*b* Grace *b*
Noga mi je že ozdravela in Criss je menil, da sem pripravljena na novo misijo. Govoril mi je o pogrešanju dveh članov, ki sta pred tednom dni izginila med raziskovanjem oropane trgovine. Vse, kar mi je povedal, sem si skrbno zabeležila v glavo, saj bi mi lahko vsak podatek koristil. Najprej sem mislila, da je Criss obupal nad iskanjem Quentina in Hillawa, ker za njima nismo našli nobenih sledi, a sem se motila. Poslal me je naravnost na kraj zločina.
Crissu sem tudi poročala o vsem, kar sem odkrila med ruševinami stavbe, ki je bila razstreljena. Govorila sem mu o tem, kako nisem našla nobenega trupla. In o odrezani roki, ki je imela vtisnjen Willov znak. Roko sem seveda prinesla s sabo in vodja si jo je skrbno shranil.
Veliko sem razmišljala o Crissu. Kot vodja je odličen in ima super domislice. Njegova ukazovalnost na sploh nikogar ne moti, je pa zanimivo, da sam nikoli ne odhaja raziskovat. Ne spomnim se, kdaj je nazadnje odšel iz glavne baze.
Takoj, ko sem bila dovolj pri močeh, sem obiskala Andyja. Vedno je delal v bazi Sokolji krempelj, kateri je res pristajalo ime. Iz nje si imel lep razgled. A lega baz je zaupna… za vse, ki niso člani.
»Kelly, sem!« sem zaklicala kosmatincu, ki je ovohaval smetnjak. Ob mojem klicu je dvignil pogled in pomočil malo prej ovohan predmet. Nato je prišel k meni.
Pramen las, ki je ušel iz razmršene kite, sem si zataknila za uho. Poravnala sem si očala na nosu in preverila zadah. Vse kaže na dobro, sem si dajala upanje.
Nato je izza vogala stopil Andy. Oblečen je imel značilni dolg rjav plašč, ki smo ga nosili člani. Videlo se je, da si je celo uredil frizuro. To mi je bilo všeč. Iz žepa je potegnil ključe in stisnil na gumb. Avtomobil se je odklenil.
Odprl mi je vrata in jih pridržal. Če se ne bi posebej urila, bi se zasmejala, a moj obraz je ostal brezizrazen. Lahno sem mu pokimala in se usedla na sovoznikov sedež. Kelly je silil k meni, a ga je Andy namestil na zadnje sedeže, kjer se je udobno ulegel.
Ko smo bili vsi v avtomobilu, je Andy vžgal in smo se odpeljali. V primerjavi z mano Andy ni mogel prikriti polovičnega nasmeška, ki mu je razjasnil obraz. Vedela sem, da zdaj še nisem na delu, zato sem ustnicam prepustila, da so se mi zavihale v lep nasmeh. »Spet v akciji, kaj?« sem vprašala in pogledala njegove sive oči.
»Saj veš, da je Criss preveč zaposlen,« je odvrnil. Zadnjo besedo je izgovoril počasneje, saj sva oba vedela, da ni res. Zasmejala sem se.
»Sprosti se, Gracie. Zdaj te Criss ne gleda in si lahko daš duška.« Zardela sem ob njegovem zbadanju, a sem vedela, da se držim čisto preveč resno. Delo je name močno vplivalo. Andyju pa je bilo vseeno.
»Pazi!« sem kriknila, ko je nekdo nemarno speljal pred avtomobilom. Skoraj bi povzročil nesrečo, a se je Andy umaknil. »Kreten!« sem še dodala in sploh nisem mislila na to, da moj fant sedi zraven mene. Ta se je odsekano zasmejal in pospešil.
Pot do kraja, kamor smo se peljali, je bila dolgočasna in nisem znala začeti pogovora. Tudi Andy je bil tiho, Kelly pa je očitno zadremal. Tudi mene je potegnilo v spanec.
Zbudil me je nežen dotik na ramenu. Zdrznila sem se. Andy je ustavil avto in mi odprl vrata. Zazehala sem in stopila iz avtomobila. Malo sem se razgledala.
Bili smo na sredi ravnega podeželja, ki ni bilo poseljeno. V krogu kakšnih dveh kilometrov ni bilo nobene stavbe. Samo drobna drevesa in grmičevje ter blatna trava. Nekje v daljavi so se videle krave. Meni osebno ta praznina ni bila všeč. Med vso to praznino pa je stala zapuščena trgovina. Da se popravim: zapuščena pred parimi dnevi.
Trgovinica ni bila velika, lahko bi bila tudi večja trafika. No, imela je dve nadstropji. Okna so bila v večini razbita ali na pol popravljena s lesenimi deskami. Vrata so bila odprta.
Andy je gledal po tleh in iskal sledi drugih avtomobilov ali česa podobnega. Edina sled je bila od avtomobila Quentina in Hillawa, ki je razbit stal pred trgovino. Kelly je vohljal okoli njega, nato pa smo se skupaj odpravili v trgovino.
Porinila sem odprta siva vrata in stopila v trgovino. Fanta sta mi tesno sledila. Prišli smo na prašen hodnik. Vodil je do rjavih vrat s srebrno kljuko. Na desni strani pa so stala pastelno rjava vrata. Spomnila sem se, kako mi je Criss pravil o vratih. Rekel je, da rjava vodijo v prostor trgovine, pastelna pa v zgornjo nadstropje.
»Kam greva?« me je vprašal Andy.
»Lahko se ločiva.«
»Če je tako, potem grem naravnost. Ti lahko greš v zgornje nadstropje.«
»Prav. Kelly,« sem poklicala psa in glavo je obrnil k meni, »ostani z Andyjem.«
Odprla sem vrata in zagledala lesene stopnice v zelo slabem stanju. Bilo je zelo temno, zato sem prižgala ročno svetilko. Stopila sem na stopnišče in takoj mi je zaškripalo pod nogami. Hodila sem, dokler nisem prišla do vrat. No, vrat ni bilo več, bila je samo odprtina za vrata. Šele potem sem jih zagledala kako so očitno odletela s tečajev in zdaj ležala na tleh. Stopila sem v prostor in še vedno svetila s svetilko, saj je bila žarnica na stropu pokvarjena. Tla v prostoru, v primerjavi s stopnicami, niso škripala. Tako sem se v miru sprehodila.
Na tleh, po steni ali stropu ni bilo ničesar nenavadnega ali kar bi lahko pričalo o tem, da se bi tukaj kaj zgodilo. Čudno mi je bilo le, da je bila edina stvar v prostoru lesena omara. Stopila sem do nje.
Odprla sem vrata (imela so namreč le eno krilo). Ničesar ni bilo notri. Vseeno mi ni dala miru.
Nisem vedela, kaj naj zdaj storim, zato sem iz žepa potegnila zvočnik. Poklicala sem Andyja.
»Kličem 801, tukaj 455.«
»Mhm?« se je oglasilo in spreletelo me je, da sem ga morda zmotila pri čem pomembnem.
»Jaz nisem ničesar našla. Prostor v zgornjem nadstropju nima ničesar sumljivega, le omara je malo nenavadna.«
»Kaj pa je tako nenavadnega na njej?« ga je zanimalo.
»Hm, pravzaprav nič, le čudno je, da sameva v prostoru. Povsem običajna je.«
»Aha. No, jaz še nisem končal. Lahko mi prideš pomagat.«
Prekinila sem in se že nameravala odpraviti nazaj v pritličje. Vendar me je nekaj zadržalo. Še enkrat sem pogledala v omaro. Takrat sem prvič zagledala majhno luknjico čudno oblike v tleh omare. Nisem je smela spregledati. Poskušala sem dvigniti omaro, pa sem videla, da je pritrjena na tla. To bi lahko marsikaj pomenilo.
Sklonila sem se in svetilko usmerila skozi luknjico. Nato sem oko prislonila na tla in pogledala skozi. Zdelo se mi je, da vidim lestev. *i* Lestev? *i*
»801, potrebujem te v zgornjem nadstropju,« sem šepnila v zvočnik.

.............................................

Pozdravljeni!
Zagotovo ste že vsi opazili, da je Pisalnica soet oživela in je zgodb toliko, da ti kar ne manjka čtiva za branje. Ampak ne bom zdaj o tem. ;)
Tukaj je nov del moje kriminalke in upam, da boste v branju uživali. :)