V kosteh je začutil vsak Pogumnežev korak, ko je s kopitom udaril ob makedamsko pot. Na vrsto je prišla druga noga, ki je prav tako stopila na tla, pokrita z majcenimi kamni, ki so se svetlikali vsak v svojem odtenku sivine.
Vsak ponovni korak je Royu zadal bolečino v srce. Bolečina je bila neznosna in neprizanesljiva, nemilostna, a ne zaradi močnega udarca, ki je bil sam po sebi dokaj počasen, vendar silovit ob dotiku tal. Izguba Siye je na fanta vplivalo močneje, kot bi pričakovali. Bila je le prijateljica in poznala sta se le kratek čas. Kratek čas, zelo kratek in le en dan. O njej ni mislim več premišljevati, a misli ga niso ubogale. Divjale so po glavi, se prepletale in bile popolnoma nezaupljive spremembi. Še več; vsak trenutek so ga spominjale na prijateljičino smrt. Za eno švigajočo mislijo so pritekle druge, te pa še urnejše od prejbežečih.
Solzam ni dopustil, da bi se ulile, čeprav so neusmiljeno tolkle ob njegove oči. Še ti udarci so bili, poleg Pogumneževih, neusmiljeni. Mokrote je bilo že dovolj. Dež ni popuščal, tako kot ne solze. Velike kaplje iz temnih oblakov so ustvarjale velike luže na poti. Če bi posvetil sončni žarek, bi v luži fant zagledal svojo podobo. Podobe ni potreboval, saj se je v lastnih solzah videl že dovolj groznega.
A ni bilo te svetlobe.
Sivina na tleh, modrina deževnih oblakov na nebu in temina v fantovih mislih. Roy si je preko glave povlekel kapuco, da mu kaplje ne bi meglile pogleda, ki je bil že brez dežja zamegljen. Tudi če bi mu, se na to ne bi oziral. Ni ga zanimalo, kam gre pot, le da čim dlje od kraja Siyine pogube.
Pogumnežu je pustil, da ga je vodil svojo pot. Konj je nepotrpežljivo sopihal, saj sta hodila že lep čas. Od utrujenosti bi lahko tudi zbolel, a Royu v tem trenutku ni bilo mar zanj. Žival je v nogah ščemelo in zaželel si je obroka sveže trave. Edina užitna reč tukaj so bili le premočeni grmički in nekaj zaplat potopljene trave. Ostalo pa le kamni, blato in pesek. Kar pa Pogumneževega apetita ni ravno spodbudilo.

~~~~~~~~~~~~~~

Wooow, vse čestitke meni za nov del po stotih letih, jejj. ._. Ma resno mislim, kaj mi je bilo?
Vbistvu je ta kratek del zgodbe napisan že kako tisočletje, ampak ga nisem nameravala objaviti, ker se mi je zdel obupen (kar tudi je). Ampak hja treba je bilo in tukaj ga imate.
Obljubim, da bodo drugi stokrat daljši.
Lp, Daenerys