Pot je bila kratka. Ko smo prispeli smo se odpravili na ladjo. Pot je bila, kar dolga. Vmes smo imeli kosilo. Čez kakšni dve uri in pol smo zagledali otok. Meni je zajelo sapo saj je bil prekrasen!
Prispeli smo in Eva je že takoj začela fotografirati. Nasmehnem se. Jaz sem se sprehodila, do otoške vasice. Hišice so bile iz slame, tam je bila mini tržnica in ob morju so bile jadrnice in čolni. Ogledovala sem si ta čudežni otok. »Pozdravljeni na otoku Orleands!« se nam predstavi gospod. Zazdelo se mi je nekam znano, ampak pustimo to. »Kar za mano!« nas povabi gospod. Skupinica se je pridružila gospodu. Tudi jaz sem mu sledila.
Pokazal nam je vas, kako oni preživljajo dneve, lovijo hrano itd. Kmalu smo šli vsak v svoje hišice. Z Evo in nekaj prijateljic smo šle v ta prvo hišico. Medtem ko so se pogovarjale sem se sprehodila, do plaže. Prvič bom v tem oceanu. Sezula sem si natikače in stekla v vodo. Potopila sem se. »Uau!« sem si mislila, ko sem videla vsa ta morska bitja. Zaplavala sem še malo naprej in videla morsko zvezdo. Nasmehnila sem se. Dvignila sem se na površje. Zasmejem se in ne vem zakaj. Samo srečna sem, ker sem v tem oceanu.
Veš, skoraj cel dan sem bila v morju. Naravnost uživala sem! Že sem zaslišala Evino vpitje »Večerjaaaaa!«. Zavila sem z očmi in šla iz vode. Vzela sem brisačo in se usedla na tla. Gledala sem sončni zahod. Prečudovit je! »Zarja ne!« kar naenkrat zaslišim glas v daljavi. Prestrašeno se ozrem v vse smeri. »Prosim!« še enkrat. Ne…ne! Ne more biti res! To si samo domišljam. Na trenutke pomislim, da je bil to Samarin glas. Mogoče jo preveč pogrešam, zato se to dogaja. Zamišljeno se odpravim na večerjo. Sedem zraven Eve. »Evo, tukaj imaš še ti hrenovko.« mi poda palico s hrenovko. Hrenovko približam ognju. Zaskrbljeno gledam ogenj in hrenovko. V ognju se nekaj premika. Vidim Samaro. »Zarja.« šepeta z žalostnim obrazom. »Samara!« zavpijem in vstanem. Vsi me čudno pogledajo. Oh, ne. »Am…oprostite ampak strah me je ognja…zato vedno rečem Samara.« se zlažem. Eva me čudno gleda. Sramotno sedem nazaj na hlod. Še vedno sem imela v mislih njo.
----
Hejjjj!
Tukaj nov del!
Mogoče je malo prekratek danes...
Vsak lajk, komentar in ogled me razveseli!
Lepo sredo še naprej!
Pom1:unicorn::hamster:
:sparkling_heart:
Prispeli smo in Eva je že takoj začela fotografirati. Nasmehnem se. Jaz sem se sprehodila, do otoške vasice. Hišice so bile iz slame, tam je bila mini tržnica in ob morju so bile jadrnice in čolni. Ogledovala sem si ta čudežni otok. »Pozdravljeni na otoku Orleands!« se nam predstavi gospod. Zazdelo se mi je nekam znano, ampak pustimo to. »Kar za mano!« nas povabi gospod. Skupinica se je pridružila gospodu. Tudi jaz sem mu sledila.
Pokazal nam je vas, kako oni preživljajo dneve, lovijo hrano itd. Kmalu smo šli vsak v svoje hišice. Z Evo in nekaj prijateljic smo šle v ta prvo hišico. Medtem ko so se pogovarjale sem se sprehodila, do plaže. Prvič bom v tem oceanu. Sezula sem si natikače in stekla v vodo. Potopila sem se. »Uau!« sem si mislila, ko sem videla vsa ta morska bitja. Zaplavala sem še malo naprej in videla morsko zvezdo. Nasmehnila sem se. Dvignila sem se na površje. Zasmejem se in ne vem zakaj. Samo srečna sem, ker sem v tem oceanu.
Veš, skoraj cel dan sem bila v morju. Naravnost uživala sem! Že sem zaslišala Evino vpitje »Večerjaaaaa!«. Zavila sem z očmi in šla iz vode. Vzela sem brisačo in se usedla na tla. Gledala sem sončni zahod. Prečudovit je! »Zarja ne!« kar naenkrat zaslišim glas v daljavi. Prestrašeno se ozrem v vse smeri. »Prosim!« še enkrat. Ne…ne! Ne more biti res! To si samo domišljam. Na trenutke pomislim, da je bil to Samarin glas. Mogoče jo preveč pogrešam, zato se to dogaja. Zamišljeno se odpravim na večerjo. Sedem zraven Eve. »Evo, tukaj imaš še ti hrenovko.« mi poda palico s hrenovko. Hrenovko približam ognju. Zaskrbljeno gledam ogenj in hrenovko. V ognju se nekaj premika. Vidim Samaro. »Zarja.« šepeta z žalostnim obrazom. »Samara!« zavpijem in vstanem. Vsi me čudno pogledajo. Oh, ne. »Am…oprostite ampak strah me je ognja…zato vedno rečem Samara.« se zlažem. Eva me čudno gleda. Sramotno sedem nazaj na hlod. Še vedno sem imela v mislih njo.
----
Hejjjj!
Tukaj nov del!
Mogoče je malo prekratek danes...
Vsak lajk, komentar in ogled me razveseli!
Lepo sredo še naprej!
Pom1:unicorn::hamster:
:sparkling_heart:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
:blush::blush::blush::blush::blush: Res super!!!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Superca (kot vedno). Ampak, dej no, ni ti treba pisat tok vejic!! Malo se umiri. Brez vejic je res brezveze ampak, z preveč vejicami je pa grozno!! Kar sem hotela.povedati s tem je, da imaš veliko vejic, ki jih ne bi bilo treba.
Drugače pa itak zažigaš kakor z vsako zgodbo.
Plosim te da hitlo napises nov del kel jaz ne lada cakam. Hvala tiiii!!
Lp
Foxy♀️
Drugače pa itak zažigaš kakor z vsako zgodbo.
Plosim te da hitlo napises nov del kel jaz ne lada cakam. Hvala tiiii!!
Lp
Foxy♀️
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Nice! To je res super duper zgodba!:kissing_heart::heart_eyes:
0
Moj odgovor:
Ljubezenska zgodba
Zaljubljena...
LJUBEZEN JE ZAPLETENA ALI MOJE ŽIVLJENJE JE POLNO LJUBEZNI - UVOD (1.del)
Ogledov: 1096 Odgovorov: 02
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
