*pod*8. POGLAVJE*pod*
*b*Sara*b*
Srce mi začne razbijati ne znam razbrati če je to od strahu pred temo in nevihto ali od tega, da ga vidim. Ne odpri si prigovarjam, ne potrebuješ ga. Nočeš ga.
Potrka še enkrat. Na stežaj odprem vrata, njegove roke me ujamejo v objem.
»Si v redu?«
Kaj za vraga se dogaja? V glavi mi razbija, koža se mi pod njegovim dotikom topi, obraz mi zajeme rdečica moje telo pa se sprosti v njegovem objemu. Za trenutek se zdi kot da sva spet otroka, ki se spoprijateljita nato pa mladostnika, ki se naivno zaljubita.
Odrinem ga stran, nisem več v njegovem objemu, moja koža se naježi ob ponovnem blisku.
»Sara?«
»KAJ?«
»Si v redu?«
»Ja.«
»Ni tako videti,« ne morem ga dobro videti saj se svetilka v njegovih rokah počasi ugaša.
»Ker je tema,« odgovorim.
»Kaj sploh delaš tu?«
»Si sama?« reče in posveti v stanovanje.
»Ja,« odgovorim čez stisnjene zobe.
Stopim korak nazaj, želim zapreti vrata, a on postavi nogo tako, da jih ne gre zapreti.
»Sara, daj no, vem, da te je strah.«
»Ne me ni! In pusti me že na miru.«
Žan stopi korak bližje tako, da je v stanovanju.
»Rekla sem, da sem v redu.«
»Sara, saj se treseš.«
»Ker me je strah nevihte, okej?«
Na obrazu se mu pojavi nasmeh, »nisi pred minuto rekla, da se ne bojiš?«
»Odidi!« rečem glasneje, za trenutek se mi zasmilijo sosedje iz bloka, ki morajo poslušati mene kako kričim na Žana.
»Ne bom.«
»Kaj?«
»Ne bom šel.«
»Žan, prosim, samo pojdi.«
»Zakaj?«
»Ker nočem, da si tukaj!«
»Prišel sem, ker sem vedel, da te je strah.«
»Nisem te prosila!«
»Vem.«
»Zakaj si potem prišel?!«
»Ker sem vedel, da te je strah.«
»In kaj potem? To ti ne daje pravice, da kar prideš sem!«
»Nisem prišel, da bi ti težil.« njegov glas postane mehkejši, misli mi odplavajo, ampak se spet zresnim in mu z jeznim glasom odgovorim.
»Ampak točno to delaš!«
»Samo pomagam ti.«
»Ne potrebujem tvoje pomoči!«
»Očitno jo.«
»Ne govori mi, kaj potrebujem!«
Stopim korak proti njemu. Ne vem, zakaj. Mogoče zato, ker nočem, da vidi, kako me je strah.
»Nehaj se obnašati, kot da me še vedno poznaš.«
»Poznam te.« Reče in se mi zazre v oči. Kot da njegove nebeško temno modre oči vidijo v mojo dušo.
»Ne poznaš me!«
»Poznam te bolje, kot si misliš.«
»Ne veš ničesar o meni!«
»Vem, da te je strah neviht in še veliko več.«
»To veš, ker sem ti povedala pred leti!«
»In si misliš, da sem vse pozabil?«
»Ja!« Upala sem na to, da me nikoli ne bi pozabil.
Stopi bližje. »Potem si se motila.« Dobim čuden občutek glede vsega. Zdaj sva si tako blizu, da moram dvigniti pogled, da ga vidim.
»Kaj naj bi to sploh pomenilo?«
»Da nisem pozabil.«
»Pa bi moral!«
»Zakaj?«
»Ker je vsega konec!«
»Je res?«
»Ja!«
»Zakaj se potem tako jeziš?«
»Ker si tukaj!«
»To ni odgovor.«
»Je! Zame je!«
»Sara, daj no sonček—«
»Ne reci mojega imena tako! In prekleto nehaj me že klicati sonček«
»Kako?«
»Tako, kot si ga nekoč.«
»In kako sem ga izgovarjal nekoč?«
»Veš točno, kako!«
»Ne, Sara. Ne vem več, kaj lahko rečem, da se ne boš razjezila name.«
»Sovražim te!«
»Mogoče bi morala nehati bežati pred mano!«
»Jaz ne bežim pred tabo!«
»Res?«
»Ja!«
»Potem me poglej v oči in mi še enkrat povej, da me sovražiš. «
»Ne bom.«
»Zakaj?«
»Ker-« zmanjka mi besed. Ker ga preprosto ne sovražim.
