Tisti večer sem zaspala z nasmeškom na obrazu. Ni mi bilo mar, če sem pred vsemi pristala na tleh. Učiteljica mi je rekla samo, naj se ne gugam na stolu, in to je bilo to. Prezrla sem posmehe sošolcev in sicer malo nezbrano poslušala razlago, ampak bilo je vredno. Še zjutraj, ko sem se oblačila v zelen pulover in kavbojke, se mi je nasmeh risal na obrazu. Celo jutro sem bila dobre volje, skorajda skakala sem po poti v šolo. Po oddelčni skupnosti pa se mi je nehalo smejati.
Pred našo matično učilnico sem poiskala Milo. Ni je bilo težko najti. Zaradi svojih oranžnih las je izstopala skorajda vsepovsod. Moji lasje so bili temno rjavi, skoraj črni in imela sem temno modre oči. Zaradi najinih nasprotij v videzu sva se marsikomu zdeli posrečeni. Ves čas sva na hodniku tiščali glave skupaj, in ko sva hodili po parku peš in se smejali, sem večkrat opazila, da se nama ljudje nasmihajo.
Stopila sem k njej in se ji nasmehnila.
»Dobro jutro,« sem ji zaželela. »Jutro,« je rekla in zazehala.
»Spomni me,« je začela, »zakaj moramo imeti oddelčno skupnost v petek ob pol osmih zjutraj?«
»No, no. Pa saj ni tako hudo,« sem jo potrepljala po rami.
»Ja, no,« je zavila z očmi. »Ti veš, kako rešiti tisto nalogo pri kemiji? Veš, tiste racionalne formule, ki smo jih imeli za nalogo.«
»Uh, tak srednje. Lahko ti poskusim razložiti,« sem se ponudila. Iz torbe sem vzela delovni zvezek za kemijo in preden sem sploh lahko prav začela, je prišla razredničarka in odšli smo v razred.
Posedli smo se na svoja mesta. Vedno sem imela rada oddelčne skupnosti. Bile so sproščene in zabavne. Včasih smo te ure izkoristili, da smo ponavljali za spraševanja in preizkuse znanja. Tako je bilo tudi takrat.
Učiteljica si je izposodila zvezek in nas spraševala vprašanja. Se je že zgodilo, da smo deset minut ponavljali isto stvar, da smo si jo vsi zapolnili. Ampak me to niti malo ne moti, ker imam doma potem manj dela.
»Naštej korake raziskovalnega dela …« je rekla učiteljica. Preletela nas je in pogled se ji je ustavil na drugem koncu razreda. »Ajda.«
»Enostavno,« je prhnil eden izmed fantov.
»Enostavno?« ga je vprašala učiteljica in se mu nasmehnila. »Če se ti zdi preenostavno, pa lahko stvar malo otežimo. Ko bo Ajda naštela vse korake, jih boš ponovil in še opisal.«
V razredu je zavladala tišina. Nekaj otrok, tudi jaz, se je nasmehnilo. Zaslužil si je. Kaj pa se oglaša takrat, ko se ni treba.
Potem pa je učiteljica poklicala mene. Debelo sem pogoltnila. Zakaj jaz? Zakaj izmed vseh ravno *i*jaz*i*? Niti malo mi ni bilo všeč, da bom morala odgovarjati pred vsemi. Kot sem že rekla, nič nimam proti takšni vrsti ponavljanja, če in *i*samo če*i* si lahko sama odgovorim v svojih mislih. Ampak na glas? Pred celim razredom? Rajši pišem test pri zgodovini, kot da moram odgovarjati pred svojim razredom (natančneje pred Izakom in kraljico Izabelo ter njenimi podložnicami).
»Neža, povej mi, kaj je kariotip?« me je vprašala učiteljica.
Še enkrat sem pogoltnila. Vprašanje ni bilo lahko. Potihoma sem zajela sapo, da bi začela.
»Kariotip je …« V mislih sem dobesedno videla točno stran v zvezku in se spomnila definicije. Saj bo šlo. Zmorem.
Potem pa tema. Sama trda tema. Sranje. *i*Pa ja ne bom zamrznila! Ne zdaj! Ne pred Izakom!*i*
Hitro sem se morala zbrati. Mrzlično sem brskala po možganih, da bi našla definicijo. Še vedno tema. »Kariotip je …« sem spet začela. Eno izmed deklet je prhnilo. Po hrbtu me je polil pot. Sranje. Če se ne bom hitro vsaj nečesa spomnila … Potem pa me je preblisnilo. »Je informacija o številu in vrsti kromosomov, ki sestavljajo genom določene osebe,« sem zdrdrala.
»Piflarka,« je prhnil Izak.
Čakaj … Izak? Prosim? Ne. Ni mogel biti on. Nikoli ni imel ničesar proti meni.
Pa sem se vseeno obrnila v smeri glasu. Ja, sedel je tam. In se bedasto smejal. Presenečeno sem ga pogledala. Nisem pričakovala kaj takega od njega.
Potem pa je še enkrat z usti oblikoval isto besedo. Ostala dekleta so se zasmejala, Izabela najglasneje.
Zastrmela sem se mu v te njegove ledeno modre oči. Pogledal me je nazaj in se mi posmehljivo nasmehnil. Čutila sem, kako se mi je vročina priplazila na lica in trenutek kasneje so se mi zasolzile oči. Hitro sem odmaknila pogled.
Bila sem zmedena. Resnično zmedena. Nisem vedela, kaj naj rečem. Včeraj se mi je nasmehnil. Zdaj pa to?
