V ponedeljek zjutraj me je zbudila budilka. Stegnila sem se k nočni omarici in jo ugasnila. Zavila sem se nazaj v odejo in se obrnila proti steni. Nisem še mogla vstati. Včeraj sem zaspala pozno, po polnoči, ker nisem mogla zaspati. Ravno sem se udobno namestila, ko sem zaslišala korake na hodniku.
»Neža! Vstani,« sem zaslišala mamin glas.
»Mhm. Samo še pet minutk,« sem zamomljala. Res sem potrebovala samo pet minut. Pokrila sem se čez glavo.
»Pa ja de. Teh pet minut ti niti malo ne bo koristilo,« mamin glas sem slišala bližje. Kdaj je prišla tako blizu? »Vstaaanniii!« je zapela. »Zamudila boš.«
Zamomljala sem nerazumen mhm, potem pa sem na koži začutila hladen piš in odeje ni bilo več na meni.
»Mamiiii!« sem zacvilila in se dvignila iz postelje. Ko sem šla mimo nje, se mi je nasmehnila. Zavila sem z očmi in šla v kopalnico. Zakaj je tako dobre volje? Ko sem prišla v dnevno sobo, oblečena v pajkice in oprijeto majčko, je ati že bil v kuhinji.
»Jutro, zaspanka!« mi je zaželel. »Jutro,« sem zazehala in ga začudeno pogledala. Zakaj sta danes oba tako dobre volje? Motal se je po kuhinji v predpasniku in nekaj je cvrčalo na štedilniku. Čakaj … Ati je kuhal? Samo trenutek, da razložim, zakaj sem bila tako začudena. 1. Pri nas se zjutraj med tednom ni nikoli nič kuhalo. Od ponedeljka do petka sem si po navadi postregla s kosom kruha, ki sem ga namazala z namazom. 2. Ob pol sedmih sva bile budne le midve z mami. Ati je spal do pol osmih.
»Neža, ni malo prehladno za pajkice?« V kuhinjo je prišla mama in me premerila s pogledom. »Si sploh pogledala skozi okno?«
Ozrla sem se proti oknu nad kavčem. In zajela sapo. »Sneg!« sem vzkliknila in stekla do okna. Bilo je prelepo. Cel travnik pod oknom je bil prekrit s snegom. Naslonila sem se na okensko polico in pogledala proti gozdu. »Uau,« sem dahnila. Bilo je prelepo. Pravljično. Vse je bilo odeto v bleščečo belo barvo. Pa sem bom le lahko sankala! Čeprav sem bila stara štirinajst let, sem še vedno uživala ob drvenju po hribu navzdol. V vlečenju sank po hribu navzgor pa malo manj, se razume.
»Mogoče je pa res malo prehladno za pajkice,« sem se obrnila proti staršem in se odpravila v svojo sobo. Sneg! In to sredi januarja! Poiskala sem moder pulover in poleg njega izbrala črne kavbojke na zvon. Pogledala sem se v ogledalo in se nasmehnila. Dobro. Lase sem pustila razpuščene.
*i*Ne pozabi svojega načrta,*i* sem si rekla. *i*Samo pristopiš k njemu in začneš pogovor. Pa še sneg je, se boš imela o čem za pogovarjati. In ne pozabi: bodi sproščena!*i*
Ampak … še enkrat sem se pogledala v ogledalo. Ne, ta pulover ne pristaja k tem kavbojkam. Ne, ne bo v redu. Premerila sem svoj odsev v ogledalu. Zazrla sem se v svoj nos. Res je bil … preveč špičast. *i*Joj, kaj si le mislila ti trapa! Izaka nikoli ne bo zanimala takšna punca, kot si ti! Poglej vendar svoj obraz! Nos, obrvi … da o ustnicah sploh ne začnem. Se bi z njimi sploh znala poljubljati? Tvoje oči …*i*
Ja, moje oči so lepe temno modre barve. Zravnala sem se in dvignila brado. *i*Kdo pa si ti, da boš govorila, kaj je lepo in kaj ni? Vsak je po svoje lep,*i* sem se prepirala sama s sabo.
