*pod*9. POGLAVJE*pod*
*b*Žan*b*
»V redu je, samo dihaj,« držim jo za roko, močno stiskam njeno pest. Cela se trese in sunkovito lovi sapo, sploh nisem vedel, da ima panične napade.
»Ne morem!«
»Lahko,« rečem in jo primem za lice. Z obema rokama ji objamem obraz, tako kot ona to naredi Krisu, ko ga poskuša pomiriti. Le da jaz nimam pojma o tem, kako naj jo pomirim. Lahko bi poklical reševalce, ampak ni signala.
Sara se začne še bolj tresti, počutim se tako nesposobnega. In če se ji zdaj kaj zgodi bom se za vedno krivil.
Tokrat je noge več ne zdržijo, sesede se na tla. Usedem se na tla poleg nje in jo objamem, njena glava počiva na mojih prsih. Diha še vedno plitko in hitro, trese se, noge so ji popustile, jaz pa postajam vse bolj nemiren.
Čez nekaj minut se njeno dihanje uskladi in tudi trese se ne več tako.

*b*Sara*b*
Še pred nekaj sekundami sem v glavi oblikovala le to, da ne morem dihati, moje misli so bile meglene. A odkar sem v Žanovem objemu se umirjam, čutim, da moje telo ni več mrzlo tudi diham lahko normalno.
Spomnim se kako mi je govoril naj diham, kako mi je z dlanmi objel obraz.
Odmaknem se od njega in ga pogledam.
»Si boljše?« njegove oči poiščejo moje.
»Ja.«
»Prepričana?« reče in dvigne obrv.
»Ja,« mu odgovorim za trenutek le molčiva ter sediva na tleh. Nekoliko se odmaknem, zdi se mi da sediva preveč skupaj.
»Hvala za vse,« dodam, da prekinem tišino.
Prikima, nato zunaj spet zagrmi, dež pa se stopnjuje. Tokrat me ni tako strah, saj vem, da je ob meni nekdo. In ta nekdo je Žan, kar me precej bolj pomiri kot sem si mislila, da me bo.
Nenadoma se prostor med nama skrči, vse bolj bližje sva si. Sploh ne vem kateri se je prvi premaknil, ampak naenkrat mu zrem v oči in gledam v njegove ustnice.
Njegove oči zrejo v moje, nato pogled prestavi nižje na moje ustnice in nazaj na oči. Po telesu me spreleti elektrika.
Zaprem oči in čakam, nato jih odprem. Še vedno sedi, odmaknjen nekoliko stran od mene. Srce se mi prelomi na dva velika kosa. Ni me poljubil, nima me več rad, ne ljubi me, nisem mu všeč, sovraži me.
In po zdajšnjem dogodku ga bom jaz tudi spet sovražila.
»Kaj?« vpraša z tistim glasom. Ta ton uporabi vedno, ko želi nekoga ponižati ali pa provocirati.
»Nič,« hladno odgovorim in pogledam stran, da ne bi videl mojega razočaranja, ki ga imam na obrazu.
»Prepričana?« z prsti me prime za brado in moj pogled preusmeri proti njemu. Nočem mu pogledati v oči, ne morem. Pred nekaj minutami še me je držal v objemu in me božal po laseh ter mi prigovarjal, da bo vse v redu. Zdaj pa se je spremenil, v delčku sekunde. Postal je spet tako hladen, brez čustven in njegovo vedenje mi jasno pove, da me ne mara.
»Sovražim te,« izdavim pri tem pa mi gre na jok. Ne bom jokala pred njim.
»Ja?« mi posmehljivo reče, »zakaj si potem pred minuto še strmela v moje ustnice in čakala, da te poljubim?«
Privzdigne obrv, izziva me.
»Nisem,« odločno odgovorim. Vstanem se, tla pod mano postajajo mrzla. Sprehodim se do kavča in se usedem nanj, na isto mesto kjer sem sedela pred nekaj urami in se pogovarjala z Tino. Spreleti me spomin na Krisa, kako me je pospremil domov, v trebuhu se mi pojavijo metuljčki.
