»Gospod Criwill? Gospod? Kje ste?«
Xenia se je utapljala v skrbeh za Drawbana Criwilla, ki je skrivnostno izginil. Še bolj jo je skrbelo za mladega Roya, ki je odjahal z dvora. Nihče mu ni sledil, saj gospodar Večne pomladi ni tako ukazal. Ta gospodar pa je izginil neznano kam. Služabnica ga je nazadnje videla na hodniku pred Royevo sobo, ko se je šel pogovorit s fantom. Po pogovoru je fant pobegnil – vsaj tako so rekli – Drawbana pa ni bilo več na spregled. Vojaki so ga iskali po celem dvoru, kar je vzelo veliko časa, in tudi po okolici. Čudno je bilo, da je kar izginil, noben konj pa ni bil pogrešan, kar je pomenilo, da se ni pognal za Royem.
Vojaki, oziroma stražarji, se niso mogli dogovoriti, ali se poženejo za fantom ali izpeljejo iskalno akcijo za gospodarjem. Na koncu so se odločili, da je gospodar ta trenutek pomembnejši, čeprav so nekateri trdili, da ne smejo izgubiti fanta, ki je preživel dva napada jastrebe pume.
»Hoe, pojdi z njimi!« je Xenia šepnila psu, ki je vohljal po tleh. Pes se ni zmenil zanjo.
Nenadoma se je po okolici dvora razlegel silovit lajež. Pomislili so, da so morda napadeni in lajajo napadalčevi psi, pa so zagledali Hoea, ki je bevskal in smrček usmerjal ob tla.
Poveljnik straže je pritekel in položil roko na glavo psa.
»Kaj si zavohal, poba?« je vprašal in naslonil koleno na tla. V oči so mu takoj padli sledovi v blatu. Odtis je bil točno tak, kot je pripadal Drawbanu. Zajel je sapo.
Hoe se je pognal v smeri sledi, poveljnik pa mu je tesno sledil. Ob njem sta se znašla še dva stražarja, ki sta spremljala dogajanje. Hodili so po blatu in potopljeni travi, dokler niso zagledali hleva.
»Hm?« se je začudil eden od stražarjev. Konje so že večkrat prešteli in noben ni izginil. Nekaj stražarjev se je pognalo v hlev in začelo preiskovati tla. Nastal je močan hrup, ko so oklepi žvenketali in so možje vpili.
Poveljnik pa je ostal pred hlevom. Ogledoval si je psa, ki ni šel povsem do hleva, ustavil se je pri velikem vodnjaku. Vodnjak je bil visoke vrednosti, saj je stal tukaj že kakšno stoletje in je še vedno služil za shranjevanje vode. Bil je tudi zelo lep in iz dragega materiala, porasel ga je tudi mah, kar je še pripomoglo k lepemu izgledu. A to ni pritegnilo poveljnikovih oči. Hoe se je dvignil na vodnjak in ga ovohaval. Nekajkrat je zakrožil okoli njega, stran pa ni odšel. Zdaj je poveljnik vedel.
»Možje!« je zavpil. »Prinesite najmočnejšo vrv, kar jih imamo!«
Kmalu so že napenjali vrv na škripec. Z vrvjo so zavezali veliko desko, na kateri se bo spustil eden od stražarjev in pogledal dno vodnjaka. Poveljnik je upal, da bo prazno.
Škripec je zaškripal in stražarja so počasi spuščali po vodnjaku. Xenia se je nekam zgubila, Hoe pa je cvilil in še naprej ovohaval vodnjak.
Nastali so trenutki smrtne tišine.
Zaslišalo se je ponovno škripanje škripca, ki je vlekel vrv nazaj gor. Šlo je počasi in vsi so zadrževali sapo. Končno se je prikazal mož, ki je nekaj držal v rokah.
Nekdo je kriknil.
Stražar je v rokah držal Drawbanovo glavo, na deski pa je ležal preostanek trupla. Bilo je vso mokro in razpadajoče zaradi plavanja na vodi.
Ne, je pomislil poveljnik. Kako je lahko ostal brez glave? Ostali so bili enakih misli. Nekdo je zašepetal, da se je razbil ob stenah vodnjaka, a to ni bilo mogoče.
»Ali je tukaj prisotna magija, ali pa smo napadeni,« je izjavil poveljnik in ogorčeno gledal truplo. Nekdo ga je prijel za ramo. Poveljnik se je obrnil k njemu. Mož mu je pokazal na hrib pred dvorom. Tam je stala vojska s črnimi plašči.
»Bolj bi rekel druga možnost,« je dejal stražar.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Nov del tele zgodbice, na katero sem kar ponosna. :) Prišla je najdlje in bo tudi nadaljevala v takem tempu, hah, vsaj potrudila se bom, da bo. Torejjj hvala za vse prelepe komentarje in želim si, da vam bo ta del tudi všeč. ;)
Lp, Daenerys