ELISABETTA
Tekla sem po temačnih ulicah, kakor hitro so me neste noge. Seveda nisem hotela, da bi me Lucas ujel. Dovolj sem imela njega in njegovih fint za en teden! Na srečo se je po nekaj minutah teka ustavil, da sem se lahko skrila. Pogledala sem za sabo in videla, da se oddaljujem od njega. Zavila sem na desno. Ulice pa so bile tako temne, da ničesr pred sabo nisem več videla. Naenkrat sem padla v nek jašek, ali nekaj takega, kar sploh nevem opisati. Okoli sem zagledala manjše ceste, ki so izgledale kot pločniki, a obdajala jih je voda. Na vsakih nekaj metrov so bili zgrajeni manjši mosti. Moram priznati, da je izgledalo kar lepo, za kanalizacijo. Aja, to sem ugotovila po vonju. Hodila sem dalje. Prečkala sem nekaj mostov in na ovinkih zavijala v vse smeri. Takrat sem dojela, da to ni bila prava odločitev in da sem se izgubila. Nato, pa sem zaslišala nek alarm. Nisem imela pojma, zakaj. Nato pa sem za sabo zaslišala hitre korake ter kričanje. Kako? Saj pa menda tukaj spodaj ne živi nihče, ali pač? Ozrla sem se za sabo in brez, da bi sploh utegnila osebam, ki so se mi bližale pogledati v obraz, sem samo nekam stekla. Pristala sem v neki čudni sobi. Okrog mene je bil polno gumbov in naprav. Zagledala sem rdečega, tistega, ta največjega. Mislila sem, da je za izklopitev alarma, vendar sem se motila, delno. A to sem ugotovila prepozno. Mikalo me je, da ga pritisnem, pa sem tudi ga. Bleščal se je, kot medalija in bil je največji. Ko sem ga pritisnila je vame udaril tako močan val, da sem padla po tleh. Ampak ni bil dajanski val naprimer vode, ampak val, ki ga lahko čutil, pa se ti nič ni zgodilo. Hitro sem se dvignila in poskušala zapreti vrata, da me nebi ujeli. A vrata se niso premaknila. Alarm je ponehal, na srečo, a bila sem ujeta. Nisem vedela kam. Potem pa sem prisluhnila in ... To je bilo čudno! Nobenih korav, nobenih zvokov, kot bi bila sama na celcatem SVETU. Previdno sem se nagnila do roba vrat in tam nekaj metrov stran zagledala negibčne varnostike. To je bilo čudno. "Zakaj, zdaj stojijo kot kipi? Zakaj me še niso ubili, ker "vlamljam"? Zakaj ...?" Pogledala sem rdeč gumb. "Ups! Saj nisem... Ne, to ni mogoče." sem si rekla si ga pogledala bolj od blizu. Nato sem zadaj zagledala nek napis. "GUMB ZA ZAUSTAVITEV ČASA. Čakaj, kaj? Torej... Sem pravkar zaustavila čas?" Pogledala sem varnostnike in to je bil jasen in razločen DA.
SE NADALJUJE...
Oj. Kot rečeno smo začeli pisati zgodbo. Vemo, da zdaj samo polni prostor pisalnice, a vseeno. Upamo, da vam je všeč.
Lp, Pš
Tekla sem po temačnih ulicah, kakor hitro so me neste noge. Seveda nisem hotela, da bi me Lucas ujel. Dovolj sem imela njega in njegovih fint za en teden! Na srečo se je po nekaj minutah teka ustavil, da sem se lahko skrila. Pogledala sem za sabo in videla, da se oddaljujem od njega. Zavila sem na desno. Ulice pa so bile tako temne, da ničesr pred sabo nisem več videla. Naenkrat sem padla v nek jašek, ali nekaj takega, kar sploh nevem opisati. Okoli sem zagledala manjše ceste, ki so izgledale kot pločniki, a obdajala jih je voda. Na vsakih nekaj metrov so bili zgrajeni manjši mosti. Moram priznati, da je izgledalo kar lepo, za kanalizacijo. Aja, to sem ugotovila po vonju. Hodila sem dalje. Prečkala sem nekaj mostov in na ovinkih zavijala v vse smeri. Takrat sem dojela, da to ni bila prava odločitev in da sem se izgubila. Nato, pa sem zaslišala nek alarm. Nisem imela pojma, zakaj. Nato pa sem za sabo zaslišala hitre korake ter kričanje. Kako? Saj pa menda tukaj spodaj ne živi nihče, ali pač? Ozrla sem se za sabo in brez, da bi sploh utegnila osebam, ki so se mi bližale pogledati v obraz, sem samo nekam stekla. Pristala sem v neki čudni sobi. Okrog mene je bil polno gumbov in naprav. Zagledala sem rdečega, tistega, ta največjega. Mislila sem, da je za izklopitev alarma, vendar sem se motila, delno. A to sem ugotovila prepozno. Mikalo me je, da ga pritisnem, pa sem tudi ga. Bleščal se je, kot medalija in bil je največji. Ko sem ga pritisnila je vame udaril tako močan val, da sem padla po tleh. Ampak ni bil dajanski val naprimer vode, ampak val, ki ga lahko čutil, pa se ti nič ni zgodilo. Hitro sem se dvignila in poskušala zapreti vrata, da me nebi ujeli. A vrata se niso premaknila. Alarm je ponehal, na srečo, a bila sem ujeta. Nisem vedela kam. Potem pa sem prisluhnila in ... To je bilo čudno! Nobenih korav, nobenih zvokov, kot bi bila sama na celcatem SVETU. Previdno sem se nagnila do roba vrat in tam nekaj metrov stran zagledala negibčne varnostike. To je bilo čudno. "Zakaj, zdaj stojijo kot kipi? Zakaj me še niso ubili, ker "vlamljam"? Zakaj ...?" Pogledala sem rdeč gumb. "Ups! Saj nisem... Ne, to ni mogoče." sem si rekla si ga pogledala bolj od blizu. Nato sem zadaj zagledala nek napis. "GUMB ZA ZAUSTAVITEV ČASA. Čakaj, kaj? Torej... Sem pravkar zaustavila čas?" Pogledala sem varnostnike in to je bil jasen in razločen DA.
SE NADALJUJE...
Oj. Kot rečeno smo začeli pisati zgodbo. Vemo, da zdaj samo polni prostor pisalnice, a vseeno. Upamo, da vam je všeč.
Lp, Pš
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
omg! pa to je wow! nič ne polnite pisalnice! krasite jo! in da mi pri priči napišete nov del pa pika!
0
Moj odgovor:
sezgodi
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
samopodoba/samozavest
živijo,
bom kratka in jedrnata.
mene ZELO skrbi in me briga kaj si drugi mislijo o meni. ampak kokr mene skrbi ni vec uredu.
vedno ko kam grem kjer so nepoznani ljudje se bojim da se mi smejejo in usak govor potiho mislim da je o meni (na slab nacin). ne morem zaupat sama sebi, jaz lahko znam za test vse, se veliko učim, snov razumem.. ampak ko dobim test pred sebe slisim samo še "nic vredna si ne bo ti uspelo" in potem je slabo. res slabo. Ampak to se samo še slabša. Včasih sem prenesla biti z nepoznanimi ljudmi v prostoru in sem se po nekaj časa sprostila, ampak zdaj nemorem biti niti več s prijatelji. zavračam povabila da bi se dobili, na rojstnih dneh sem večino tiho. Treniram nogomet in pred vsako tekmo in med vsako tekmo se zjokam, da ce kaj zafrknem me bojo judgali, se mi smejali.. nemorem več..
Kaj naj naredim?
hvala vsem:heart:
bom kratka in jedrnata.
mene ZELO skrbi in me briga kaj si drugi mislijo o meni. ampak kokr mene skrbi ni vec uredu.
vedno ko kam grem kjer so nepoznani ljudje se bojim da se mi smejejo in usak govor potiho mislim da je o meni (na slab nacin). ne morem zaupat sama sebi, jaz lahko znam za test vse, se veliko učim, snov razumem.. ampak ko dobim test pred sebe slisim samo še "nic vredna si ne bo ti uspelo" in potem je slabo. res slabo. Ampak to se samo še slabša. Včasih sem prenesla biti z nepoznanimi ljudmi v prostoru in sem se po nekaj časa sprostila, ampak zdaj nemorem biti niti več s prijatelji. zavračam povabila da bi se dobili, na rojstnih dneh sem večino tiho. Treniram nogomet in pred vsako tekmo in med vsako tekmo se zjokam, da ce kaj zafrknem me bojo judgali, se mi smejali.. nemorem več..
Kaj naj naredim?
hvala vsem:heart:
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
nemorm nc druzgq rec:sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::tired_face::tired_face::tired
Fuuuuuullll dobri blogi pa fulll lepe stvari ...