"Moja mami je depresivna. Vse odkar je umrla tamala, mi teži naj se pazim in varvam in ščitim. No, to je bilo PREJ. ZDAJ se ne odziva na nič, tidi če se pripeljem Alexovim avtom, ki čisto mimogrede, je ZELO glasen, ne odgrne niti zavese na oknu. PREJ bi za tako obnašanje dobila dva tedna strogega hišnega pripora. ZDAJ samo še hira in vsak drugi dan ji hodim zračit sobi, da se mi še ona ne zaduši.
Z Elijo še kar nekako vzthajava in se prenašava. Pa ne, da me moj veliki bratec nima rad, ampak odkar sem hodila s Tedom, se obnaša kakor bi mu najboljši prijatelj razdevičil sestro. No, pa saj mu jo je.
Rada sem imela našo Elizo, dokler je še bila tu. Mama je tisti večer, ko ji je rekla, da je ta njen smotan maček umrl (ali tudi za živali velja, da ne smeš govoriti čeznje, ko so mrtve?) dolgo strmela v okrušen del stene, kamor je Elizo zabil fotr. Ni si želela sobote zapraviti z njim v neki zakajeni gostilni bogu za hrbtom. Jaz sem vsemu prisluškovala, no saj se je vse povsod slišalo in mama se mu je nekoliko upirala, nato pa spet vrtela lajno z njim v nedogleg. Mislim, da se še vidi malce krvi. In ko je tako strmela, se mi je moja sicer pogumna in jezikava mana zdela tako... tako ranljiva. Ni bila podobna močni mami, ki premaga vse ovire tenveč je bolj izgledala kot čivava, ki vedno stisne rep med noge, ko ji gre za nohte. Mogoče je premišljevala o Lizinem odzivu. Šest ur po njenem klicu je dobilaklic, da je njena hčerka mrtva in da obdukcija še poteka.
Izvedeli smo, da je umrla zaradi zadušitve z ogljikovim monoksidom. Nihče ni želel odgvarjati za nepopolno gorenje in pri tem je ostalo. Dobili smo nekaj od zavarobvalnice, ravno toliko, da smo ji kupili lepo satenasto obleko, ki si je je vedno želela.
Na dan pogreba je pozvonilo in odšla sem odpret, ker je bil Elija nekje s svojo barbie Taro, in pred vrati je stala, v debel šal zavita in za temnimi sončnimi očali skrita neka gospa, ki bi v svojih mladih letih bila svetovno slavna manekenka.
Povedala je, da je prišla nazaj v Slovenijo zaradi edinceve smrti, ki je tragično umrl isti dan kot naša Liza. Reklaje tudi, da je pred možem pobegnila v Švico in da je ta kraj označen kot prebivališče dekleta, sočasno zaspalega kot njen sin. Pogovarjali sva se o vsem in če bi lia dvajset let mlajša, bi bili brez problema bestički. Izkazalo se je, da so moji sumi o manekenstvu resnični, a da se je odpovedala sanjam zaradi sina in moža, ki jo je pretepal in nerviral za debelimi stenami LE njenega salona. Pritoževali sva se nad politiko in debarirali o sestavnih delih avtomobilov. Povedala sem ji, da sem Eva za domače, Evridika Kalar za profesorje, ki me bolj poredko videvajo na šolskih hodnikih."
Z Elijo še kar nekako vzthajava in se prenašava. Pa ne, da me moj veliki bratec nima rad, ampak odkar sem hodila s Tedom, se obnaša kakor bi mu najboljši prijatelj razdevičil sestro. No, pa saj mu jo je.
Rada sem imela našo Elizo, dokler je še bila tu. Mama je tisti večer, ko ji je rekla, da je ta njen smotan maček umrl (ali tudi za živali velja, da ne smeš govoriti čeznje, ko so mrtve?) dolgo strmela v okrušen del stene, kamor je Elizo zabil fotr. Ni si želela sobote zapraviti z njim v neki zakajeni gostilni bogu za hrbtom. Jaz sem vsemu prisluškovala, no saj se je vse povsod slišalo in mama se mu je nekoliko upirala, nato pa spet vrtela lajno z njim v nedogleg. Mislim, da se še vidi malce krvi. In ko je tako strmela, se mi je moja sicer pogumna in jezikava mana zdela tako... tako ranljiva. Ni bila podobna močni mami, ki premaga vse ovire tenveč je bolj izgledala kot čivava, ki vedno stisne rep med noge, ko ji gre za nohte. Mogoče je premišljevala o Lizinem odzivu. Šest ur po njenem klicu je dobilaklic, da je njena hčerka mrtva in da obdukcija še poteka.
Izvedeli smo, da je umrla zaradi zadušitve z ogljikovim monoksidom. Nihče ni želel odgvarjati za nepopolno gorenje in pri tem je ostalo. Dobili smo nekaj od zavarobvalnice, ravno toliko, da smo ji kupili lepo satenasto obleko, ki si je je vedno želela.
Na dan pogreba je pozvonilo in odšla sem odpret, ker je bil Elija nekje s svojo barbie Taro, in pred vrati je stala, v debel šal zavita in za temnimi sončnimi očali skrita neka gospa, ki bi v svojih mladih letih bila svetovno slavna manekenka.
Povedala je, da je prišla nazaj v Slovenijo zaradi edinceve smrti, ki je tragično umrl isti dan kot naša Liza. Reklaje tudi, da je pred možem pobegnila v Švico in da je ta kraj označen kot prebivališče dekleta, sočasno zaspalega kot njen sin. Pogovarjali sva se o vsem in če bi lia dvajset let mlajša, bi bili brez problema bestički. Izkazalo se je, da so moji sumi o manekenstvu resnični, a da se je odpovedala sanjam zaradi sina in moža, ki jo je pretepal in nerviral za debelimi stenami LE njenega salona. Pritoževali sva se nad politiko in debarirali o sestavnih delih avtomobilov. Povedala sem ji, da sem Eva za domače, Evridika Kalar za profesorje, ki me bolj poredko videvajo na šolskih hodnikih."
Moj odgovor:
Ljubezenska zgodba
*naslov* Liz in Tob *naslov* *pod* ali zakaj so realna tla trda *pod* 3. del
Ogledov: 4 Odgovorov: 00
*naslov* Liz in Tob *naslov* *pod* ali zakaj so realna tla trda *pod* 2. del
Ogledov: 6 Odgovorov: 00
*naslov* Liz in Tob *naslov* *pod* ali zakaj so realna tla trda *pod* 1. del
Ogledov: 9 Odgovorov: 00
rabbit
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Vprašanje
Kakšna se vam zdi nova rubrika Galerijski kotiček?
Zelo mi je všeč, ker rad/a rišem.
(78)
Zdi se mi zanimiva.
(71)
Me ne zanima.
(35)


