ELISABETTA
Tekla sem po temačnih ulicah, kakor hitro so me neste noge. Seveda nisem hotela, da bi me Lucas ujel. Dovolj sem imela njega in njegovih fint za en teden! Na srečo se je po nekaj minutah teka ustavil, da sem se lahko skrila. Pogledala sem za sabo in videla, da se oddaljujem od njega. Zavila sem na desno. Ulice pa so bile tako temne, da ničesr pred sabo nisem več videla. Naenkrat sem padla v nek jašek, ali nekaj takega, kar sploh nevem opisati. Okoli sem zagledala manjše ceste, ki so izgledale kot pločniki, a obdajala jih je voda. Na vsakih nekaj metrov so bili zgrajeni manjši mosti. Moram priznati, da je izgledalo kar lepo, za kanalizacijo. Aja, to sem ugotovila po vonju. Hodila sem dalje. Prečkala sem nekaj mostov in na ovinkih zavijala v vse smeri. Takrat sem dojela, da to ni bila prava odločitev in da sem se izgubila. Nato, pa sem zaslišala nek alarm. Nisem imela pojma, zakaj. Nato pa sem za sabo zaslišala hitre korake ter kričanje. Kako? Saj pa menda tukaj spodaj ne živi nihče, ali pač? Ozrla sem se za sabo in brez, da bi sploh utegnila osebam, ki so se mi bližale pogledati v obraz, sem samo nekam stekla. Pristala sem v neki čudni sobi. Okrog mene je bil polno gumbov in naprav. Zagledala sem rdečega, tistega, ta največjega. Mislila sem, da je za izklopitev alarma, vendar sem se motila, delno. A to sem ugotovila prepozno. Mikalo me je, da ga pritisnem, pa sem tudi ga. Bleščal se je, kot medalija in bil je največji. Ko sem ga pritisnila je vame udaril tako močan val, da sem padla po tleh. Ampak ni bil dajanski val naprimer vode, ampak val, ki ga lahko čutil, pa se ti nič ni zgodilo. Hitro sem se dvignila in poskušala zapreti vrata, da me nebi ujeli. A vrata se niso premaknila. Alarm je ponehal, na srečo, a bila sem ujeta. Nisem vedela kam. Potem pa sem prisluhnila in ... To je bilo čudno! Nobenih korav, nobenih zvokov, kot bi bila sama na celcatem SVETU. Previdno sem se nagnila do roba vrat in tam nekaj metrov stran zagledala negibčne varnostike. To je bilo čudno. "Zakaj, zdaj stojijo kot kipi? Zakaj me še niso ubili, ker "vlamljam"? Zakaj ...?" Pogledala sem rdeč gumb. "Ups! Saj nisem... Ne, to ni mogoče." sem si rekla si ga pogledala bolj od blizu. Nato sem zadaj zagledala nek napis. "GUMB ZA ZAUSTAVITEV ČASA. Čakaj, kaj? Torej... Sem pravkar zaustavila čas?" Pogledala sem varnostnike in to je bil jasen in razločen DA.

SE NADALJUJE...

Oj. Kot rečeno smo začeli pisati zgodbo. Vemo, da zdaj samo polni prostor pisalnice, a vseeno. Upamo, da vam je všeč.
Lp, Pš