Bil je večer. Lena je ležala na svoji postelji in premišljevala o svoji družini, za katero je vedno mislila, da je najboljša na svetu, danes pa se ji je vse skupaj zdel le še oddaljen srečen spomin. Še vedno ni mogla verjeti, da se njena starša nista imela časa zanjo. Želela si je le preprostega druženja in skupne zabave, pa sta jo starša zavrnila, češ ne vidiš, da delava za službo in ji v roke potisnila telefon. Ta situacija se ji ni pripetila prvič, dogajala se je skoraj vsak dan in Lena je postajala vedno bolj žalostna. Žalosti pa ni pokazala navzven, vendar jo je vedno potlačila v sebi. Osamljenost in žalost pa sta povzročili, da se je Lena vedno bolj zapirala vase. V njej je začela rasti pošast z imenom tesnoba. Tudi v šoli je postajala vedno večja tiha miška.
Nekega ponedeljkovega jutra je Lena zopet stežka vstala, kajti nedeljo je zopet preživela sama s sabo. Ta dan pa se je Leni v šoli pripetilo nekaj posebnega. V šolski omarici je našla majhen listek, na katerem je pisalo: »Pridi v park. Danes ob 16.00.« Ko je Lena listek prebrala, je bila zelo presenečena, ni ji bilo jasno, kaj naj bi to pomenilo. Dan je hitro mineval in ura se je začela približevati četrti popoldne. Leno je premagala radovednost in odločila se je, da bo šla v park. Bilo jo je strah, bila je vznemirjena, saj ni vedela kaj naj pričakuje. Ko je prišla v park, je na klopci opazila majhno postavo. Ta se je obrnila ob zvoku korakov. Bil je njen sošolec Mark, s katerim se drugače v razredu sploh ni nikoli pogovarjala. »Zdravo!« jo je pozdravil. Tega sploh ni pričakovala. Tudi ona ga je pozdravila, Mark pa je začel govoriti.
» Ne misli, da sem se s tem povabilom mislil norčevati ali podobno. Želel sem le… no zdelo se mi je čudno, da si postala tako tiha in žalostna in najprej sem mislil, da si mogoče bolna ali imaš slab dan, ampak bilo bi malo čudno, če bi to bilo vsak dan. Nisem te pa upal vprašati v šoli, ker potem bi se ostali začeli norčevati iz mene, da sem copata in podobno. Pa sem se domislil sporočila v omarico. Te smem zdaj vprašati, kaj je narobe, no saj ni moja stvar, ampak videti je, da potrebuješ pogovor.« Lena je začela presenečena, da je nekomu mar zanjo, počasi razlagati, kaj jo mori. Povedala mu je vse od začetka do konca, kako sta se starša nehala ukvarjati z njo, da v družini nič več ne pogovarjajo. Zanima ju le služba, čim večji zaslužek in materialna preskrbljenost. Sedaj je bil pa Mark šokiran, ni si mogel predstavljati česa tako groznega. Sam je sicer živel z mamo in mlajšo sestrico v majhnem stanovanju v bloku. Očeta je izgubil pred tremi leti v prometni nesreči, mama je prejemala skromno plačo in največje bogastvo na svetu jim je bilo, da so si vsak dan zaželeli dobro jutro, se tolažili, kadar je življenje postalo preveč zakomplicirano, da so vsak vikend skupaj kuhali in si znali pokazati, da se imajo radi. Leno je zadelo v srce, ravno tega si je sama najbolj želela za svojo nemo družino. Po kratkem molku je Mark Leni obljubil, da ji bo pomagal pri izpolnitvi njene želje. Lena je bila neizmerno vesela, da jo nekdo razume in ji je pripravljen pomagati. Tako sta Lena in Mark še nekaj časa klepetala in se skupaj smejala.
Lena in Mark sta se v prihodnjih dneh večkrat skupaj dobila, se družila, skupaj učila in tudi pogovarjala kako izpeljati načrt, da bi Leninim staršem razložila, da je družina pomembnejša od denarja. Nekega popoldneva sta se zopet dobila v parku in Mark je prinesel novico: »Veš, Lena, moja mama je opazila, da se pogosto srečujeva, pa me je vprašala za kaj gre, pa sem ji vse povedal. Upam, da nisi jezna. Potem pa mi je mama rekla, da naj ti povem, da si pri nas doma vedno dobrodošla in tudi mama bi te rada spoznala.« »Joj, kako prijazno. Prosim sporoči ji, da se bom z veseljem kaj oglasila,« mu je odgovorila Lena. Mark pa je še hitro vskočil: »Ja, še to, naslednji teden imam rojstni dan, pa sem pomislil, če bi se nam želela pridružiti na poznem kosilu?« Lena je bila vabila zelo vesela in je Maku že potrdila, da pride. Dnevi so hitro minevali in Lena se je že veselila, da bo spoznala Markovo družino, da ji ne bo treba biti doma z njenima nemima staršema, ki sploh nista opazila, da je Lena večkrat izginila v park.
Pa je prišel Markov rojstni dan. Lena se je takrat spomnila, da sploh ne ve, kaj naj Marku podari. Spomnila se je, da ji enkrat razlagal o njegovi ljubezni do čokoladnih tort. Lena je hitro švignila v trgovino in kupila lično čokoladno torto, jo zavila v papir in se odpravila proti bloku. Vrata je odprl Mark in jo povabil v stanovanje. Lena mu je voščila in predala darilo. Mark je bil nad darilom zelo navdušen. Redko se je namreč zgodilo, da so si lahko privoščili takšno torto. Lena je spoznala Markovo mamo Ksenjo in njegovo mlajšo sestrico Saro. Z obema se je hitro ujela in vzpostavila srčno vez. Skupaj so si pripravili hrano, na Markovo željo so spekli pice in zraven na glas prepevali. Ko so se najedli, pa je sledil zabaven popoldan, ki se je zavlekel v pozen večer. Česa takega Lena še ni doživela. Skupaj so se igrali družabne igre, še glasneje peli, plesali in se na vsa usta smejali. Lena je zdaj spet začutila, kaj pomeni živeti v srečni družini.
Medtem so ure minevale sta se Marjeta in Andrej, Lenina starša, še naprej pehala za zaslužkom in šele, ko je na mesto legla trda tema ugotovila, da Lene ni. Šele takrat sta se zdrznila, se prestrašila in jo pričela panično iskati po hiši in njeni okolici, v parku, jo klicala, ampak odgovora ni bilo, saj je Lena telefon utišala. Šele pozno zvečer ga je vzela v roke in opazila dvanajst neodgovorjenih klicev. Ni vedela, če bi nanje odgovorila ali jih prezrla, tako jo je žalostilo obnašanje njenih staršev. Potem se je vseeno odločila za prvo možnost. Takoj, ko je prislonila telefon k ušesu, jo je napadel mamin prestrašen glas: »Lena! Lena! Si v redu? Se ti je kaj zgodilo? Lena, kje si, kaj se dogaja?!«. »Mama tukaj sem, vse je v redu, pomiri se. Nič se ni zgodilo z mano. Sem na rojstnem dnevu, pri prijatelju,« ji je odgovorila Lena. Mama pa: »Kje si, da lahko prideva pote?« Lena ji je zaupala Markov naslov. Sama je dogajanje predstavila tudi Ksenji, Marku in Sari. Hitro za tem je pozvonili pri vratih in Ksenja je odprla ter Marjeto in Andreja prijazno povabila noter. Oba sta hitro stekla k hčerki misleč, da ni mogoče poškodovana ali kaj podobnega. Spoznala sta se z Markovimi. Oče je vprašal: »Zakaj pa nama nisi o praznovanju nič povedala?«. »Sem, seveda sem. Včeraj zvečer in danes pred odhodom sem vaju obvestila, ampak vidva sta ves čas buljila v zaslone, da sploh nista slišala, kaj vama govorim.« Nato sta Mark in Lena začela razlagati zgodbo od vsega začetka – kako se z Leno starša nista več ukvarjala, o njenem zapiranju vase, o začetku njunega prijateljstva do povabila na rojstni dan. Lena pa je še sama pripomnila, da se je na tem praznovanju po dolgem času spet zelo zabavala. Tedaj sta starša doumela, kaj vse sta zamudila in kaj vse je njuna hčerka doživljala v tem času. Marjeti so se kar usipale solze in oba sta planila k Leni. Videti sta bila zelo potrta. Opravičevala sta se ji in Lena je spoznala, da je opravičilo iz srca ter jima je oprostila. Onadva sta ji obljubila, da bo sedaj drugače. Ko bosta prišla iz službe, se z delom ne bosta več ukvarjala, ampak si bodo vzeli čas drug za drugega, tudi glede šole, ji bosta pomagala. Marjeta je predlagala: »Kaj ko bi se vsi skupaj jutri oglasili pri nas na pikniku, da se vam zahvaliva, da ste poskrbeli za najino hčerko in se malce bolj spoznamo?«. Nad idejo so bili navdušeni čisto vsi.
Tako so druženje nadaljevali naslednji dan. Med Leno in njenima staršema se je po dolgem času ponovno čutila ljubezen in skrb. Družini sta med seboj spletli globoke prijateljske vezi. Za Leno in Markom pa bi lahko rekli, da morda kaj več kot le prijateljstvo.