Hiii!
Hvala za vse lajke in prijazne komentarje iz prejšnjih delov. Veliko mi pomenijo. Zdaj pa kar naprej k branju te zgodbe.
Zbudim se. Poskušam zbistriti pogled. Ležim na mehki postelji. Vse okoli mene je belo. Pogled se mi končno zbistri in ugotovim, kje sem. V bolnišnici blizu univerze Yale. Pogledam okoli sebe. Poleg mene na stolu sedi... Kriminalist Rodriguez? "Dober dan, gospodična Wiliams," me pozdravi in se mi pomirjujoče nasmehne. "Veš, zakaj si tu?" Nekaj časa razmišljam, potem pa se spomnim. Tiste grozljive sanje, ki sem jih imela že prej. Chucky, ki me dvakrat zabode v hrbet. Sence, ki se mi približujejo. Kri na mojih rokah. Kriminalist opazi moj izraz, ko razmišljam o tem. "No, očitno se spomniš," se nasmehne, potem pa se takoj zresni. "Najbolj pa nas vse zanima, kako so te lahko zabodli, čeprav sta te tvoji prijateljici imeli cel čas na očeh." Pozorno me pogleda. Drgetaje vzdihnem. "Te sanje." Kriminalist Rodriguez se namršči in se nagne proti meni: "Kakšne sanje, Emily?" Pogledam ga in rečem: "Se spomnite tistega gozda za hišo Moorovih?" Pokima. Nadaljujem: "Vsakič, ko spim, sem v njem. In vedno me nekaj lovi in napada. To noč me je Harperina lutka Chucky dvakrat zabodla v hrbet. Do zdaj sem si vedno mislila, da so to samo sanje, da mi ne morejo škodovati. Ko pa sem se to noč zbudila, sem čutila rane na hrbtu in ko sem z roko segla tja, je bila tam kri. Vse je bilo res. Kot da bi zaspala in se nekako teleportirala v tisti gozd, se tam zbudila in bežala pred tistimi sencami ter se potem spet znašla v postelji. Zdaj sploh ne vem, če bom po tem dogoku lahko spala. Kaj, če me bodo v naslednjih sanjah ubili? Nočem umreti." Zadnje besede sem izustila čisto histerična in kriminalist me prime za roko. Dotik me malo pomiri. "Vse bo v redu," zašepeta. "Ugotovili bomo, kako to ustaviti. Obljubim." Nekaj časa se v tišini gledava. Potem umaknem pogled in se naslonim na blazino. "Prav," rečem. "Samo poskrbite, da bo to kmalu. Če ne bo že prepozno.
Upam, da je všeč. Jutri napišem naslednji del, tokrat bom opisovala, kaj se bo dogajalo kriminalistu Rodriguezu. Do takrat pa vam želim čim lepše velikonoče praznike še naprej.
Hvala za vse lajke in prijazne komentarje iz prejšnjih delov. Veliko mi pomenijo. Zdaj pa kar naprej k branju te zgodbe.
Zbudim se. Poskušam zbistriti pogled. Ležim na mehki postelji. Vse okoli mene je belo. Pogled se mi končno zbistri in ugotovim, kje sem. V bolnišnici blizu univerze Yale. Pogledam okoli sebe. Poleg mene na stolu sedi... Kriminalist Rodriguez? "Dober dan, gospodična Wiliams," me pozdravi in se mi pomirjujoče nasmehne. "Veš, zakaj si tu?" Nekaj časa razmišljam, potem pa se spomnim. Tiste grozljive sanje, ki sem jih imela že prej. Chucky, ki me dvakrat zabode v hrbet. Sence, ki se mi približujejo. Kri na mojih rokah. Kriminalist opazi moj izraz, ko razmišljam o tem. "No, očitno se spomniš," se nasmehne, potem pa se takoj zresni. "Najbolj pa nas vse zanima, kako so te lahko zabodli, čeprav sta te tvoji prijateljici imeli cel čas na očeh." Pozorno me pogleda. Drgetaje vzdihnem. "Te sanje." Kriminalist Rodriguez se namršči in se nagne proti meni: "Kakšne sanje, Emily?" Pogledam ga in rečem: "Se spomnite tistega gozda za hišo Moorovih?" Pokima. Nadaljujem: "Vsakič, ko spim, sem v njem. In vedno me nekaj lovi in napada. To noč me je Harperina lutka Chucky dvakrat zabodla v hrbet. Do zdaj sem si vedno mislila, da so to samo sanje, da mi ne morejo škodovati. Ko pa sem se to noč zbudila, sem čutila rane na hrbtu in ko sem z roko segla tja, je bila tam kri. Vse je bilo res. Kot da bi zaspala in se nekako teleportirala v tisti gozd, se tam zbudila in bežala pred tistimi sencami ter se potem spet znašla v postelji. Zdaj sploh ne vem, če bom po tem dogoku lahko spala. Kaj, če me bodo v naslednjih sanjah ubili? Nočem umreti." Zadnje besede sem izustila čisto histerična in kriminalist me prime za roko. Dotik me malo pomiri. "Vse bo v redu," zašepeta. "Ugotovili bomo, kako to ustaviti. Obljubim." Nekaj časa se v tišini gledava. Potem umaknem pogled in se naslonim na blazino. "Prav," rečem. "Samo poskrbite, da bo to kmalu. Če ne bo že prepozno.
Upam, da je všeč. Jutri napišem naslednji del, tokrat bom opisovala, kaj se bo dogajalo kriminalistu Rodriguezu. Do takrat pa vam želim čim lepše velikonoče praznike še naprej.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zelo dobroo.
Komaj cakam še is strani kriminalista.
Komaj cakam še is strani kriminalista.
1
Moj odgovor:
ihatemyparents
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
mommy issues
moja mami me ves čas kopira in če ji kej ni všeč me sam začne guilt trippat in ne sam mene, tko vse okol nje....in kr hoče me obrnt prot ljudem k jih ona nemara. in enkrat sm ji povedala, da ful sovražm ko to dela in zdej kuha mulo in se mi tko ful prisiljeno smeji v faco medtem ko mi daje neka randomass stroga pravila, ker upa da bom kao neki spoznala kok je ona dobra do mene, in jst ne morm več žvet s temu ker ona vse spremeni v svoj nek osebni šov. in itak da ljudje vedno padejo na njene fore, ker v javnosti ima pa itak ta perfect mom act.
Vprašanje
Kako ti je všeč nova rubrika Hormoni in demoni?
Zelo mi je všeč. To so teme, ki me zelo zanimajo.
(53)
Take vsebine so vedno dobrodošle. Všeč mi je.
(74)
Nič posebnega , že vse vem.
(35)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
Super!
In slastno.
A lahko slike tudi ...



Pisalnica