»Ignoriraj,« mi je šepnila Mila. »Samo … pusti in se ne sekiraj.« Odprla sem usta, da bi ji odgovorila, pa sem jih takoj nazaj zaprla. Saj nisem imela kaj reči. Ostala sem brez besed. Dobesedno.
Ko smo končali z oddelčno, sva z Milo odšli iz razreda zadnji. Bila sem raztresena in da sem pospravila stvari, je trajalo enkrat dlje. Nisem razumela, zakaj me je to tako šokiralo. Saj pa Izak ni bil prvi, ki mi je rekel piflarka. Priznam, imam skoraj same petke in ne bi verjeli, koliko ljudi mi je že reklo piflarka. Ampak si takrat tega nisem jemala k srcu. Stresla sem z glavo, da sem si zbistrila misli. Osredotočila sem se na hodnik in korake, ki sem jih delala do druge učilnice. Prerinila sem se skozi gnečo otrok, ki so stali na sredini hodnika. Dvignila sem pogled in videla Izaka in Izabelo. Hodila sta drug ob drugem. Tesno. *i*Nehaj,*i* sem si rekla. *i*Saj je gneča, normalno, da sta tako skupaj, če pa ti šestošolčki ne vedo, kje jim je mesto. Povsem normalno.*i* Ozrla sem se, če je Mila še vedno za mano. Opogumljajoče se mi je nasmehnila. Nasmehnila sem si ji nazaj, kolikor sem se pač lahko v tistem trenutku, in se obrnila naprej.
Izaka in Izabelo sem za trenutek izgubila izpred oči. Prerinila sem se iz gneče in ju spet zagledala. Spet sta hodila skupaj. Zelo skupaj.
Preblizu. *i*Preblizu za navadna prijatelja.*i*
Otresla sem se teh misli in stopila hitreje. Z Milo sva zavili na stopnišče in se povzpeli do drugega nadstropja. *i*Preblizu.*i* V mislih se mi je naslikala njuna podoba. *i*Preblizu za navadna prijatelja.*i* Baahhh. Prijela sem se za glavo in si s prsti pritisnila na senca. *i*Nehaj,*i* sem si rekla in zaprla oči. Ko sem jih spet odprla, sem se osredotočila na nepravilne glagole v angleščini, ki so bili napisani na stopnicah.
*i*To choose, chose, chosen. To do, did, done. To drink, drank, drunk.*i*
V mislih sem si jih ponavljala do vrha stopnic in vse do učilnice za zgodovino. Usedli sva se na klop pred učilnico. Mila mi je govorila nekaj o zadnjem treningu pri košarki, a je nisem poslušala. Nisem je mogla. Misli so mi drvele in prehitevale druga drugo. Komaj sem se osredotočala pri pouku, ko pa sem prišla domov, sem ponesreči razbila skodelico s čajem. Mami in ati sta me samo presenečeno pogledala. Res si nisem bila niti malo podobna. Nikoli nisem bila nerodna, danes pa je bila skodelica že druga stvar, ki mi je poletela iz rok.
Govorila sem si, da se je samo šalil in da ni mislil resno. V mislih se mi je naslikala njegova podoba, ko je hodil po hodniku. In seveda nje. Včasih bi najrajši svojim možganom prisolila močno zaušnico. Pregnala sem te misli in poskušala misliti na kaj lepšega. *i*Saj je bila samo zafrkancija,*i* sem si rekla, *i*ni mislil resno, še včeraj se mi je tako prijazno nasmehnil.*i*
Ja, včeraj se mi je nasmehnil. Nasmehnila sem se ob misli na to. Ne bom pozabila na to.
Mogoče … Mogoče, pa bi to lahko kaj pomenilo?
*i*Ampak … Če ti je pa danes rekel piflarka.*i* Ehh, pa saj tudi jaz nisem vedno prijazna do vseh. Mogoče sem mu pa vsaj malo všeč. Čisto malo … Nekaj bom mogla narediti, da mu bom bolj všeč kot ostale. Da jih premagam v tem tako imenovanem tekmovanju.
In potem sem se domislila. Stopila bom k njemu in se začela pogovarjati. Zbrala bom pogum in ga kaj vprašala. Takšna bom kot ostala dekleta. Moram samo biti sproščena in samozavestna, tako kot Izabela in Ajda. Ja, saj bo šlo. To pa res ne more biti pretežko, kajne? Pogledala sem se v ogledalo v svoji sobi in se zastrmela v svoj obraz. Pa saj sem lepa. Imam lepe, goste, skoraj črne lase. Moj nos je … ja, no. Lahko bi bil malo manj koničast, ampak nič zato. Nobeden ni popoln. Zazrla sem se v odsev svojih temno modrih oči. Bile so veliko lepše kot Izabeline rjave. Moje so skoraj tako temne kot cvvcnoč.
Zasmejala sem se lastni misli in se vrgla na posteljo. V roke sem vzela knjigo.
Ja, še imam možnosti. Nasmehnila sem se. *i*Samo pristopiti moram k njemu, pa bo šlo. Še imam možnosti, da postanem njegova punca.*i*
Nekje globoko v sebi se mi je zazdelo, da se motim. A tega nisem spustila na plan.
*i*Samozavest,*i* sem si strogo rekla. *i*Saj bo šlo. Še imaš možnosti.*i*
Odprla sem knjigo in začela brati.
***
--------------
Evo, nov del :)