KO TVOJ DOM (P)OSTANE LE ŠE ENA IZMED HIŠ
20
Vsem, ki ste se kdajkoli spopadli z ločitvijo staršev ali pa se z njo spopadate prav zdaj: Nisi sam! Prav tako za ločitev nisi kriv ali pa edini, ki se mu je to zgodilo. Čeprav se zdaj mogoče zdi, da stvari ne bodo nikoli več takšne, kot ste si si jih predstavljal, verjemi, da nekoč bodo. Čeprav morda tvoja starša nista zate vedno tu, kadar ju rabiš, nikoli ne pozabi, da te kljub vsemu imata rada. Stay strong, ker bo vse v redu! < 3
KO TVOJ DOM (P)OSTANE LE ŠE ENA IZMED HIŠ
Nad mestom se spušča mrak, ki se počasi preveša v črnino. Odsevi luči iz sosednjih luči počasi ugašajo. Vsake toliko zaslišim spučanje rolet in zapiranje oken. Od daleč zagledam soj avtomobilskih luči, ki se nemudoma skrijejo za eno izmed hiš.
“Spet sva sami, luna,” šepnem in se zazrem vanjo. “Sami sva v tem mestu, polnem hiš, v katerih spijo na videz srečne družine. Zvečer, ko se ugasnejo luči, se zdi, kot da je z njimi vse v najlepšem redu, a ko se ti ljudje zbudijo v realnost, so v svojem zlaganem življenju tako nesrečni.”
Zaslišim zvonjenje zvonca bližnje cerkve, ki naznani polnoč. “Orkester je nazaj,” se nasmehnem.
“Luna, zakaj sva tako sami? Zakaj midve v tem mestu nisva doma? Vse, kar sva … je tujki.”
………………………
V to hišo smo se preselili, ko sem bila še zelo majhna. Nedaleč stran sem hodila v vrtec, ki sem ga oboževala. A vseeno sem vedno komaj čakala, da pome pride mami in ati pride iz službe, saj se je s tem končno pričel najboljši čas. Igranje z mami in atijem! Igrali smo se različne stvari. Ati je od vedno zagovarjal preživljanje prostega časa zunaj, zato smo se veliko igrali zunaj pred hišo. Ati si je z mano podajal žogo, z mami sva skupaj s kredami risali na asfalt, vsi skupaj pa smo tudi kolesarili, če je bilo lepo vreme.
Preden sem šla v šolo, se mi je izpolnila največja želja na svetu; dobila sem bratca! Od takrat naprej sem se ves čas želela igrati samo z njim. Bil je premajhen, da bi se lahko igral, zato pa sem ves čas hotela biti okrog njega. Kadar je počival, sem mu brala pravljice. Ko se je že lahko igral na tleh, sva skupaj pregledala in poskusila prav vse igrače.
Ko je malo zrasel, sva se skupaj igrala v otroški kuhinji. Z mami smo skupaj zelo veliko ustvarjali. Igrali smo se tudi s plastelinom. Mami je tiste najlepše risbice, ki sva jih narisala, obesila na mini steno pod kuhinjskih pultom, da smo lahko najine umetnine občudovali kadarkoli smo sedeli za kuhinjsko mizo.
Z bratom sva imela tudi vsak svojo sobo. Prav spomnim se, kako sem, še preden se je rodil, atiju pomagala prebarvati stene in pripraviti sobo za njegov prihod. Izbrala sem turkizno modro, ker je to bila moja najljubša. Tik preden se je rodil, pa sem mu naslikala prav posebno sliko levčka, ki mu jo je ati kasneje obesil na steno.
Veliko sva se igrala v njegovi sobi, pa tudi v nekakšni predsobi. Le-ta je bila polna otroških knjig. Mami in ati sta nama jih kupila toliko, da sem se z njimi lahko igrala knjižnico. Pravzaprav je tudi dnevna soba bila najina soba, saj je tudi ta bila polna igrač. Ampak najraje od vsega sva se skupaj z mami in atijem igrala prav tam, v dnevni sobi, na rdeče – oranžnem tepihu, ki ga kljub starosti takrat nihče ni hotel zamenjati. Kaj hočeš; bil je najboljši prostor, kjer smo se lahko igrali z lego kockami. Imeli smo jih za dva velika zaboja. In naša praksa je bila, da smo zgradili stolp do stropa.
Zvečer smo se vsi skupaj stisnili na kavč in gledali bratove otročje risanke, kar tisti trenutek ni nikogar motilo. Všeč nam je bilo, da smo skupaj, saj smo preživeli čudovit dan.
Tako je bilo prvih deset let. Bila sem srečna, saj sem imela vse, kar so si drugi otroci lahko le želeli; imela sem starša, ki sta vsako prosto sekundo namenila meni, ker sta me imela tako rada in se jima je to zdelo pomembno. Imela sem bratca, s katerim sem se lahko igrala, in ne sitne starejše sestre, ki se ne bi brigala zame. Mogoče nisem živela v največji ter najrazkošnješi hiši kakor so moji vrstniki, vendar mi to ni bilo pomembno in na koncu dneva sploh ni imelo pomena.
Živela sem v hiši, ki je bila moj dom. In rada sem se vračala sem.
………………………
Sedela sem za mizo v prvi vrsti in pod njo nemirno tresla nogo. S pogledom sem se sprehajala od mizine noge naprej do same deske, v katero je s škarjami pred časom nekdo, ki je bil očitno prav tako živčen kot jaz, nekaj vrezal. Tisti trenutek bi tudi jaz najraje vzela škarje in začela uničevati mizo. Tako bi se vsaj učiteljičina pozornost preusmerila drugam.
Iz strani sem pogledala svojo mamo; vedela sem, da ji ni enostavno. Da je trenutno v težkem obdobju in je po vsej verjetnosti prav tako živčna kot jaz, če ne še bolj.
“Če smo že na govorilni uri, vam moram nekaj povedat v živo,” je začela mama. “Prišlo je do… Določenih sprememb in sicer… Z otrokoma se januarja selimo. Ne bomo najbližje šoli, vendar bosta otroka zaenkrat ostala tu. Če bi prišlo do kakršnih koli sprememb, ki bi jih opazili, pa vedno lahko kontaktirate tako mene kot očeta.”
Na hitro sem pogledala mamo in nato še učiteljico. Z obraza ji nisem mogla prebrati čustev; vedela sem le, da jo je novica šokirala. “Vendar, vi … Vi ste vedno izgledali kot tako popolna družina. Vedno ste dajali vtis, kot da ste med sabo tako… povezani,” so bile učiteljičine prve besede. “Kot družina smo vedno bili zelo povezani,” pokima mama. “Vendar je med nama s partnerjem drugače,” dokonča stavek.
Vem, kam gremo, vendar ne vem, kaj me čaka tam. Moje življenje se obrača v smer, ki je ne poznam. Hodim po poti, za katero se zdi, da je še ni prehodil nihče. Ne bom zapustila domačega kraja, saj bo tukaj še vedno ostal ati. A globoko v srcu čutim, kako korak za korak, dan za dnem postopoma počasi zapuščam svoj dom.
………………………
V roke sem vzela krtačo in si z njo pokrtačila lase. Od zunaj nisem izgledala slabo, a od znotraj nisem vedela, kaj čutim.
Obraz sem si umila z mrzlo vodo in se obrisala v brisačo.
V kopalnici smo imeli dva umivalnika in med njima je bila nekakšna luknja, široka okrog 30 centimetrov. Ko sem bila mlajša, sem se vedno iz strani spravila noter, ker mi je nekaj na tej luknji bilo tako všeč. Zdaj se mi je uspelo spraviti noter samo še z eno nogo.
Prednost tega prostora je bila, da sem se lahko v veliko stensko ogledalo pogledala čisto od blizu. Samo sebe sem lahko srečala in soočila na štiri oči. Gledanje samega sebe v oči me je vedno fasciniralo.
“Še en teden smo družina,” sem rekla tako potiho, da sem se lahko slišala le jaz. Oči v ogledalu so se srečale z mojimi. V vsej svoji turkizni barvi spominjajoč na belega volka so izgledale močno in pogumno. V njih ni bilo videti niti kančka dvoma ali negotovosti. Te oči niso bile prestrašene. Bile so polne upanja. Upanja, da bo ta hiša vedno ostala njen dom in da bo novo stanovanje samo tujec, na katerega se bo sčasoma navadila. A njen dom bo vedno njen dom.
