Priznam, čez tedne sem brodila s strašno tegobo in pri tem me je marsikaj oviralo. Prvi je bil Cal. Že res, da je bil moj najboljši prijatelj, a zadnje čase se je vedel nekam čudno. In poleg tega se je veliko bolj kot z mano družil z Auroro. Saj res, ko smo že pri njej, še vedno je zelo tiha. Čisto res, skoraj nikoli ne spregovori in vsak dan je bolj bleda.
Izgleda zaskrbljena. Poleg tega pri kosilu nikoli ne je. Morda ima anoreksijo. Ah, to sigurno ne bo držalo. Saj suha pa tudi ni najbolj. Ampak pomagala bi ji pa vseeno rada. Tistega mračnega četrtka, ko smo s šolo tekli dolge kroge na atletskem igrišču, je bila spet sama. Zasmilila se mi je in počasi, potihoma sem pristopila do nje.
»Oj,« sem začela pogovor. »Oj,« je odvrnila in plaho pogledala v nebo. Bila je še bolj zaskrbljena kot običajno. »Kaj pa je,« sem jo čez čas vprašala. Priznam, najraje bi jo pustila samevati, a kaj, ko bi se drugače morala ubadati z drugimi nepomembnimi sošolkami. »Ah, nič,« je skomignila Aurora. »Si prepričana?«
Pokimala je. Ravno takrat se je oglasil zvonec in skupaj sva se odpravili v razred. In na naše veliko razočaranje, smo že istega dne dobili prijavnico za pohod, katerega so obljubljali že slab mesec.
»Pa zakaj je svet tako krut?!« sem glasno zastokala ob vrhu stopnic, a nikakor nisem bila tako vznemirjena kot Aurora. Oči so ji prestrašeno švigale po listu in preletavale besede. »Kaj je pa zdaj?« sem jo naveličano vprašala.
Namesto, da bi mi odgovorila, se je le zasukala na petah in odvihrala stran.
In seveda, kot bi me svet hotel le še bolj razdražiti, sem se v tistem spomnila, da mi mora vrniti zvezek. Hitro sem stekla za njo, a nisem bila pravočasna. Zdaj je že sopihala po nabito polni cesti. »Aurora,« sem zaklicala.
Nujno sem rabila tisti zvezek, saj smo imeli naslednji dan test in v njem sem imela vso snov.
To je bila še ena opomba, ki je urno švignila na moj spisek prepovedanih stvari.
Jezno sem sopihala za Auroro in kmalu sva prišlli do odlagališča odpadkov. »Pa kaj za boga počne tam?!« sem ihtavo pomislila, ko sem stopila na bananin olupek.
Tiho sem prisopihala do Aurore, ki se je medtem ustavila. Niti malo ni bila videti izgubljena. Že sem hotela zaklicati, naj mi vrne zvezek, a zgodilo se je nekaj resnično srhljivega. Noge so se ji dvignile od tal in lahko bi prisegla, da je lebdela.
Nato pa je, kar na enkrat, povsem vsakdanje odletela v nebo.
Spreletel me je divji srh in zgroženo sem pomislila: »Aurora je duh!«
Izgleda zaskrbljena. Poleg tega pri kosilu nikoli ne je. Morda ima anoreksijo. Ah, to sigurno ne bo držalo. Saj suha pa tudi ni najbolj. Ampak pomagala bi ji pa vseeno rada. Tistega mračnega četrtka, ko smo s šolo tekli dolge kroge na atletskem igrišču, je bila spet sama. Zasmilila se mi je in počasi, potihoma sem pristopila do nje.
»Oj,« sem začela pogovor. »Oj,« je odvrnila in plaho pogledala v nebo. Bila je še bolj zaskrbljena kot običajno. »Kaj pa je,« sem jo čez čas vprašala. Priznam, najraje bi jo pustila samevati, a kaj, ko bi se drugače morala ubadati z drugimi nepomembnimi sošolkami. »Ah, nič,« je skomignila Aurora. »Si prepričana?«
Pokimala je. Ravno takrat se je oglasil zvonec in skupaj sva se odpravili v razred. In na naše veliko razočaranje, smo že istega dne dobili prijavnico za pohod, katerega so obljubljali že slab mesec.
»Pa zakaj je svet tako krut?!« sem glasno zastokala ob vrhu stopnic, a nikakor nisem bila tako vznemirjena kot Aurora. Oči so ji prestrašeno švigale po listu in preletavale besede. »Kaj je pa zdaj?« sem jo naveličano vprašala.
Namesto, da bi mi odgovorila, se je le zasukala na petah in odvihrala stran.
In seveda, kot bi me svet hotel le še bolj razdražiti, sem se v tistem spomnila, da mi mora vrniti zvezek. Hitro sem stekla za njo, a nisem bila pravočasna. Zdaj je že sopihala po nabito polni cesti. »Aurora,« sem zaklicala.
Nujno sem rabila tisti zvezek, saj smo imeli naslednji dan test in v njem sem imela vso snov.
To je bila še ena opomba, ki je urno švignila na moj spisek prepovedanih stvari.
Jezno sem sopihala za Auroro in kmalu sva prišlli do odlagališča odpadkov. »Pa kaj za boga počne tam?!« sem ihtavo pomislila, ko sem stopila na bananin olupek.
Tiho sem prisopihala do Aurore, ki se je medtem ustavila. Niti malo ni bila videti izgubljena. Že sem hotela zaklicati, naj mi vrne zvezek, a zgodilo se je nekaj resnično srhljivega. Noge so se ji dvignile od tal in lahko bi prisegla, da je lebdela.
Nato pa je, kar na enkrat, povsem vsakdanje odletela v nebo.
Spreletel me je divji srh in zgroženo sem pomislila: »Aurora je duh!«
Moj odgovor:
Tezavica
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Mala tezavica
Okejjj...to je tak cudno ampak jaz se torej pod pazduhami brijem tak na 2 dni. In pol se mi vedno nardijo kot neki rdeci izpuscaji. Nvm kaj naj nardim. Ma kdo kako idejo?
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(177)
Srednje.
(130)
Ni mi všeč.
(35)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
wowww, lovam temno čokolado, jogurt, cimet ...
Vsec mi je:clap::thumbsup::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: