*b* Quentin *b*
Stopnice so škripale pod mojimi nogami. Ustavil sem se in naredil korak nazaj. Spet je zaškripalo. Nadaljeval sem. Gledal sem rjavo steno, ki je bila malo razpokana. Omet je odpadal od nje. Luči ni bilo, a je ozek žarek svetlobe od nekje zgoraj nudil dovolj, da se je videlo.
Prišel sem do zaprtih vrat. Že sem zavzdihnil, ker so se zdela zaklenjena, a sem takoj utihnil. Svetloba je svetila skozi režo, ki je služila kot ključavnica. Zdelo se je, da notri gori luč. *i* Medtem ko v stavbi ne deluje niti ena žarnica…? *i*
Tiho sem se s hrbtom naslonil na steno. Na srečo sem bil že na vrhu stopnic, zato mi ni škripalo pod nogami. *i* Upam, da me niso slišali, *i* sem pomislil. Upočasnil sem dihanje, da bi bil res čim tišji.
Ta ozek žarek svetlobe je sijal skozi režo. Nisem si upal pogledati skozenj, ker bi lahko ljudje v sobi – če je sploh kdo notri – videli mojo senco. Zato sem natančno poslušal.
»Ne… prosim!« sem zaslišal ženski glas, ki je zvenel prestrašeno. Ni mi bil znan.
»Nič vam ne bo, gospodična, če le poveste, kaj se je zgodilo.« *i* Hillaw, *i* me je spreletelo, ko sem skozi steno prepoznal prijateljev glas.
»Ne razumete! Tega ne morem…« je nadaljeval ženski glas. »Prosim, pustite me oditi!« »Zakaj se bojite? Le priznajte, kaj ste videli in vaših težav bo konec. Če ste nedolžni, vas bomo v bazi lepo izpustili…« Nato je Hillaw nekaj zašepetal, česar nisem mogel slišati.
Ženska je kriknila in zaihtela. »Ne!« je izdavila popolnoma obupano. Zaslišal sem škripanje poda in pomislil, da se nekdo približuje po stopnicah. A najverjetneje so škripala le tla v sobi za vrati. »Gospodična!« je Hillaw povzdignil glas. Slišati je bil kar grozeče. Zaslišal sem hitre korake, ki so vsekakor pripadali Hillawu.
Zajel sem sapo.
Vrata se niso odprla. Komaj zdaj sem se zavedal, da so koraki pravzaprav hodili proti ženski. Nenadoma je zacvilila, kot da bi jo prestregla bolečina.
Šel sem do začetka stopnic in stekel proti vratom. Z močnim sunkom sem se zaletel vanje. Niso se upirala, zato sem z glavo naprej pristal na trdnem podu sobe. Ko sem dvignil glavo, sem zagledal Hillawa, ki je za roko grobo držal drobno žensko, ki je bila videti na robu joka.
»Pomoč!« mi je zaklicala in se poskušala izviti prijemu. Pobral sem se iz tal in izpod čela pogledal nenavadnega prijatelja. »Rekel si, da greš obvestit bazo,« sem dejal in dvignil obrv.
»Tole gospodično sem zagledal skozi okno, zato sem stekel nazaj v stavbo,« je razložil in izpustil ujetnico. Ta je stopila čisto do stene in čakala vsa prestrašena. Pokimal sem. »Zakaj pa jo takole napadaš?«
Prekrižal je roke na prsih. *i* Obrambna drža. *i* »Zanimalo me je, kaj je videla. Po mojem dela na blagajni in je bila v stavbi, ko se je zgodil rop.« Gospodična je odkimavala. »N-nisem bila tukaj,« je zacvilila s široko odprtimi očmi, ki so izdajale, da laže.
»Ni mi hotela izdati,« je še rekel. »Treba jo bo zaslišati v bazi.«
Pojava ob steni je glasno zaihtela in se usedla na tla. »Pridite,« sem zaukazal, a se ni želela premakniti. Stopil sem k njej in jo povlekel za roko. Upirala se je in vame zarila svoje dolge nohte. Nisem se zmenil za to. »Vse bo v redu,« sem ji zagotovil, a je še glasneje zajokala.
Spet je nekaj zaškripalo in pomislil sem, da so to tla. Niso pa škripala, ko sem hodil po sobi. Za mano je nekaj glasno počilo. Pok je pripadal pištoli. »Pusti jo,« je rekel globok glas za mano.
Takoj sem izpustil gospodično in se obrnil proti neznancu. Stal je pred odprto omaro, v kateri se je skrival. V roki je držal pištolo, iz katere se je kadil majhen dim. Trenutek za tem sem zagledal Hillawa, ki je mrtev ležal na tleh. Iz vratu mu je zevala luknja. Kri je stekala na tla.
Srce mi je udarjalo v prsih, a sem ohranil umirjeno dihanje. Nisem smel izgledati prestrašeno. Morilec je v drugi roki držal nož. Sam sem roke držal ob sebi, a sem vedel, da če poprimem pištolo, me bo moški v sekundi ubil.
»Ne upiraj se,« je dejal in se mi približal. Vedel sem, da bom vsekakor umrl in odločil sem se za boj. Skočil sem nanj in ga udaril v brado. Začuda ni ustrelil, le z nožem je opletal okoli mene, ni pa me zabodel. *i* Začetnik ali igralec? *i*
Prijel sem pištolo in začel streljati. Moški se je spretno izmikal. Uspelo mi ga je stisniti v kot. Takoj sem ustrelil, pa se je sklonil in me podrl na tla. Pištolo mi je zbil iz rok. Upiral sem se, a bil je premočen zame. Ni bilo več upanja.
Nož mi je pridržal na vratu. »Ne bom te ubil, ker potrebujem določene informacije od tebe. Če se boš upiral ali ubil kogarkoli od naših, pa bom ubil tvojo družino in prijatelje,« mi je tiho zagrozil na uho. »Ne poznaš mojih prijateljev!« sem siknil, a samemu sebi nisem verjel.
Prijel je prašno vazo, ki je stala na mizi poleg naju. Z njo me je udaril po glavi in zajela me je tema.

..............................................

Ello, končno je tukaj nov del zgodbe. Se opravičujem, da je dolgo ni bilo, a enostavno nisem imela idej, bližajo pa se tudi zaključni izpiti in različni nastopi, zato res nisem toliko razmišljala o zgodbi. Tokrat je malo krajši del, a obljubil, da bo naslednji daljši. :)
Lepo preživite preostanek vikenda,
Daenerys