Hej,
stara sem 16 let in hodim v 2. letnik gimnazije. V osnovni šoli sem bila odličnjakinja in sem tudi zelo športno aktivna, doma pa se tudi dobro razumemo, če to pomaga pri reševanju spodnjih problemov ...

1) NIHANJE RAZPOLOŽENJA
Emmm, vem, da se vsi soočamo s pomanjkanjem motivacije, ampak v zadnjem letu (lanski november do danes) je to pri meni praktično ušlo izpod nadzora. Počutje se mi spreminja iz sekunde v sekundo. S tem mislim, da imam motivacijo in pozitivne misli, potem pa odprem zvezek in se mi vse zagravža. Večino časa se silim k delu, ker pač hočem dobre ocene in se grozno počutim / mi gre na jok, ko rešim neko nalogo narobe. Čez tri sekunde (ne pretiravam) pa mi nek glasek v glavi pravi, da je itak vseeno. Potem pa se že naslednji trenutek tresem in jokam brez solz in se mi zazdi šestilo nekam privlačno ostro. Ta misel me prestraši, a si potem zdim sama sebi neumna, nato pa si spet rečem ''zakaj pa ne?'' in sem v začaranem krogu. Vse to lahko trajala le 3 minute ali pa neprekinjeno celo popoldne (oz. praktično čez cel teden / mesec / ...).
Dodaten udarec pa mi da, ko se nekdo uči zadnji trenutek, a dobi veliko boljšo oceno od mene. Prosim, ne pišite, da se jim bo to poznalo v prihodnje (to učitelji govorijo že od 4.r, ampak deluje še v gimnaziji) ali da so se zagotovo nekaj že prej učili (mja, en dan prej niso znali, tako da ...).
To se pozna tudi pri hrani (glej spodaj).

*b* Kako naj ustavim to nihanje razpoloženja? Poznate kakšne metode sproščanja? (Sproščena sem edino, ko berem ali gledam film / serijo. Potrebovala bi nasvete za pred testom, ko delam DN ..., ker takrat tega ne morem narediti. Poslušanje glasbe, joga in risanje ne pomaga, samo živčno me dela.) *b*

2) HRANA
Mislim, da je to povezano z zgornjo težavo. Dogaja se mi, da sem en dan lačna kot volk in požrem praktično vse kar najdem. Naslednji dan pa se niti ne pritaknem hrane. Sprva sem mislila, da je to posledica zaužite velike količine hrane prejšnji dan in sem se pač prvi dan zadržala, drugi dan pa silila s hrano. Ni pomagalo. Večkrat imam tudi občutek sitosti in mi gre na bruhanje, potem pa pojem kos kruha z maslom za večerjo, ker nočem, da bi mami skrbelo in zadnji grižljaj mi sproži gromozansko lakoto.
Razmišljala sem, da je to povezano s pravilom ''pojej vse, kar imaš na krožniku'', ki sem se ga morala držati od kar pomnim. Nekako se tudi nagibam k tej možnosti.
Ko dobim tisto ta hudo lakoto, se počutim grozno. To je ponavadi tudi tisti čas, ko se zdim sama sebi nevredna in ''ne spoštujem svojega telesa / zdravja''. Šlo je tako daleč, da si nisem upala iti iz svoje sobe, ker bi v nasprotnem primeru pojedla VSO možno čokolado, ki jo imamo doma (imeli smo veliko majhnih čokoladnih tablic, ker je bila noč čarovnic in smo pričakovali maškare, ki pa jih *seveda* ni bilo).
Mislim, da sem si s tem tudi uničila prebavo, ker me kar naprej boli trenuh. Mami sem že povedala in je zdaj tudi ona pozorna na to, kaj in koliko pojem. Problem je, da se jaz zelo težko kontroliram, ko vem, da me noben ne vidi. S tem mislim obe skrajnosti. En dan pojem samo nekaj malega za zajtrk in večerjo, ker nočem, da bi kdo imel napačne prestave, en dan pa vseh pet obrokov skupaj s tremi smutiji in kupom čokolade. Zadnje dva tedna tudi ne znam predvideti, kakšnem bo moj apetit. Najpogosteje mi niha čez dan.
Od začetka šole se tudi precej obremenjujem s svojo težo. Ker sem imela lani težave z zdravjem, nočem tvegati z nekim nezdravim hujšanjem. Samo bolj zdravo se želim prehranjevati, ker v resnici NOČEM jesti čokolade in piškotov. Že iz tega stališča mislim, da bi bilo dobro, da nekaj naredim. Sem že poskusila in mi mami pomaga, ampak potem pride ''tisti dan'' in gre vse narobe.

*b*Kako naj se kontroliram pri hrani? Kako naj se prepričam, da sem po kosilu sita in ne potrebujem škatle piškotov? *b*

3) POKLIC
Vsi govorijo, da si moraš izbrati poklic, ki te veseli. Ampak na koncu meseca moraš vseeno plačati položnice. Malo se še iščem, ampak sem precej nagnjena k poklicu učiteljice zgodovine. Če ne veste, poklic učitelja je eden najnižje plačanih poklicev v Sloveniji. In zelo je stresen. In noben ne potrebuje inštrukcij zgodovine, s katerimi bi lahko še malo več zaslužila. Poučevanje v tujini pa ne pride v poštev, ker mi grejo jeziki porazno slabo. V prostem času (ki ga pa imam zelo malo) tudi pišem, ampak dvomim, da bi kdo želel mojo knjigo natisniti, kaj šele brati.
Rada imam književnost (slovenščina), zgodovino, sociologijo in psihologijo. Rada bi ljudem pomagala in dobro se počutim, ko nekomu razlagam snov ali pa preprosto, kaj se je zgodilo v knjigi, ki jo trenutno berem. Poleg športa (v katerem ne vidim poklica) v prostem času pišem, berem, gledam filme (detektivke, fantastika, včasih duševno zdravje) in brskam za slavnimi izreki / ''citati''.

*b*Kaj pa vi mislite? Kaj naj naredim? Odločiti se moram že konec tega šolskega leta, ker izbiram predmete za maturo (podobna je NPZ-ju, ampak poleg slovenščine, matematike in angleščine moraš izbrat še dva predmeta, ki vplivata na tvoj vpis na faks) ... *b*

4) ODNOSI
Bom kar direktna: nočem se poročiti in imeti otrok. Okej, okej, vem, da sem stara šele 16 let, ampak ... Pričakuje se, da imaš pri ene 27 - 35 letih že partnerja in vsaj prvega otroka. Ampak že sama ideja, da bi imela fanta, partnerja oz. moža ... Ne vem, enostavno me odbija. Ne znam ravno razložiti, ampak ne prenesem misli, da bi bila z nekom, ''ker tako pač je''. Še nikoli nisem bila zaljubljena (mi je že nekdo začel postajat bolj ''zanimiv'', ampak se je končalo v roku tedna in pol) in če sem čisto iskrena tudi prijatelje odrivam od sebe. V osnovni šoli (od 4.r do konca) sem imela zelo slabe izkušnje s prijateljstvom in čeprav imam zdaj tri ali štiri prave prijateljice ... Vem, da je to za večino najbolj butast odgovor, ampak kar naprej me je strah, da bom rekla nekaj napačnega. Pa ne zaradi teh prijateljic. Večkrat sem že zinila nekaj grozno neumnega, pa je bilo čisto okej, smo se še iskreno nasmejale. Kar naprej imam v glavi vzorec, ki se je ponavljal zadnjih šest let osnovne šole. V 8. in 9.r si nisem upala reči niti ''ja'' ali ''ne'', ker so moje ''prijateljice'' (z večino nimam več stikov) vedno rekle, da sem butasta, smotana ali pa piflarka (kar pa sploh ni res, najtežje se mi je učiti stvari na pamet :/).

*b*Ali mislite, da je okej, če pač ne najdem ''ta pravega''? Ali bi morala večkrat iti ven s prijateljicami, čeprav se zaradi preteklih prijateljstev počutim neprijetno?*b*

Ni potrebno, da odgovorite na vsa vprašanja, bi pa bila zelo vesela, če vsaj na enega.
Hvala <3
izgubljenka