»Ker veš, da ne moreš lagati, če me gledaš v oči.«
»Ti nimaš pojma, o čem govoriš!«
»Potem mi povej!«
»Ne bom ti ničesar povedala!«
»Zakaj?!«
»Ker si ti zadnji človek, ki bi mu karkoli povedala!«
»Zanimivo.«
»Kaj je zanimivo?«
»Da si mi nekoč povedala vse.«
»To je bilo nekoč!« Spomnim se dni, ko sva bila skupaj, ko sem mu povedala vse, mu zaupala. V prsih začutim neprijetno napetost.
»Vem.«
»Takrat sem ti zaupala.«
»Vem.«
»Takrat si bil moj najboljši prijatelj.«
Njegova čeljust se napne. »In potem si odšla.«
»Ker si me poljubil!«
»Ker sem naredil napako, nikoli te ne bi smel poljubiti!«
»Napako?«
»Ja.« hladno odgovori. In ja, tukaj je spet Žan, ki ga poznam. Žan potem ko sem odšla, postal je tako nesramen, sovražen in hladen.
To me zadane bolj kot sem pričakovala, spomnim se njegovih toplih, mehkih ustnic. V sebi začutim praznino.
»Strah te je,« reče, ko se zunaj zabliska jaz pa se zdrznem.
»Vedno misliš, da imaš prav!«
»Ti pa nikoli ničesar ne poveš!«
»Ker mi ne daš razloga, da bi ti zaupala!«
»Kaj pa sem naredil, da mi ne zaupaš?«
»Resno? To sprašuješ po tem, ko me pet let sploh nisi pogledal. Odšel si!«
»Ti si odšla!«
»Ker si me prizadel!«
»Ti si prizadela mene!«
»Jaz?!«
»Ja, ti!«
Stopim še bližje.
»Kaj sem ti sploh naredila?!«
Žan stisne pesti ob telesu.
»Točno to je problem.«
»Kakšen problem?!«
»Da se še vedno delaš, kot da ne veš!«
»Ker NE VEM!«
Z dlanjo udari v podboj vrat.
»Ne vem, zakaj me sovražiš! Ne vem, kaj sem ti naredila! Ne vem, zakaj me gledaš, kot da sem ti uničila življenje! Ne vem ničesar!« se branim.
Žan molči. Oba utihneva. Zunaj udari strela, nenadoma trznem.
Žan to opazi. »Sara …«
»Ne.«
»Kaj?«
»Ne glej me tako.«
»Kako?«
»Kot da me moraš rešiti.«
»Ne poskušam te rešiti.«
»Potem pojdi.«
»Ne.«
»Žan!«
»Ne bom šel.«
»Sovražim te.«
Besede izrečem tišje.
Njegov pogled se spremeni.
»Lažeš.«
»Ne.«
»Potem me poglej in ponovi.«
Dvignem oči, tokrat ga bom pogledala, mu povedala nato bo odšel.
In takrat se vse začne vrteti.
Srce mi podivja.
Zrak se mi zatakne v grlu.
»Sara?«
Naredim korak nazaj, ampak se mi noge skoraj ne odzovejo.
»Ne …«
»Hej, sonček.«
»Ne morem.«
»Kaj?«
»Ne morem dihati.«
Vsa jeza izgine z njegovega obraza, pest s katero je prej udaril v podboj se sprosti, njegova dlan pa poišče mojo.
»V redu. Tukaj sem.«
Zmajem z glavo.
»Ne morem …«
»Lahko. Samo poglej mene.«
Zunaj znova zagrmi.
Zaprem oči.
»Ne, ne, ne …«
Žan ostane pred mano, dovolj blizu, da ga slišim, njegova dlan objema mojo.
»Sara, poslušaj moj glas.«
Počasi odprem oči.
»Tukaj sem.«
In prvič po dolgem času se ne prepirava. Samo stojiva v temi. Jaz se pa izgubljam v svojih misli, strah me je. Nevihte, teme, vsake strele in groma. Najbolj od vsega pa se bojim, da ga bom spet izgubila. Panika me požre v svoje globine.