Štiri oči so se v sekundi brez pozdrave razšle.
………………………
Skozi vrata sem vstopila v naše novo stanovanje, katerega vonj je spominjal na ravno končano prenovo in belo barvo, namenjeno pleskanju sten. Stanovanje ni dišalo po nas, niti ni dišalo po ljudeh. Nisem vedela, ali me naj to dejstvo pomirja ali plaši.
Po eni strani je stanovanje delovalo tako tuje, kot da v njem že 100 let ni živelo nič živega (če odštejemo morebitne pajke, ki so svoje mirno življenje živeli v kotih otroške sobe ali pa morebitne mušice, ki kljub prazni shrambi iščejo nekaj za pod zob). Celo življenje sem bila navajena živeti v nečem, kar za nas Slovence pomeni normalno prebivališče, vendar sem se ob prihodu sem počutila kot nekdo, ki še nikoli ni živel v zgradbi iz betona.
Po drugi strani pa me je plašilo dejstvo, da je nekdo pred mano že živel tu. V otroški sobi, v kateri sem od takrat naprej spala jaz, so spali drugi otroci in med sanjanjem v sobi puščali svoje misli, skrbi, pravzprav svojo dušo. V banji, v kateri sem se od takrat naprej prhala jaz, so se prhali drugi ljudje. Skupaj smo bili goli na istem mestu, le ob drugačnem času, in niti vedeli nismo za to. Po dnevni sobi so se sprehajali drugi ljudje, ki so tudi sedeli na zdaj naših kuhinjskih stolih. Bog ve, koliko prepirov je bilo izvedenih v sobi, v kateri je od našega prihoda naprej spala mama. Srh mi je vzbujalo dejstvo, da so na tem svetu ljudje, ki stanovanje poznajo kot lasten žep. Ljudje, ki točno vedo, da je pod pred kuhinjo dvignjen in moraš stopiti korak višje, da se ne udariš v prste. Ljudje, ki so na istem balkonu pili kavo in jedli sladoled. Ljudje, ki še vedno v svojih glavah nosijo zemljevid stanovanja, v katerem sem od takrat naprej živela jaz.
In še vedno so tu. Še vedno obstajajo. Ljudje, ki “moj nov dom” poznajo bolje, kot jaz sama.
………………………
Sčasoma sem se navadila novega stanovanja. Mami se je trudila, da sem se v njem počutila varno in domače. Vedno boljše sva se razumeli, ker sva vedeli, da imava le druga drugo. Vedela je, da sem vedno tukaj za njo. In tako je bila tudi ona zame.
Naše novo stanovanje, ki po slabem letu že ni bilo več za nas tako novo, sem kmalu začela klicati in imenovati dom. Tukaj sem postajala biti doma. Če me je kdo vprašal, kje živim ali pa od kod sem, sem vedno odgovorila s krajem, v katerem sem živela z mamo. Doma sem bila največ časa. Počasi sem spoznavala tudi kraj in z njim vse bližnje trgovine, kavarne in peš poti, katere smo zelo radi raziskovali skupaj z mamo in z bratom. Med sabo smo se zelo povezali in bili smo kot eno. Bili smo družina. Oziroma sem se vsaj jaz počutila tako.
Ati se je v tem času ponovno zaljubil in s partnerko sta se odločila, da bosta živela skupaj.
Tako sta se po letu dni našega odhoda v hišo, ki je bila moj dom vse od mojega prvega leta preselila atijeva partnerka in njen sinček. V hišo, v kateri sem še pred nekaj leti poznala čisto vsako skrivališče in se redno hodila cartat k mami in atiju v posteljo.
Lahko rečem, da so se stvari spreminjale s svetlobno hitrostjo.
S svetlobno hitrostjo pa so v hišo prihajale tudi vse njune stvari in z njimi njuna prtljaga.
Prišla sem iz šole, odklenila vhodna vrata in vstopila v hišo.
Ozrla sem se na levo in zagledala polno ženskih parov čevljev, ki so kar naenkrat začeli delati družbo atijevim. Ob le-teh so bili tudi tisti ljubki majceni čeveljčki, ki jih nosijo otroci iz vrtca. Spomnili so me na bratove, saj je tudi on nosil takšne, ko je bil še majhen.
Dnevna soba je bila povsem spremenjena. V njej ni bilo več našega starega oražnega kavča, temveč njen, saj je bil primernejši in novejši. Tudi našega tepiha, na katerem smo se toliko preigrali, ni bilo več, saj se ni skladal z barvo kavča.
Kuhinjo, v kateri sem vedno gledala kuhati svojo mamo, je na lepem za svojo vzela atijeva parnerka. Tako so se v kuhinji začeli pojavljati njuni krožniki, posode in pribor. Kuhinjo sta tudi prebarvala. Nekaj časa po našem odhodu je še ostala takšna, kot je bila vse od začetka, v mamini najljubši barvi, potem pa sta se ati in partnerka odločila za spremembo. Po svoje sem ju razumela; razumela sem, da sta si želela nov, svež začetek. Vendar po drugi strani me je tudi takšna malenkost prizadela, saj sem se na lepem zavedala, da ne bom nikoli več, medtem ko bom sedela za kuhinjsko mizo, ozrla naše kuhinje in pod njenim pultom mojih in bratovih risb.
Kajti tam so se zdaj znašle risbice drugega otroka.
Tudi njegove igrače in knjige so lepo polnile prostor v bratovi sobi. Ne vem, kako se je počutil on. To bi morali vprašati njega.
Nisem vedela, kaj si naj mislim ob dejstvu, da onadva zdaj spita v postelji, v kateri sta spala moja starša dobesedno celo desetletje. Enostavno begalo me je.
Neki dan sva se z bratom peš vračala iz šole in sta partnerka in njen sin prišla domov pred nama.
Hodila sva že hiši naproti. Zunaj pred njo se je igral njen sinček in slišal najin pogovor. Stopil je do ceste in navdušeno zaklical bratovo ime. Brat ga je zaklical nazaj. Sinček je stal sredi ceste pred hišo, tako kot me je včasih pričakal ati in nama mahal.
Takrat sem se dokončno zavedala, da v tej hiši doma ne bom nikoli več.
………………………
“Luna, zakaj sva tako sami? Zakaj midve v tem mestu nisva doma? Vse, kar sva … je tujki.”
V tej hiši nisem več nič drugega, kakor tujka. Tujka, ki ne spada v to novo okolje. Tujka, ki ji ne preostane drugega kakor se samo še vračati nazaj v kraj, kjer je včasih bila doma in se lahko le še spominja vseh dogodkov, ki so se tam zgodili.
“Pa si srečna?” me vpraša.
Imam dom. Vem, kam spadam. Imam zlato mamo, ki mi bo stala ob strani vedno in zmeraj. Imam atija, ki se prav tako trudi zame. Imam cilje. Imam prijatelje, ob katerih se dobro počutim. Zaljubljena sem. Vem, kaj si želim.
“Vidiš, da nisi sama. Imaš toliko stvari, ki te delajo srečne. Mogoče ta hiša ni več tvoj dom in zdaj stvari niso takšne, kot si si jih predstavljala kot majhna punčka, vendar boš lahko te spomine in sanje vedno nosila s sabo v srcu in jih nikoli ne pozabila.”
“Nikoli. Pozabila,” šepnem. Po licu mi spolzi solza.
Rada se spominjam svojega otroštva, saj je tudi to del mene. In spomini nanj so nekaj, kar bo vedno ostalo z mano.
“Lepo spi,” šepnem, medtem ko zrem vanjo.
Spet zaslišim zvonec, ki s svojo nežno melodijo uspava vse, ki ob tej pozni uri še vedno ne morejo spati.
Nasmehnem se.
Jutri grem domov.
KO TVOJ DOM (P)OSTANE LE ŠE ENA IZMED HIŠ
Nad mestom se spušča mrak, ki se počasi preveša v črnino. Odsevi luči iz sosednjih luči počasi ugašajo. Vsake toliko zaslišim spučanje rolet in zapiranje oken. Od daleč zagledam soj avtomobilskih luči, ki se nemudoma skrijejo za eno izmed hiš.
