Tukaj pa je še cela zgodba:
*b*Čisto na koncu je še krajši opis: prosim preberi, saj je kar pomemben del te zgodbe.*b*

'Joj, no mami! Res moramo iti na ta beden debeli hrib?', je zaklical Matic izpod vrha stopnic.
'Seveda, moramo iti! Si že pozabil, da gremo na 10 urno hojo poleti? Za to rabiš veliko kondicije...' mu je že zaklicala mama, a še preden je lahko dokončala svoj govor, ji je že njena najstarejša hčerka Mila skočila v besedo: ' Ja, mami. To že vemo. Že celo leto. Ti pa ne bodi tak lenuh Matic'.
'Prav no. Če že moram trpeti to trpljenje...'.
'Joj, no, nehaj že tečnariti. Ajde, gremo v avto!'
In tako se je družina Kovač počasi odpravila na Debeli hrib.
*I*(Piše Mila)*i*
Končno smo prispeli na ta hrib. Poznam ga od vedno. A danes sem imela prav poseben občutek. Kot, kot,… Da se bo danes zgodilo nekaj čudnega, čarobnega. In ja, vem to zveni prav neumno in čudno, ampak je res. Kmalu smo prišli na hrib. Starši in Matic so že naročili pijačo in hrano, jaz pa sem jim rekla, da se grem raje malo sprehajat po gozdu.
Malo dlje kot ponavadi sem hodila. Nekaj trenutkov kasneje sem opazila, preprosto, a hkrati lepo gugalnico, ki sploh ni izgledala stara, čeprav je bila. Spraševala sem se, kako, da tega prej nisem opazila. A zdaj sem. In to je pomembno. Pa če vaš zanima zakaj govorim tako, je to zato, ker je moja mami psihologinja. Pa že zato, ker mi je všeč tak stil. V glavnem, odpravila sem se do gugalnice in se usedla nanjo. Takoj ko sem se dotikala njenega lesa, sem v sebi občutila moč, samozavest. A to je trajalo le nekaj trenutkov, saj me je potem veter nekako odpihnil neznano kam.
Ta vetrič ni bil posebno močen, saj me je čez nekaj trenutkov že vrglo na tla. In to kar bom zdaj povedala, je res, verjemite.
Veter je vzdihnil in rekel: 'Uh, kako je to težko. Zakaj sem ravno jaz dobil ta del? Tale kraljevič je res zahteven…'
Sem prav slišala? Kraljevič? Upam, da to ni ena tistih zgodb v kateri iščejo princeso. Te že od malega sovražim. Vedno isto. Nobene napetosti. Vedno isto se zgodi: najprej se vidita. Potem se ne vidita. Se izgubita. Se najdeta. Poroka. Srečen konec. Temu lahko rečem le BEDNO!
Še preden bi lahko zaključila svoje butaste misli se naenkrat spet zgrudim na tla. Na hrbet, da za nekaj trenutkov izgubim sapo. Upala sem, da ne bo kaj slabšega, saj sem imela zadnja leta resne težave z astmo. Po teh mislih, nisem več toliko razmišljala ampak sem se le hitro razgledala naokrog in opazila le nekaj dreves in preprost pašnik.
Stopim naprej. Po mojih pojmih ne ravno pogumno. A sem vsaj nekaj naredila. Lahko ne bi nič. Čez nekaj trenutkov razmišljanja, opazim nekoga, ki se mi približuje. Nisem vedela točno kaj narediti. Naj se vedem kot normalen, prijazen človek ali pobegnem kot triletna majhna punčka? Na koncu sem se odločila za opcijo številka 1. Vsaj ne zveni neumno… I guess…
Tisti, ki je prej hodil proti meni, me pozdravi. Pa ne na navaden način. Na primer: živjo. Ne, on reče: Malukotukaha ha. Ko sem prvič slišala to besedo, sem si mislila, le če sem jaz tako čudna, da ne razumem, ali pa on ne zna govorit. Še danes se nisem odločila, kdo je kaj. Nazaj sem mu le rekla: 'Slovenščina, prosim.'
Nevem kaj točno se je zgodilo, a le zavedala sem se, da so me štiri pari rok, prijeli in me odvekli nekam, kjer še zdaj ne vem točno.
Zbudila sem se na neznani postelji. Bila je mehka, kakor moja domača, a še vseeno ne prava. Malo sem se še obrnila, a sem se ustrašila saj se slišala tak zvok, kakor, da bi majhno bodalo padlo na tla z nizke višine. Pogledala sem na svoje roke in ugotovila, da sem ta grozni zvok povzročila jaz, saj sem imela roke zvezane, s pomočjo jeklene verige. Zaradi te ugotovitve, sem se le pobrala in se odpravila proti vratom sobani, da bi jih odprla. A glej, ga glej. Zaklenjeno. Kaj bom pa zdaj, sem razmišljala… Spomnila sem se neke ideje. Stopila sem pred vrata in pokukala skozi ključavnico, in ugotovila, da za vrati stoji nek stražar. Nekam čudno je bil oblečen za moje pojme, tako, da nisem več ziher če sploh je stražar. Če nekaj trenutkov sem ugotovila, da diham kar precej hitro. A kako? Saj nisem bila telesno aktivna… Takrat se mi je posvetilo! Napad astme sem imela. Joj, kaj naj… Začela sem vpiti, a se ni nič izkazalo, da deluje… Mislila, sem že, da bom umrla, a so se vrata pred katerimi je stal stražar končno odprla.
Ne morem verjetni no! Spet so me zagrabile tiste čudne roke. Nevem, zakaj nisem že prej ugotovila, da sem v tej deželi pravi tujec in, da na nek način tukaj nimam nič za početi. Takoj, ko bom končala z astmo, bom šla direktno, do tistega vetra, da me odpelje nazaj. Tole bo še zanimivo…, je bila zadnja misel, preden so me postavili na stol, verjetno pred najpomembnejšo osebo v tej deželi.
Jp, to je bil ta kraljevič, ki naj bi iskal svojo princeso. Res sem sovražila, a sem ta princesa res morala biti jaz. Res jaz?! Pa sploh lepa nisem! Pa še matematiko mam 3! Ko sem končala ta svoj 'panični' napad, sem šla še enkrat čez moj načrt pobega, potem, pa sem se s svojo usodo pogledala v oči.
Ta usoda je bil eden in edini princ. Ko je začel odprirati usta, sem že na nek način vedela, da bo začel govoriti o tiste čudnem jeziku, ki se je glasil nekako takole: MiJaKUqUztŠ! In ja… Verjetno sploh ne veste kaj to pomeni… Brez skrbi, niste edini. Tudi jaz ne. Tole sem si lihkar zmislila, hehe.
Princ sploh ni govoril v tem čudnem jeziku. Govoril je v mojem maternem jeziku, slovenščini. Bila sem začudena. Kako? Kaj je bilo potem s tistim stražarjem? So mu izpulili zob, da so so črke zatikale v luknjo, kjer je bil prej zob, in zaradi tega ni moral govoriti?
Ravno, ko sem končala s svojimi(včasih) neumnimi mislimi je spregovoril: 'Zdravo. Ti moraš biti Mila Kovač. Me veseli.
Wow, to pa je nekaj. Nekaj časa sva s princem pogovarjala. Med tem se mi je zdel sumljiv. Včasih je imel obraz sproščen, kot še nikoli, drugič je pa bil resen, da bolj resen ne bi mogel biti. Čudno mi je bilo tudi, da je svojim stražarjem, ki meni ne zgledajo tako; dajal čudne znake. Na primer: zelo hitro je mežikal, da sem ga hotela že vprašati, če ima težave z živci, a sem vedela, da če bi kaj takega rekla, bi že poletela iz gradu. Čeprav bi bilo to tudi na nek način dobro, saj si tudi to želim… Whatever.
Po krajšem pogovoru je me povabil na večerjo. Najprej sem mislila, da bo zeloo fancy, a sva le šla v neko večjo sobo, kjer je bilo že vse za večerjo pripravljeno. Hrana je bila malo drugačna, ampak lej, včasih se je treba prilagodit. Ko sva jedla, me je princ začel spraševati čudna vprašanja. Bila so bolj kot ne osebna. Eno izmed njih je bilo na primer, če bi imam fanta? Sumljivo ane?
