To je že drugo jutro zapored, ko sem se zbudila s solznimi očmi. Ni se mi še ljubilo vstati, večno spati pa tudi ne. Nato pa sem se spomnila včerajšnjih dogodkov. Še sreča, da Anne ne bo izdala tega, kar se je zgodilo včeraj med nama.
Ko sem videla, da je ura že pol osmih, jaz pa se moram še obleči, pojesti zajtrk in iti do avtobusne postaje, sem z vso hitrostjo vstala iz postelje. Ko sem se postavila pred ogledalo, sem ugotovila, da imam grozne podočnjake.
“Moj bog,” sem zavzdihnila, “ne vem, če bom preživela ta dan.”
No, vsaj poskusila bom, ampak dvomim da bom do večera ostala živa. In zdaj sem ugotovila, da mi bo zmanjkalo časa, če se bom še ličila. Zajtrk sem izpustila, ampak sem še vedno morala teči do avtobusne postaje. In kot nalašč je avtobus ravno speljal. Super. Že drugič bom zamudila v šolo. Odpravila sem se peš. Nekaj časa sem tekla. In zraven jokala. Ta teden sreča ni na moji strani. Končno sem prispela do šole. Hitro sem se preoblekla in odhitela v razred.
Moji sošolci so me pozdravili: “Hej luzerka! Izgini nam izpred oči! Takoj!”
Pobesila sem pogled in ustnice so se mi kar same zavihale navzdol. Ne morem verjeti. Anne je vsem povedala. Vsem! Niti enega ni bilo, ki se ne bi hihital ali ne ves glas smejal. Na glavo sem si poveznila kapuco in do svojega stola prišla s sklonjenim pogledom. Zraven mene je seveda sedela Anne.
*i*Kako razburljivo,*i* sem si mislila ob pogledu na Anne.
Ta se je samo smejala, ko sem jo tako pogledala.
“Luzerka, prideš do mene?” me je vprašala Olivia.
“Ne,” sem ji odvrnila hladno.
“Pridi, čene te bomo med odmorom pretepli!” je siknila.
Zavila sem z očmi in se spravila do nje. Izročila mi je listek, ki sem ga prevzela z velikim “veseljem.” Odprla sem ga in na njem je bil narisan kup smeti, na vrhu pa je pisalo: Tako izgledajo zgube, kakršna si sama.
Sporočilo sem raztrgala in ga vrgla v smeti. Solze so mi napolnile oči in z rokami sem si zakrila obraz. V razred je končno stopila učiteljica. Prvič po dolgih letih sem bila vesela, da se je začel pouk.
Eric je iz torbe vzel prazen bel list papirja. Razmišljal je, kako bi to zapisal. Na sebi je začutil Oliviin pogled. Ostro jo je ošinil. Sedaj je ni več ljubil, kot jo je še pred nekaj dnevi. Pustil jo je, ker je spoznal resnico. Da njegovo srce ne pripada njej. Skratka, sedaj je moral misliti, kako bo nekdo nekaj izvédel. Spomnil se je. Čim lepše je zapisal: *i*Pridi do vznožja stopnic.*i* Super je. Ko je pogledal, je bil zelo zadovoljen sam s sabo. Vsaj opravil bo to, da mu ne bo več misli ves čas zanašalo k *i*njej.*i* Zvonec. Končno. Čas je za izvedbo njegovega načrta. V *i*njeno*i* peresnico je vtaknil listek, še ravno v pravem trenutku, saj se je že v naslednjem obrnila proti njemu. Ostro ga je pogledala. O ne. Moral ji bo razložiti, zakaj je prišel sem.
“Pojdi stran,” je siknila skozi stisnjene zobe.
Raje je naredil korak nazaj in odšel stran.
Takoj sem obžalovala, da sem Ericu izrekla tiste besede. Nato pa sem v peresnici zagledala listek. Super! Krasno! Že drugi danes? Odprla sem ga. Nisem si upala pogledati, kaj piše. Odprla sem oči.
*i*Pridi do vznožja stopnic,*i* je pisalo. Mhm, zdaj se bodo samo še bolj zafrkavali. Ker bom nasedla še eni njihovi bedni fori. Zato torej je bil Eric prej pri meni. Ampak vseeno sem šla do vznožja stopnišča. Čakala sem pet minut. Ja, bedna fora je. Obrnila sem se, da bi odšla, ampak me je ustavil znan glas.
“Eleonora, počakaj. Prosim.”
*i*Eric.*i* Eric. Eric je.
“Kaj hočeš?”
“Nekaj že, drugače ti ne bi napisal sporočila.”
“Adijo, grem. Če mi ne misliš povedati, grem,” obrnila sem se na petah.
“Eleonora, prosim počakaj.”
Zavila sem z očmi.
“Ja? Boš povedal?”
“Bi šla z mano na šolski ples?”
“S tem vprašanjem me je popolnoma šokiral. Nisem se mogla premakniti.
__________________________--
Mal dalši deeeeeeeeel
Ko sem videla, da je ura že pol osmih, jaz pa se moram še obleči, pojesti zajtrk in iti do avtobusne postaje, sem z vso hitrostjo vstala iz postelje. Ko sem se postavila pred ogledalo, sem ugotovila, da imam grozne podočnjake.
“Moj bog,” sem zavzdihnila, “ne vem, če bom preživela ta dan.”
No, vsaj poskusila bom, ampak dvomim da bom do večera ostala živa. In zdaj sem ugotovila, da mi bo zmanjkalo časa, če se bom še ličila. Zajtrk sem izpustila, ampak sem še vedno morala teči do avtobusne postaje. In kot nalašč je avtobus ravno speljal. Super. Že drugič bom zamudila v šolo. Odpravila sem se peš. Nekaj časa sem tekla. In zraven jokala. Ta teden sreča ni na moji strani. Končno sem prispela do šole. Hitro sem se preoblekla in odhitela v razred.
Moji sošolci so me pozdravili: “Hej luzerka! Izgini nam izpred oči! Takoj!”
Pobesila sem pogled in ustnice so se mi kar same zavihale navzdol. Ne morem verjeti. Anne je vsem povedala. Vsem! Niti enega ni bilo, ki se ne bi hihital ali ne ves glas smejal. Na glavo sem si poveznila kapuco in do svojega stola prišla s sklonjenim pogledom. Zraven mene je seveda sedela Anne.
*i*Kako razburljivo,*i* sem si mislila ob pogledu na Anne.
Ta se je samo smejala, ko sem jo tako pogledala.
“Luzerka, prideš do mene?” me je vprašala Olivia.
“Ne,” sem ji odvrnila hladno.
“Pridi, čene te bomo med odmorom pretepli!” je siknila.
Zavila sem z očmi in se spravila do nje. Izročila mi je listek, ki sem ga prevzela z velikim “veseljem.” Odprla sem ga in na njem je bil narisan kup smeti, na vrhu pa je pisalo: Tako izgledajo zgube, kakršna si sama.
Sporočilo sem raztrgala in ga vrgla v smeti. Solze so mi napolnile oči in z rokami sem si zakrila obraz. V razred je končno stopila učiteljica. Prvič po dolgih letih sem bila vesela, da se je začel pouk.
Eric je iz torbe vzel prazen bel list papirja. Razmišljal je, kako bi to zapisal. Na sebi je začutil Oliviin pogled. Ostro jo je ošinil. Sedaj je ni več ljubil, kot jo je še pred nekaj dnevi. Pustil jo je, ker je spoznal resnico. Da njegovo srce ne pripada njej. Skratka, sedaj je moral misliti, kako bo nekdo nekaj izvédel. Spomnil se je. Čim lepše je zapisal: *i*Pridi do vznožja stopnic.*i* Super je. Ko je pogledal, je bil zelo zadovoljen sam s sabo. Vsaj opravil bo to, da mu ne bo več misli ves čas zanašalo k *i*njej.*i* Zvonec. Končno. Čas je za izvedbo njegovega načrta. V *i*njeno*i* peresnico je vtaknil listek, še ravno v pravem trenutku, saj se je že v naslednjem obrnila proti njemu. Ostro ga je pogledala. O ne. Moral ji bo razložiti, zakaj je prišel sem.
“Pojdi stran,” je siknila skozi stisnjene zobe.
Raje je naredil korak nazaj in odšel stran.
Takoj sem obžalovala, da sem Ericu izrekla tiste besede. Nato pa sem v peresnici zagledala listek. Super! Krasno! Že drugi danes? Odprla sem ga. Nisem si upala pogledati, kaj piše. Odprla sem oči.
*i*Pridi do vznožja stopnic,*i* je pisalo. Mhm, zdaj se bodo samo še bolj zafrkavali. Ker bom nasedla še eni njihovi bedni fori. Zato torej je bil Eric prej pri meni. Ampak vseeno sem šla do vznožja stopnišča. Čakala sem pet minut. Ja, bedna fora je. Obrnila sem se, da bi odšla, ampak me je ustavil znan glas.
“Eleonora, počakaj. Prosim.”
*i*Eric.*i* Eric. Eric je.
“Kaj hočeš?”
“Nekaj že, drugače ti ne bi napisal sporočila.”
“Adijo, grem. Če mi ne misliš povedati, grem,” obrnila sem se na petah.
“Eleonora, prosim počakaj.”
Zavila sem z očmi.
“Ja? Boš povedal?”
“Bi šla z mano na šolski ples?”
“S tem vprašanjem me je popolnoma šokiral. Nisem se mogla premakniti.
__________________________--
Mal dalši deeeeeeeeel
Moj odgovor:
Moon_shadow_the_therian
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Top prispevki festivala
Oglas
Zadnji odgovori festival
:heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart: