Ojla!
Vem, da že pet dni nisem nič objavila, ampak, saj veste, obstaja tudi šola:unamused:. Ampak, kakorkoli, pojdimo raje na našo zgodbo.
"Kaj?" dahnem. Emelline pokima in reče: "Oprosti, Emily, ampak mislim, da je to še najboljša zamisel. Mislim, samo poglej se. Vse to te počasi odnaša v norost." Ok, res ne želim biti nora, ampak tudi psihoterapija mi ni ravno všeč. Želim ugovarjati, ampak me Emelline prekine: "Emily, nehaj. Saj veš, da je to še najboljše zate." Na to ji ne morem ugovarjati, zato samo nemočno prikimam in ji obljubim, da bom odšla k šolski psihiatrinji. Po pouku se tako počasi odpravim proti pisarni gospe Hill. Ko pridem do pisarne, potrkam in vstopim. Šolska psihiatrinja Veronica Hill sedi za pisalno mizo in ko vstopim, dvigne pogled s papirjev. Nasmehne se mi in me pozdravi: "Pozdravljena, Emily. Vidim, da si končno ugotovila, da bi me lahko obiskala. Sedi, lahko kar začneva." "Zdaj?" presenečeno vprašam. "Seveda. Pridi, no, in se usedi, da lahko kar začneva." Izberem si stol in se usedem.
Ne bom vam opisovala, o čem sva se pogovarjali in vse te stvari. Povedala vam bom samo, da je imela Emelline prav. Res mi je pomagalo in končno sem lahko po dolgem času spet trezno razmišljala. No, vsaj do večera. Takrat sem se ulegla v posteljo in zelo hitro zaspala. In potem sem spet sanjala o gozdu za hišo Moorovih. Tokrat stojim na jasi. Obkrožajo jo temna, strašna drevesa. Ozrem se okoli sebe. V temi opazim različne sence, ki se mi počasi približujejo. Sence so različnih oblik. Nekatere so zelo majhne, nekatere pa ogromne. V množici sem opazila tudi senco z zelo dolgimi rokami, ki so se že skoraj dotikale tal. Strmim v sence pred menoj, ko slišim, da jih izza dreves okoli mene prihaja še več. Zaslišim, da se mi nekdo približuje od zadaj, zato se obrnem. Ampak pred mano spet ni ničesar. Potem začutim, da me nekaj pocuka za hlače in ozrem se proti tlom. Pred mano stoji lutka Chucky. Zlobno se mi smehlja. V njegovi roki opazim nož, ki se sveti v mesečini. Obrnem se, da bi zbežala, ampak pred menoj stojijo temne sence, ki se mi še vedno približujejo. Spet se obrnem in ugotovim, da so me obkrožile. V krogu se mi počasi približujejo. Potem pa se nenadoma ustavijo. Pogledam proti Chuckyju in vidim, kako dvigne nož. Takrat se samodejno zganem in se osvobodim iz kroga. Odrinem sence stran od mene in zbežim v gozd. Slišim, kako se poženejo za mano. Osredotočim se na dihanje in nekaj časa tako slišim samo še bitje svojega srca in svoje dihanje. Počasi postajam vedno bolj zadihana, vendar se prisilim, da nadaljujem s tekom. Kmalu me začne zbadati v bokih in vedno počasneje tečem. Pogled se mi nekoliko zamegli, ampak nadaljujem. Potem pa zadanem ob nekaj trdega in poletim proti tlom. Zadanem ob listje. Poskušam se čim hitreje pobrati in to mi delno uspe. Zelo hitro sem se pobrala, ampak še vseeno prepočasi. Sence so me že ujele in me spet potisnile ob tla. Poskušam se umiriti, potem pa ob sebi zaslišim zloben, vendar tih smeh. Obrnem glavo in pred seboj zagledam Chuckyja. Začnem razmišljati in ugotovim, da je do zdaj edini od senc, ki se mi je pokazal. Iz misli me zbudi mesarski nož, ki ga Chucky spet dvigne. Tokrat zamahne in v hrbtu začutim nenadno bolečino. Chucky zamahne še enkrat in spet me hudo zaboli. Tokrat od bolečine zavpijem. Potem se zbudim.
Hrbet me še vedno boli in pogled se mi megli. Počasi z roko sežem proti hrbtu. Ko se ga dotaknem, me spet prešine nenadna bolečina. Roko si pristavim pred obraz in zagledam kri. Od groze zavpijem, nato pa mi rana na hrbtu povzroči takšne bolečine, da padem v nezavest.
To je to. Upam, da ste ob branju uživali. Naslednji del pride kmalu, verjetno že kar jutri.
Uživajte v teh velikonočnih praznikih!:two_hearts:
Vem, da že pet dni nisem nič objavila, ampak, saj veste, obstaja tudi šola:unamused:. Ampak, kakorkoli, pojdimo raje na našo zgodbo.
"Kaj?" dahnem. Emelline pokima in reče: "Oprosti, Emily, ampak mislim, da je to še najboljša zamisel. Mislim, samo poglej se. Vse to te počasi odnaša v norost." Ok, res ne želim biti nora, ampak tudi psihoterapija mi ni ravno všeč. Želim ugovarjati, ampak me Emelline prekine: "Emily, nehaj. Saj veš, da je to še najboljše zate." Na to ji ne morem ugovarjati, zato samo nemočno prikimam in ji obljubim, da bom odšla k šolski psihiatrinji. Po pouku se tako počasi odpravim proti pisarni gospe Hill. Ko pridem do pisarne, potrkam in vstopim. Šolska psihiatrinja Veronica Hill sedi za pisalno mizo in ko vstopim, dvigne pogled s papirjev. Nasmehne se mi in me pozdravi: "Pozdravljena, Emily. Vidim, da si končno ugotovila, da bi me lahko obiskala. Sedi, lahko kar začneva." "Zdaj?" presenečeno vprašam. "Seveda. Pridi, no, in se usedi, da lahko kar začneva." Izberem si stol in se usedem.
Ne bom vam opisovala, o čem sva se pogovarjali in vse te stvari. Povedala vam bom samo, da je imela Emelline prav. Res mi je pomagalo in končno sem lahko po dolgem času spet trezno razmišljala. No, vsaj do večera. Takrat sem se ulegla v posteljo in zelo hitro zaspala. In potem sem spet sanjala o gozdu za hišo Moorovih. Tokrat stojim na jasi. Obkrožajo jo temna, strašna drevesa. Ozrem se okoli sebe. V temi opazim različne sence, ki se mi počasi približujejo. Sence so različnih oblik. Nekatere so zelo majhne, nekatere pa ogromne. V množici sem opazila tudi senco z zelo dolgimi rokami, ki so se že skoraj dotikale tal. Strmim v sence pred menoj, ko slišim, da jih izza dreves okoli mene prihaja še več. Zaslišim, da se mi nekdo približuje od zadaj, zato se obrnem. Ampak pred mano spet ni ničesar. Potem začutim, da me nekaj pocuka za hlače in ozrem se proti tlom. Pred mano stoji lutka Chucky. Zlobno se mi smehlja. V njegovi roki opazim nož, ki se sveti v mesečini. Obrnem se, da bi zbežala, ampak pred menoj stojijo temne sence, ki se mi še vedno približujejo. Spet se obrnem in ugotovim, da so me obkrožile. V krogu se mi počasi približujejo. Potem pa se nenadoma ustavijo. Pogledam proti Chuckyju in vidim, kako dvigne nož. Takrat se samodejno zganem in se osvobodim iz kroga. Odrinem sence stran od mene in zbežim v gozd. Slišim, kako se poženejo za mano. Osredotočim se na dihanje in nekaj časa tako slišim samo še bitje svojega srca in svoje dihanje. Počasi postajam vedno bolj zadihana, vendar se prisilim, da nadaljujem s tekom. Kmalu me začne zbadati v bokih in vedno počasneje tečem. Pogled se mi nekoliko zamegli, ampak nadaljujem. Potem pa zadanem ob nekaj trdega in poletim proti tlom. Zadanem ob listje. Poskušam se čim hitreje pobrati in to mi delno uspe. Zelo hitro sem se pobrala, ampak še vseeno prepočasi. Sence so me že ujele in me spet potisnile ob tla. Poskušam se umiriti, potem pa ob sebi zaslišim zloben, vendar tih smeh. Obrnem glavo in pred seboj zagledam Chuckyja. Začnem razmišljati in ugotovim, da je do zdaj edini od senc, ki se mi je pokazal. Iz misli me zbudi mesarski nož, ki ga Chucky spet dvigne. Tokrat zamahne in v hrbtu začutim nenadno bolečino. Chucky zamahne še enkrat in spet me hudo zaboli. Tokrat od bolečine zavpijem. Potem se zbudim.