“Spet sva sami, luna,” šepnem in se zazrem vanjo. “Sami sva v tem mestu, polnem hiš, v katerih spijo na videz srečne družine. Zvečer, ko se ugasnejo luči, se zdi, kot da je z njimi vse v najlepšem redu, a ko se ti ljudje zbudijo v realnost, so v svojem zlaganem življenju tako nesrečni.”
Zaslišim zvonjenje zvonca bližnje cerkve, ki naznani polnoč. “Orkester je nazaj,” se nasmehnem.
“Luna, zakaj sva tako sami? Zakaj midve v tem mestu nisva doma? Vse, kar sva … je tujki.”
………………………
V to hišo smo se preselili, ko sem bila še zelo majhna. Nedaleč stran sem hodila v vrtec, ki sem ga oboževala. A vseeno sem vedno komaj čakala, da pome pride mami in ati pride iz službe, saj se je s tem končno pričel najboljši čas. Igranje z mami in atijem! Igrali smo se različne stvari. Ati je od vedno zagovarjal preživljanje prostega časa zunaj, zato smo se veliko igrali zunaj pred hišo. Ati si je z mano podajal žogo, z mami sva skupaj s kredami risali na asfalt, vsi skupaj pa smo tudi kolesarili, če je bilo lepo vreme.
Preden sem šla v šolo, se mi je izpolnila največja želja na svetu; dobila sem bratca! Od takrat naprej sem se ves čas želela igrati samo z njim. Bil je premajhen, da bi se lahko igral, zato pa sem ves čas hotela biti okrog njega. Kadar je počival, sem mu brala pravljice. Ko se je že lahko igral na tleh, sva skupaj pregledala in poskusila prav vse igrače.
Ko je malo zrasel, sva se skupaj igrala v otroški kuhinji. Z mami smo skupaj zelo veliko ustvarjali. Igrali smo se tudi s plastelinom. Mami je tiste najlepše risbice, ki sva jih narisala, obesila na mini steno pod kuhinjskih pultom, da smo lahko najine umetnine občudovali kadarkoli smo sedeli za kuhinjsko mizo.
Z bratom sva imela tudi vsak svojo sobo. Prav spomnim se, kako sem, še preden se je rodil, atiju pomagala prebarvati stene in pripraviti sobo za njegov prihod. Izbrala sem turkizno modro, ker je to bila moja najljubša. Tik preden se je rodil, pa sem mu naslikala prav posebno sliko levčka, ki mu jo je ati kasneje obesil na steno.
Veliko sva se igrala v njegovi sobi, pa tudi v nekakšni predsobi. Le-ta je bila polna otroških knjig. Mami in ati sta nama jih kupila toliko, da sem se z njimi lahko igrala knjižnico. Pravzaprav je tudi dnevna soba bila najina soba, saj je tudi ta bila polna igrač. Ampak najraje od vsega sva se skupaj z mami in atijem igrala prav tam, v dnevni sobi, na rdeče – oranžnem tepihu, ki ga kljub starosti takrat nihče ni hotel zamenjati. Kaj hočeš; bil je najboljši prostor, kjer smo se lahko igrali z lego kockami. Imeli smo jih za dva velika zaboja. In naša praksa je bila, da smo zgradili stolp do stropa.
Zvečer smo se vsi skupaj stisnili na kavč in gledali bratove otročje risanke, kar tisti trenutek ni nikogar motilo. Všeč nam je bilo, da smo skupaj, saj smo preživeli čudovit dan.
Tako je bilo prvih deset let. Bila sem srečna, saj sem imela vse, kar so si drugi otroci lahko le želeli; imela sem starša, ki sta vsako prosto sekundo namenila meni, ker sta me imela tako rada in se jima je to zdelo pomembno. Imela sem bratca, s katerim sem se lahko igrala, in ne sitne starejše sestre, ki se ne bi brigala zame. Mogoče nisem živela v največji ter najrazkošnješi hiši kakor so moji vrstniki, vendar mi to ni bilo pomembno in na koncu dneva sploh ni imelo pomena.
Živela sem v hiši, ki je bila moj dom. In rada sem se vračala sem.
………………………
Sedela sem za mizo v prvi vrsti in pod njo nemirno tresla nogo. S pogledom sem se sprehajala od mizine noge naprej do same deske, v katero je s škarjami pred časom nekdo, ki je bil očitno prav tako živčen kot jaz, nekaj vrezal. Tisti trenutek bi tudi jaz najraje vzela škarje in začela uničevati mizo. Tako bi se vsaj učiteljičina pozornost preusmerila drugam.
Iz strani sem pogledala svojo mamo; vedela sem, da ji ni enostavno. Da je trenutno v težkem obdobju in je po vsej verjetnosti prav tako živčna kot jaz, če ne še bolj.
“Če smo že na govorilni uri, vam moram nekaj povedat v živo,” je začela mama. “Prišlo je do… Določenih sprememb in sicer… Z otrokoma se januarja selimo. Ne bomo najbližje šoli, vendar bosta otroka zaenkrat ostala tu. Če bi prišlo do kakršnih koli sprememb, ki bi jih opazili, pa vedno lahko kontaktirate tako mene kot očeta.”
Na hitro sem pogledala mamo in nato še učiteljico. Z obraza ji nisem mogla prebrati čustev; vedela sem le, da jo je novica šokirala. “Vendar, vi … Vi ste vedno izgledali kot tako popolna družina. Vedno ste dajali vtis, kot da ste med sabo tako… povezani,” so bile učiteljičine prve besede. “Kot družina smo vedno bili zelo povezani,” pokima mama. “Vendar je med nama s partnerjem drugače,” dokonča stavek.
Vem, kam gremo, vendar ne vem, kaj me čaka tam. Moje življenje se obrača v smer, ki je ne poznam. Hodim po poti, za katero se zdi, da je še ni prehodil nihče. Ne bom zapustila domačega kraja, saj bo tukaj še vedno ostal ati. A globoko v srcu čutim, kako korak za korak, dan za dnem postopoma počasi zapuščam svoj dom.
………………………
V roke sem vzela krtačo in si z njo pokrtačila lase. Od zunaj nisem izgledala slabo, a od znotraj nisem vedela, kaj čutim.
Obraz sem si umila z mrzlo vodo in se obrisala v brisačo.
V kopalnici smo imeli dva umivalnika in med njima je bila nekakšna luknja, široka okrog 30 centimetrov. Ko sem bila mlajša, sem se vedno iz strani spravila noter, ker mi je nekaj na tej luknji bilo tako všeč. Zdaj se mi je uspelo spraviti noter samo še z eno nogo.
Prednost tega prostora je bila, da sem se lahko v veliko stensko ogledalo pogledala čisto od blizu. Samo sebe sem lahko srečala in soočila na štiri oči. Gledanje samega sebe v oči me je vedno fasciniralo.
“Še en teden smo družina,” sem rekla tako potiho, da sem se lahko slišala le jaz. Oči v ogledalu so se srečale z mojimi. V vsej svoji turkizni barvi spominjajoč na belega volka so izgledale močno in pogumno. V njih ni bilo videti niti kančka dvoma ali negotovosti. Te oči niso bile prestrašene. Bile so polne upanja. Upanja, da bo ta hiša vedno ostala njen dom in da bo novo stanovanje samo tujec, na katerega se bo sčasoma navadila. A njen dom bo vedno njen dom.
Štiri oči so se v sekundi brez pozdrave razšle.
………………………
Skozi vrata sem vstopila v naše novo stanovanje, katerega vonj je spominjal na ravno končano prenovo in belo barvo, namenjeno pleskanju sten. Stanovanje ni dišalo po nas, niti ni dišalo po ljudeh. Nisem vedela, ali me naj to dejstvo pomirja ali plaši.
Po eni strani je stanovanje delovalo tako tuje, kot da v njem že 100 let ni živelo nič živega (če odštejemo morebitne pajke, ki so svoje mirno življenje živeli v kotih otroške sobe ali pa morebitne mušice, ki kljub prazni shrambi iščejo nekaj za pod zob). Celo življenje sem bila navajena živeti v nečem, kar za nas Slovence pomeni normalno prebivališče, vendar sem se ob prihodu sem počutila kot nekdo, ki še nikoli ni živel v zgradbi iz betona.