Po dolgi, a hkrati zabavni in seveda okusni večerji, mi je princ ponudil še pomarančni cocktail. Čeprav sem vedela, da tega ne smem piti in da sem, kot boben sita, sem še vseeno pritrdila. Princa ne moreš kar zavrniti. Cocktail sem skupaj s princem počasi spila.
Le nekaj minut kasneje me je močno začela boleti glava. In potem trebuh. In še noge. Ter še vse ostalo. Princ mi je ponudil, naj grem malo počit v svojo sobo. Na obrazu mu je igrala zaigrana skrb. Tega ni vedel, ampak jaz sem dobro vedela, da je to fake in da mi hoče nekaj narediti. Zato sem potem, ko sem prišla v svojo sobo, vrata tesno zaklenila, in še za vsak slučaj še stol primaknila.
Ko sem se zbudila, sem se počutila naravnost čudovito. Spomnila sem se tistega trenutka včeraj s princem. Joj, kako je bilo lepo! Še preden bi lahko na kaj drugega pomislila sem že na svojih ustnicah začutila mehke, sladke prinčeve ustnice. Ko me je poljubil, mi je zaželel dobro jutro. Vrnila sem mu poljub in se mu zahvalila. Ko sva končala, me je pustil samo, da sem se lahko v miru preoblekla.
V svoji najboljši obleki sem si prikazala na zajtrku. Bila sem vesela, da je moje srce pripadalo tako lepemu fantu… Zbistrila sem si glavo, se hitro usedla na stol in pojedla okusen zajtrk.
Ko sem vstala s stola, sem že hotela oditi, a me je ustavila njegova roka. Ko sem pogledala nazaj, kaj se zdaj gre, sem opazila, da je na enem kolenu in ima v roki najlepši diamanti prstan, ki sem ga kdaj koli videla. Ko me je vprašal, če bi se poročila z njim, sem z veseljem pritrdila v sveti zakon.
Tako so se začele priprave na poroko, ki bo potekala točno čez tri dni.
*i*(Piše Matic)*i*
Joj, kje se zdaj potika tale naša Mila? Že zdavnaj bi morala biti nazaj. Povedal sem mami in očetu, da bom šel poiskat Milo. In točno to sem tudi naredil.
Torej, če sem prav spomnim, je Mila hodila tukaj… O, kaj pa je to na tleh? Aha, BINGO! Milina zapestnica. Brez nje ne gre nikamor. Ko sem v mislih končal ta stavek, sem pred sabo zagledal pravo pravcato gugalnico.
Ja, najbolje, da jo sprobam, če sploh dela, da stara stvar! In tako sem se usedel. Takoj, ko sem se usedel nanjo, me je vrglo visoko v zrak, proti čudovitemu modremu nebu.
***
Ko sem se zbudil, sem se znašel na nekem travniku. Pogledal sem naokrog, in pred sabo zagledal orjaški grad. Hitro sem vstal in se zakadil vanj.
Ko sem vstopil vanj, sem opazil, da se vrti romantična glasba, in da pred oltarjem stoji Mila z nekim random tipom. Tega pa že ne bom dovolil! Jezno sem zaklical in stekel do Mile. Mili na začetku ni bilo nič jasno, a potem, ko je zaslišala moj glas, je nekaj sekund strmela vame, potem pa princu primazala klofuto in pritekla k meni.
Veter naju je odpihnil nazaj do gugalnice. Oba sva bila vesela, da je bilo konec. Objela sva se in se skupaj odpravila, do staršev, medtem, ko mi je Mila pripovedovala kaj točno se je zgodilo.

Prišel si do konca <3
upam, da ti je bila zgodba všeč :)

*modra*Bistvo je, da je Mila v tej deželi znajde kot tujec, saj je nepričakovano uletela nanjo. Niti malo je ne pozna: saj imajo*modra* drugačne *modra*navade, kot mi, drugačen jezik, drugačna oblačila,...*modra*
*modra*Važno je, da ljudi sprejmemo take kakršni so :)*modra*

~ MoonStar