*i*Aha, pa kaj še. To si govoriš samo zato, da si dvigneš samoza…*i*
Nehaj! Sem zakričala na misli, ki so se mi porajale v ozadju možganov. Sem samozavestna, lepa, pametna. Pa ta pulover sploh ni slaba kombinacija s temi kavbojkami …
*i*Ali pač … Mogoče ga ne bi bilo slabo zamenjati s tistim belim, ki visi na obešalniku v omari...*i*
NE! Čisto super je. Modrega si izbrala, ker se lepo poda k tvojim očem, se spomniš? S tem sem dokončno utišala negativne misli. Pokimala sem si v ogledalu, si nadela nasmešek in se po stopnicah odpravila v kuhinjo.
Z mami in atijem smo skupaj pojedli zajtrk. V šolo me je peljala mami, da mi ni bilo treba hiteti.
V garderobi sem si sezula zimske čevlje in bundo obesila na obešalnik. Obula sem si copate in si na ramena zavihtela torbo.
»Bu!« Poskočila sem in se obrnila. Mila. Lahko bi vedela. »Pa sem te, ha?« se je nasmehnila. Nasmehnila sem si je nazaj. Ni se mi ljubilo jeziti. Dan je bil tako lep, da, ko sem se spomnila na petkovo oddelčno in so mi po glavi začele brenčati negativne misli, sem še isti trenutek pozabila nanje in si v misli priklicala svoj *i*Začni pogovor z Izakom*i* načrt.
»Sneži,« sem rekla kar tako in se spet nasmehnila. »A res?« je rekla Mila in obe sva se zasmejali. Igrivo sem jo boksnila v ramo in odšli sva po hodniku do učilnice, kjer smo imeli pouk. Ura je minila hitro. Vsi so bili dobre volje. Zdelo se mi je, da sem na hodniku opazila kakšen nasmeh več. Še vsem se je mudilo na odmor. Ni nam bilo mar, da je zunaj hladno. Kolikor hitro se je dalo, smo se obuli in oblekli bunde. Kot majhni neučakani otroci smo skoraj poleteli skozi vrata in se odpravili proti igrišču.
Z Milo sva hodili tesno skupaj. Počepnila sem in z roko zajela sneg. Oblikovala sem kepo. Mila je naredila nekaj korakov in roke tiščala globoko v žepe. Nato je opazila, da me ni več ob njej in ozrla se je okoli. Zravnala sem se in dvignila roko s kepo. Oči so se ji razširile.
»Ne,« je zmajala z glavo in stopila korak nazaj. Hudomušno sem se ji nasmehnila. »Neža! Da ne bi!« me je opozorila. Ustnice so se mi razlezle v nasmeh. Zamahnila sem z roko.
»Nežaaa!« je zacvilila. Pravi čas je odskočila, da se je umaknila. Kepa je pristala nekaj metrov naprej v snegu. Mila je stekla za njo in jo pobrala. Zamahnila je z roko in trenutek kasneje je kepa letela proti meni.
»Auč,« sem napol javknila in se zasmejala, ko me je zadela. Pognala sem se do Mile, ki se je že odpravila naprej. Ko sem jo dohitela, sem jo pogledala in premrzle roke potisnila globoko v žepe bunde.
»Kaj me tako gledaš?« se je zasmejala in me pogledala v oči. »Prav ti je. Ti si začela!«
»Mhm. Eno ti še dolgujem,« sem ji požugala s prstom.
»A-a. Zdaj sva si bot.«
»Ne, si nisva.«
»Ja, pa sva si!«
»Ti kar sanjaj. Ti si zadela, jaz sem zgrešila. Ne velja!«
»Ej, vsaka je enkrat vrgla. Ni moj problem, če si ti zgrešila!« S kazalcem me je narahlo dregnila.
Grdo sem jo pogledala. Namrščila se je in me tudi sama grdo pogledala. Trenutek kasneje sva obe planili v smeh. Ko sva zavili okoli vogala, sva se še vedno smejali. Nato pa se je Mila zresnila in utihnila. Mislila sem, da bo še kaj rekla. Pa ni. Pogledala sem jo. Ni gledala mene. Na obrazu se ji je risala osuplost in nejevera. Gledala je za vogal šole. Sledila sem njenemu pogledu.
Srce mi je padlo v hlače.