?” je vzkliknila vsa zasopla.
“Jo bo lahko pripravila tvoja mama?” sem jo vprašala, ne da bi se zmenila za Nika.
“Kdo bo pa raznašal?”
“Beni,” sem vzkliknila in stekla domov. Ko sem bila na dovozu pred hišo me je pričakalo prijetno presenečenje. Pred mano je stala moja visoka in dolgolasa sestra Lucija z kostanjevimi lasmi.
“Luci!” sem zavpila in ji stekla v objem.
“Lari! Pogrešala sem te!” je vzkliknila in me še tesneje privila k sebi. Vohala sem vaniljo. Takrat je oči prišel z palico v rokah.
“Kateri pamži se spet tepejo na našem dovozu?!” je zavpil in poskakoval po dovozu z modro večerno haljo. Smejali sva se.
“Oh, Lucija! Ti si! Ta obleka ti res paše! Res je lepa vijolična!” je rekel in se nasmehnil. Takrat je prišla Lili v službenem kombinezonu naše veterinarske postaje, ki jih je tudi ona zasnovala. Balonček od žvečilnega gumija se ji je zalepil okoli ust, ona pa je vse dala nazaj v usta. No kot vedno je bila brezhibno urejena. V figo si je spela svoje čokoladno rjave lase. Svojo svetlo polt je namazala z losjon, ki ga skriva pred nami, vendar ga je Lina našla, saj je v naslednjem trenutek prišla iz hiše z Lilijinim mandljevim losjonom.
“Oči! Prvič! To je v barvi lile! In drugič! To je pajac! Se v vseh teh letih še nisi naučil razliko med lilo in vijolično ter pajacom in obleko?!” Zavzdihnila je in zagledala je Lino, ki je naokoli skakala z njeni mandljevim losjonom. Potem jo je lovila po dvorišču, Lina pa je vreščala in se smejala.
“Nisi ti na drugem koncu mesta?” sem vprašala in pogledala Lili.
“Profesorju sem kupila bolj modna oblačila, pa je le vpil,” je zavzdihnila in skomignila z rameni.
“No vpil je, ker si mu za šal dala Arlindo!” je vzkliknil Luka, ki je prišel iz šole. Skomignila je in odšla v veterinarsko postajo z svojim losjonom v rokah.
“Kako to, da si tu?” sem vprašala starejšo sestro in se odtrgala iz objema.
“Ah, tašča se je jezila zaradi Lejinega joka, pa sem z Samirom prišla sem. Pa še slišala sem za tvojo tekmo,” pomežiknila mi je. Takrat se je slišal jok dojenčka. “No Leja joka! Moram iti!”
“Te lahko nekaj prosim?” sem jo plaho vprašala.
“Starejše sestre smo ravno zato,” je rekla in mi pomežiknila.
“No bi me krila?”
“Seveda le povej kam greš.”
“Na Sarino poslovilno zabavo. Seli se,” sem rekla in iz solznih kanalov so se mi ulile solze. Sploh si jih nisem upala, želela in uspela zadržati. Lucija me je objela in spet me je obdal znani vonj vanilje.
“Seveda te bom krila. Pa tudi drugi te bodo,” je rekla in zavzdihnila ob pogledu pretresenega blondinca zmerno debele postave, ki je imel pretreseni obraz. Nasmehnila sem se njegovemu stilu, saj si je čevlje obul huje kot Lina. Stekla je nazaj v hišo, jaz pa sem se počasi prebijala do svoje sobe. Tam sem iz omare vrgla skoraj vsa oblačila. Takrat je opica skočila na mojo posteljo.
“Dani! Dol s posteljo! Če se mi spet polulaš na mojo pižamo ti bom tvoj opičji rep nekam zatlačila!” Hitro je skočil dol pri tem pa prevrnil mojo obleko s belim zgornjim delom ter modrim spodnjim delom krila, ki se je prelivala vse od temno modre pa do baby blue. Opica se mi je plaho nasmehnila. Dvignila sem ga k sebi.
“Dani! Hvala! Na to obleko sem že skoraj pozabila!” Takrat je v sobo vstopila Lili.
“Nisi ti na kliniki?” sem jo vprašala in jo premerila z vprašujočim pogledom.
“Lucija mi je poslal, da te moramo kriti. Pa itak ni žive duše tam, pa sem ti prišla pomagati,” je rekla in skomignila.
“Ni treba,” sem ji odvrnila.
“Si si sama izbrala?” je rekla in premerila mojo opravo. Na ramo mi je skočil Dani.
“Ne,” sem odvrnila in potrepljala Danija.
“Kdo ti je pomagal?”
“Dani!”
“Pa ja.”
“Ja, ja,” sem ji odvrnila in jo resno pogledala.
“No pokaži, kaj boš oblekla,” je rekla in me vprašujoče pogledala. Izza hrbta sem povlekla obleko in še celo Lili je zastal dih. “To sem oblekla za ...”
“Tukaj te moram prekiniti Lili,” sem jo zavrnila. Prhnila je in me vprašujoče pogledala.
“Zakaj?”
“Ker sem to obleko kupila jaz!”
“Po kom imaš tak stil?“
“Pa saj je nisem jaz izbrala!”
“Kdo pa?”
“Ti!”
“Aja!” lopnila se je po čelu. “A takrat, ko sta imela obletnico?”
“Ja!”
“Kaj boš pa obula?”
“Agh! Tisti čevlji mi niso nič več prav!”
“Hej obuj moje! Takoj bom nazaj!” še stavka ni končala in že je ni bilo več v sobi. Klasična Lili. S seboj je prinesla črne salonarje z bleščicami.
“Hvala Lili!” sem vzkliknila in jo objela zavohala sem znani vonj njenega losjona.
“Čakaj, saj še nisem končala!” Nasmehnila sem se.
“Najprej se grem preobleči!”
“Potem pa pridi v mojo sobo, da ti naredim frizuro in make-up!” Ni še do konca povedala, ko sem že tekla po hodniku z obleko v roki. Ko sem vstopila v kopalnico pa sem videla Luko.
“Kaj ti ...”
“Prosim krijte me,” sem ga prekinila in ga potisnila ven. Oblekla sem obleko in obula salonarje, ter odšla v Lilijino sobo, ki je bila velika za dve moje sobe. Imela je bele stene in enako pohištvo kot jaz. Le, da je bilo vse podvojeno.
“Kje pa je Lana?”
“Ne vem,” je odvrnila in naredila še zadnji premaz na svojih nohtih. “Tako dolgo te ni bilo, da sem končala z lakiranjem svojih nohtov.” Ni mi pustila oporekati in me je posedla za njeno lepotilno mizico. Naprej ne vem kaj se je dogajalo, saj mi je na oči dala kumarice. Čez uro in pol sem bila nared. Objela sem sestro in šla v svojo sobo. V roke vzela svojo opico.

Kaj je bilo na zabavi, ti povem jutri,
Lara




No tako. Hvala vsem ki ste prebrali mojo zgodbo, jo komentirali ali všečkali. Če kdo želi, da ga obveščam naj pove. Trenutno obveščam:
-mogočepisateljica
-Ribica
-#Free Girl7
-Nixi25
-Grizalkaknjig.
Lepe počitnice
Heart