To je ključna razlika med Žanom in Krisom. Krisa imam rada že od vedno, poročila sva se, bila sva srečna, ampak nikoli nisva bila zares skupaj.
Pri Žanu pa je drugače, zmedeno. Njega sovražim, nisem ga vedno, ampak do njega gojim nekakšno sovraštvo, da bi prekrila, da mi ni vseeno.
Žan mi sledi in se usede na kavč na drugo stran, daleč stran od mene. Pogleda me, nato pa svetilko položi na majhno mizico, ki je pri kavču. Tako je zdaj svetilka bližje meni.
»Zakaj si tako…« iščem prave besede, »drugačen?«
»Jaz? Ne, vedno sem takšen.«
»Nisi.«
V njegovih očeh se pojavi nekaj česar ne morem prepoznati, nato pa se v njih zabliska jeza.
»Kaj pričakuješ od mene?!«
Molčim.
»Nisem več takšen kot včasih, še nisi dojela?! Spremenil sem se!«
S pestjo udari po majhni mizici na katero je prej postavil svetilko.
»Prekleto Sara, nehaj že iskati njega v meni, nisem mu podoben nikoli mu nisem bil!«
»Koga?« vprašam za trenutek se zmedem.
»Krisa.« Ob njegovih besedah obstanem.
Vstane se in se sprehodi do mene in prisede čisto k meni na kavč. Zre mi v oči, ki so polne jeze in sovraštva.
»Kaj ima Kris s tem?«
»Vse.«
»Ne razumem.«
»Seveda ne.« Reče posmehljivo. Nisem praznoglava blondinka, lahko že nekdo uniči ta stereotip?
Njegov glas je hladen, vendar lahko v njem slišim jezo.
»Ves čas ga primerjaš z mano.«
»Ne primerjam ga s tabo,« poskušam pomiriti situacijo, zato uporabim nežen glas. »Ravno zdaj si ga.«
»Nisem.«
»Si.«
»Rekla sem samo, da je med nama drugače.« Začenja mi iti na živce, ovržem metodo z nežnim, umirjenim glasom.
»Točno. Z njim si lahko srečna.«
»Ja.« Beseda mi uide prehitro.
Žan se za trenutek umiri. Pogled mu pade na tla.
»Potem bodi.«
»Kaj?«
»Srečna z njim.«
»Saj želim biti.«
»Potem ne vem, kaj še vedno iščeš pri meni.«
Ne vem, kaj naj odgovorim.
»Ničesar ne iščem.«
»Potem nehaj iskati.«
»Kaj naj neham iskati?«
Dvigne pogled.
»Mene.«
Tišina.
Zunaj še vedno lije kot iz škafa, strela osvetli prostor, nato vse spet zavije tema.
»Ti si tisti, ki vedno prideš k meni,« rečem.
»Ker si potrebovala pomoč.«
»In prej? Na hodniku? Pri omaricah? Ko si me klical sonček?«
Njegov pogled se za trenutek spremeni.
»To je bilo drugače.«
Jezna sem, tudi on je. Tokrat samo začutim njegove ustnice na mojih.
Vse v meni obstane. Srce mi za trenutek neha biti, in diham tudi ne. Le za delček sekunde.
Potem pozabim na nevihto, na najin prepir in na vse, kar se je zgodilo v najinih življenjih. Vrnem mu poljub.
Poljubljava se. Poljubljam Žana.
Potem se Žan odmakne. Gleda me, kot da tudi sam ne razume, kaj je pravkar naredil.
»To se ni zgodilo,« reče hladno.
Obstanem.
»Kaj?«
»Nič.«
»Žan, ti si me—«
»Rekel sem, da se ni zgodilo.«
Njegov glas je spet hladen. Skoraj popolnoma brez čustev.
»Zakaj si potem to naredil?«
»Ker sem te hotel utišati.«
~~
Hvala če si prebral/a!