Ne bi vam rada govorila prvih 5 let mojega življenja. Ta leta so bila moj najhujši čas. Doma so se starši prepirali, da sem slišala čisto vse kletvice, ki si jih lahko predstavljate. Kmalu zatem je oče kar naenkrat izginil. Mislila sem, da je samo potreboval odmor od kričanja (tako kot jaz) ter se je zato odpravil na kakšen sprehod. Ni ga bilo nazaj. Mama mi je povedala, da je odšel, ker je zloben in lažniv. Ampak to ni bilo res. To sem ugotovila šele, ko se je pred našo hišo ustavil policijski avto. Mama je odšla na policijsko postajo, mene pa so policaji postavili v nekakšno sobico z igračami. Tam sem se igrala verjetno najmanj 4 ur. Potem pa so se vrata odprla, skoznje pa je pokukala skuštrana ženska glava. Kmalu se je pojavilo celo telo. Bila je suha z rdečimi lasmi. Za njo je stal policaj. "Živijo!" sem zavpila. Policaj je stopil do mene ter mi rekel: "To bo tvoja nova mamica. Od zdaj naprej boš živela z njo." Potem je ženska stopila k meni "Ime mi je Lena. Bi zdaj rada videla svoj novi dom?" me je vprašala. Spomnim se vznemirjenja, ko sem prišla v njeno hišo. Bilo je čudovito. Celo moje stare igrače so prinesli! Spomnim pa se tudi tistega neprijetnega vznemirjenja. Predvsem tistega, ko sem po televiziji izvedela, da je moja lastna mati ubila mojega očeta. Leta so potem minila lepo. Lena me je šolala od doma do 10 leta. Potem je napočil čas. Morala sem iti v lokalno šolo, da se navadim "življenskih izkušenj!" kot je rada rekla moja nova mama. Tako zdaj pa prvi september. Od mame sem se poslovila z objemom, nato pa stekla skozi vrata šole. Ko sem se ozrla nazaj k Leni, bi prisegla, da je izgledala nenormalno živčna. Raje sem se odpravila proti razredu. Bilo je veliko gneče na hodnikih, zato sem se poskusila čim bolj zliti z množico, da bi bila čim bolj neopazna. Končno sem se prebila do petega c-ja. Vstopila sem. Bila sem presenečena koliko ljudi je bilo v samo eni učilnici. Tako se mi je zdelo, ker sem bila navajena poučevanja brez drugih sošolcev in sošolk. V oči me je neprijetno zbodla punca z svetlimi lasmi spetimi z roza pentljo. Bila je v roza krilcu. Očitno sem preveč opazno gledala vanjo, saj me je pogledala z svojimi ledenimi očmi, nato pa vstala z stola ter se odpravila k meni. Za njo so kot piščančki tekale in cvilile ostale punce. "Kaj a še nisi videla lepote?" mi je zabrusila. A preden sem uspela odgovoriti je nadaljevala: "A, zdaj vem kdo si. Ti si tista punca, ki je imela zmešano mamo! Prihajaš iz Gorenjske. Kaj počneš v Prekmurju? Ne približuj se mi! Verjetno imaš mamine zmešane gene!" ostale punce za njo so se kot zmešane hihitale. "Nimam njenih zmešanih genov, in ti tudi nič nočem!" sem poskusila pojasniti. A so se vse tako hihitale, da me niso slišale. "Dobro si jo Rebeka!" je zavpila ena od deklet. Hotela sem ponoviti prejšnji stavek, a se mi je zataknil v grlu. Takrat je v razred prišla učiteljica. Imamo novo učenko z Gorenjske. Upam, da jo boste lepo sprejeli" je rekla ter ostro pogledala Rebeko. Potem je razlagala kako bo potekalo šolsko leto, a sem jo le napol poslušala. Veliko otrok se je kar naprej ozirala za mano kot, da sem kakšen vesoljec. Rebeka se je za razliko od tistih Ameriških filmov malce umirila z zbadanjem. Med odmorom sem sedela na klopci ter brala knjigo. Ravno, ko se je glavni junak moje knjige hotel uleči k spancu, sem poleg mene zaslišala glas. "Živijo! Upam, da te ne moti, da se usedem." bila je tista klepetava punca z sosednjega razreda. "Ojla" sem pozdravila nazaj. "Kaj bereš?" me je vprašala. "Berem neko super knjigo v kateri punca poskuša najti zaklad. Ali tudi ti kaj bereš?" In tako se je začelo moje novo prijatelstvo z Megan. Vsak odmor sva se usedle na klopco ter se pogovarjale in smejale. Včasih je kakšna Rebekina prijateljica pogledala k nama ter nato hitro stekla k Rebeki ter ji vse poročala. Ampak sem se pretvarjala, da ne vidim. Nikoli se nisem namreč tako zabavala skupaj z drugim človekom. Leta so minila, z Megan pa sva postajali vse bolj neločljivi. In nekako se je zgodilo, da sem bila kar naenkrat stara 13. Čeprav so me nekateri zbadali zaradi mojega narečja, sem se naučila "roastanja". To pomeni, da zabrusiš nazaj nekaj, zaradi česar nimajo več kaj povedati. Čeprav sem zdaj odrasla sva z Megan še vedno prijateljici. Nekako sem postala v moji vasi precej znana prav zaradi mojega narečja. Če odštejemo moja rosna leta je moje življenje čudovito.