»Hja,« prekinem svetlolasko: »Z vami bi se radi pogovorili glede izleta.« Nato razpotegnem nasmeh in nadaljujem: »Mislim, da bi ga morali odpovedati.«
Učiteljica Walker je videti zelo nejevoljna: »Kaj pa trobezljaš Andersonova, izleta ne bomo odpovedali pa če mi našteješ še tako neumne razloge!«
»Saj vam sploh nisem povedala za kaj gre!« užaljeno vzkliknem.
»In me tudi ne zanima!« odvrne učiteljica.
»Veste,« se takrat umeša še Aurora: »Tamkajšnje območje je zelo potresno, poleg tega...«
»In ti... kakor koli ti je že ime, vsako leto gremo tja in še nikoli se nam ni nič zgodilo!« se do konca razbesni Walkerjeva: »Zdaj pa, če želita vprašati kaj pomembnega, kar z besedo na plan, drugače pa adijo!«
Z Auroro se panično spogledava in odhitiva po stopnišču navzdol. »Seveda, izlet je morala organizirati najstrožja učiteljica na šoli, kdo pa drug!« razjarjeno vzkliknem v dobro poznanem a večno poplavljenem dekliškem separeju in s strahom pogledam Auroro.
»Kaj bova zdaj?« vprašam, ter vidim, kako si grize nohte.
Videti je čisto neprisebna in če ne bi bila venomer bleda, bi že mislila, da ji preti smrt.
»Hja,« doda po veliko mučnih trenutkih. »Ne preostane nama drugega... Ampak to ni mogoče...«
»No, povej vendar!« vzkliknem.
»Obuditi morava mamo.«