Hrbet me še vedno boli in pogled se mi megli. Počasi z roko sežem proti hrbtu. Ko se ga dotaknem, me spet prešine nenadna bolečina. Roko si pristavim pred obraz in zagledam kri. Od groze zavpijem, nato pa mi rana na hrbtu povzroči takšne bolečine, da padem v nezavest.
To je to. Upam, da ste ob branju uživali. Naslednji del pride kmalu, verjetno že kar jutri.
Uživajte v teh velikonočnih praznikih!:two_hearts:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zares dober deeel. Komaj čakam na novega. Zelo dobro pišeš grozljivke. Bi me lahko obveščala kdaj pride naslednji del?
Sm ze na trnih,
puhika
Sm ze na trnih,
puhika
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ful napeto. komi čakam nov del
3
Moj odgovor:
Svetloba3714
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Zamenjala me je
Ojla,
js se grozn počutm. Moja zlo dobra frendica (A) se je začela ful velik družt z najino sošolko (B). Pač prej sva se midve z A velik družle pa to sam zdej pa se skos onidve družta, mene ma pa bl za zravn. Ne morm se z njima pogovarjat, ker mata svoje fore in svoje teme o kerih se pogovarjata js pa nevem za kaj se gre. Pa ful velikrat se dobita po šoli mene pa nikol ne povabta zravn. Dobivata se dokaj blizu mene, pač je neki hoje ampak moj dom je prbl. na pol poti iz šole do tam in onidve to vesta (sam js grem loh peš do doma, do tja pa je treba z busom). Večkrat sm probala namignt, da sm js tm blizu ko sta/smo se pogovarjale o tem pa me nikol ne povabta zravn. A živi na drugem koncu mesta, B pa je iz druzga kraja, torej sm js najbližje izmed ns. Zdej sta začele še s skupnim projektom h keremu me (itak) tud nista povable in tko se bosta zdej še bl zbližale. Ko je enkrat ena druga frendica mela zabavo, sta se skupi prpeljale in sta skupi šle nazaj (starši od B so peljal še A do doma), men nista to niti omenle. Res sta si zmeri bližje, A pa je bla moja edina frendica, s kero sm se loh bl deep pogovarjala, z drugimi se ne morm (sm probala, pa ne gre). Res nevem, kaj naredit.
js se grozn počutm. Moja zlo dobra frendica (A) se je začela ful velik družt z najino sošolko (B). Pač prej sva se midve z A velik družle pa to sam zdej pa se skos onidve družta, mene ma pa bl za zravn. Ne morm se z njima pogovarjat, ker mata svoje fore in svoje teme o kerih se pogovarjata js pa nevem za kaj se gre. Pa ful velikrat se dobita po šoli mene pa nikol ne povabta zravn. Dobivata se dokaj blizu mene, pač je neki hoje ampak moj dom je prbl. na pol poti iz šole do tam in onidve to vesta (sam js grem loh peš do doma, do tja pa je treba z busom). Večkrat sm probala namignt, da sm js tm blizu ko sta/smo se pogovarjale o tem pa me nikol ne povabta zravn. A živi na drugem koncu mesta, B pa je iz druzga kraja, torej sm js najbližje izmed ns. Zdej sta začele še s skupnim projektom h keremu me (itak) tud nista povable in tko se bosta zdej še bl zbližale. Ko je enkrat ena druga frendica mela zabavo, sta se skupi prpeljale in sta skupi šle nazaj (starši od B so peljal še A do doma), men nista to niti omenle. Res sta si zmeri bližje, A pa je bla moja edina frendica, s kero sm se loh bl deep pogovarjala, z drugimi se ne morm (sm probala, pa ne gre). Res nevem, kaj naredit.
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(177)
Srednje.
(130)
Ni mi všeč.
(35)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
.............le, da je mrož malce bolj prijazen ...
kaj da hel je toooooooo :joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::rofl::rofl::rof