Moje ime je Zarja in to je moja zgodba.
Bil je normalen dan, prišla sem iz šole in vstopila v hišo. Nakar sem videla sedeti vse družinske člane okrog mize. Bilo je tiho in občutek ni bil prijeten. Vedela sem, da je nekaj narobe, zato sem samo tiho sedla. Nato je oče začel govoriti. Govoril je nekaj o boljšem življenju in plači, o neki novi službi, ki mu jo je ponudila firma. Ta naj bi bila v Nemčiji in tja naj bi šli za dva meseca. Saj vem da se to sliši malo, ampak ko moraš oditi in tu pustiti vse kar imas, je to cela večnost. Vse je bilo že zmenjeno, nobeden mi ni niti vprašal, če si želim tja. Tu imam vse. V tistem trenutku se mi je skoraj podrl svet. Tam bo toliko otrok, ki bodo strmeli vame, v tujem jeziko govorili čezme in tam ne bom ničdrugega kot TUJEC. Kasneje sem pomislila še na moje stare starše in na mojo muco ki jo bom morala za dva meseca pustiti pri njih. Misel, da lahko s seboj vzamem vsaj psa me je nekoliko pomirjala. Ko pa sem pomislila na svoji najboljši prijateljici, nisem več zdržala in tekla sem v svojo sobo. Tam sem se razjokala in najbrš bi še jokala če ne bi prišel moj oči in me vsaj nekoliko potolažil.
Naslednji dan sem se poslovila s svojima najboljšima prijateljicama in družino. Najbrš mi ni treba posebej razlagati kako mi je bilo takrat hudo. Jutri gremo v Nemčijo zato mi je preostanek dneva ostal za pakiranje.
Vam pa čez nekaj dni sporočim kako je v Nemčiji.
Lep pozdrav,
Zarja