Po drugi strani pa me je plašilo dejstvo, da je nekdo pred mano že živel tu. V otroški sobi, v kateri sem od takrat naprej spala jaz, so spali drugi otroci in med sanjanjem v sobi puščali svoje misli, skrbi, pravzprav svojo dušo. V banji, v kateri sem se od takrat naprej prhala jaz, so se prhali drugi ljudje. Skupaj smo bili goli na istem mestu, le ob drugačnem času, in niti vedeli nismo za to. Po dnevni sobi so se sprehajali drugi ljudje, ki so tudi sedeli na zdaj naših kuhinjskih stolih. Bog ve, koliko prepirov je bilo izvedenih v sobi, v kateri je od našega prihoda naprej spala mama. Srh mi je vzbujalo dejstvo, da so na tem svetu ljudje, ki stanovanje poznajo kot lasten žep. Ljudje, ki točno vedo, da je pod pred kuhinjo dvignjen in moraš stopiti korak višje, da se ne udariš v prste. Ljudje, ki so na istem balkonu pili kavo in jedli sladoled. Ljudje, ki še vedno v svojih glavah nosijo zemljevid stanovanja, v katerem sem od takrat naprej živela jaz.
In še vedno so tu. Še vedno obstajajo. Ljudje, ki “moj nov dom” poznajo bolje, kot jaz sama.
………………………
Sčasoma sem se navadila novega stanovanja. Mami se je trudila, da sem se v njem počutila varno in domače. Vedno boljše sva se razumeli, ker sva vedeli, da imava le druga drugo. Vedela je, da sem vedno tukaj za njo. In tako je bila tudi ona zame.
Naše novo stanovanje, ki po slabem letu že ni bilo več za nas tako novo, sem kmalu začela klicati in imenovati dom. Tukaj sem postajala biti doma. Če me je kdo vprašal, kje živim ali pa od kod sem, sem vedno odgovorila s krajem, v katerem sem živela z mamo. Doma sem bila največ časa. Počasi sem spoznavala tudi kraj in z njim vse bližnje trgovine, kavarne in peš poti, katere smo zelo radi raziskovali skupaj z mamo in z bratom. Med sabo smo se zelo povezali in bili smo kot eno. Bili smo družina. Oziroma sem se vsaj jaz počutila tako.
Ati se je v tem času ponovno zaljubil in s partnerko sta se odločila, da bosta živela skupaj.
Tako sta se po letu dni našega odhoda v hišo, ki je bila moj dom vse od mojega prvega leta preselila atijeva partnerka in njen sinček. V hišo, v kateri sem še pred nekaj leti poznala čisto vsako skrivališče in se redno hodila cartat k mami in atiju v posteljo.
Lahko rečem, da so se stvari spreminjale s svetlobno hitrostjo.
S svetlobno hitrostjo pa so v hišo prihajale tudi vse njune stvari in z njimi njuna prtljaga.
Prišla sem iz šole, odklenila vhodna vrata in vstopila v hišo.
Ozrla sem se na levo in zagledala polno ženskih parov čevljev, ki so kar naenkrat začeli delati družbo atijevim. Ob le-teh so bili tudi tisti ljubki majceni čeveljčki, ki jih nosijo otroci iz vrtca. Spomnili so me na bratove, saj je tudi on nosil takšne, ko je bil še majhen.
Dnevna soba je bila povsem spremenjena. V njej ni bilo več našega starega oražnega kavča, temveč njen, saj je bil primernejši in novejši. Tudi našega tepiha, na katerem smo se toliko preigrali, ni bilo več, saj se ni skladal z barvo kavča.
Kuhinjo, v kateri sem vedno gledala kuhati svojo mamo, je na lepem za svojo vzela atijeva parnerka. Tako so se v kuhinji začeli pojavljati njuni krožniki, posode in pribor. Kuhinjo sta tudi prebarvala. Nekaj časa po našem odhodu je še ostala takšna, kot je bila vse od začetka, v mamini najljubši barvi, potem pa sta se ati in partnerka odločila za spremembo. Po svoje sem ju razumela; razumela sem, da sta si želela nov, svež začetek. Vendar po drugi strani me je tudi takšna malenkost prizadela, saj sem se na lepem zavedala, da ne bom nikoli več, medtem ko bom sedela za kuhinjsko mizo, ozrla naše kuhinje in pod njenim pultom mojih in bratovih risb.
Kajti tam so se zdaj znašle risbice drugega otroka.
Tudi njegove igrače in knjige so lepo polnile prostor v bratovi sobi. Ne vem, kako se je počutil on. To bi morali vprašati njega.
Nisem vedela, kaj si naj mislim ob dejstvu, da onadva zdaj spita v postelji, v kateri sta spala moja starša dobesedno celo desetletje. Enostavno begalo me je.
Neki dan sva se z bratom peš vračala iz šole in sta partnerka in njen sin prišla domov pred nama.
Hodila sva že hiši naproti. Zunaj pred njo se je igral njen sinček in slišal najin pogovor. Stopil je do ceste in navdušeno zaklical bratovo ime. Brat ga je zaklical nazaj. Sinček je stal sredi ceste pred hišo, tako kot me je včasih pričakal ati in nama mahal.
Takrat sem se dokončno zavedala, da v tej hiši doma ne bom nikoli več.
………………………
“Luna, zakaj sva tako sami? Zakaj midve v tem mestu nisva doma? Vse, kar sva … je tujki.”
V tej hiši nisem več nič drugega, kakor tujka. Tujka, ki ne spada v to novo okolje. Tujka, ki ji ne preostane drugega kakor se samo še vračati nazaj v kraj, kjer je včasih bila doma in se lahko le še spominja vseh dogodkov, ki so se tam zgodili.
“Pa si srečna?” me vpraša.
Imam dom. Vem, kam spadam. Imam zlato mamo, ki mi bo stala ob strani vedno in zmeraj. Imam atija, ki se prav tako trudi zame. Imam cilje. Imam prijatelje, ob katerih se dobro počutim. Zaljubljena sem. Vem, kaj si želim.
“Vidiš, da nisi sama. Imaš toliko stvari, ki te delajo srečne. Mogoče ta hiša ni več tvoj dom in zdaj stvari niso takšne, kot si si jih predstavljala kot majhna punčka, vendar boš lahko te spomine in sanje vedno nosila s sabo v srcu in jih nikoli ne pozabila.”
“Nikoli. Pozabila,” šepnem. Po licu mi spolzi solza.
Rada se spominjam svojega otroštva, saj je tudi to del mene. In spomini nanj so nekaj, kar bo vedno ostalo z mano.
“Lepo spi,” šepnem, medtem ko zrem vanjo.
Spet zaslišim zvonec, ki s svojo nežno melodijo uspava vse, ki ob tej pozni uri še vedno ne morejo spati.
Nasmehnem se.
Jutri grem domov.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
sem bila mala sem šla na tabor vsak dan sem bila imela svojo prijatelica živa moji srani je lepo ribice dam sem bila mala otrok je bilo lepo tam je bil jurij zrnec lepo mi je reku mi je lahko spet pridem resno mislim lepo mi je in je reku mi je meni jurij zrnec da hočem z nim pročila ja tojeto jaz sem jokala in je bilo fajn lepo mi je jaz brez veze resno mislim loepo mi je vsak ima dko ima radi ljudje resno mislim tovoja sara pustinek
0
sara pustinek
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
vedno se poznamo vem kako je veselje nikoli nisem izdala mali nog poterim igačke vam vem kako ti je teško malo ptrepeti vem kako ti je vedno res nova začetek v znova lp sara pustinek vaša unčeka
0
sara pustinek
Moj odgovor:
cankarjevo tekmovanje
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
cankarjevo tekmovanje
a kdo ve približno do kdaj bojo objauljeni neuradni rezultati cankarjevga, pa do kdaj najkasnej bojo uradni??
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Oglas
wowww, lovam temno čokolado, jogurt, cimet ...
Vsec mi je:clap::thumbsup::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: