Po večerji smo se odpravili spat. Nisem in nisem morala zaspati. Ustala sem in odšla iz hišice. Sedla sem na tla in opazovala luno. Zraven mene sede Samara. »Hej.« pozdravi s skrivnostnim glasom. Pokimam ji v pozdrav. »Pogrešala sem te.« doda. »Tudi jaz tebe.« čudno odvrnem. »Če še ne veš, bom zdaj zdaj šla.« in že odhaja. Obrne se. »Samo to moraš še vedeti. Skrivnost mene se skriva v oceanu, skrivnost otoka pa že veš.« pojasni in se nasmehne. Samo gledam jo. Pomaha mi in v trenutku zgine.
*
Zbudim se čisto prestrašena. »Otok!« povem. Hitro stečem ven in se poskušam spomniti skrivnosti tega otoka. »Island Orleands, Island Orleands…« ponavljam. Spomnim se.
2 dneva nazaj…Na plaži
Še vedno sem si ogledovala ogrlico. »Kaj pomeni Island O?« večkrat pomislim. Ob morju zagledam njo. Sedi in si ogleduje školjke. Vdihnem in izdihnem ter se sprehodim do nje. »Em…živjo?« pozdravim. Zagleda me in vstane. »Hej. Oprosti za tisto prej. Nisem bila previdna in sem te spregledala. Oprosti.« se opraviči. »V redu je, je že mimo. Prinesla sem ogrlico. Je mogoče tvoja?« vprašam. »Oh, hvala! Zelo sem vesela, da si jo našla!« se zahvali in podam ji ogrlico. Objame me…
Zdaj…
To je otok…otok… Orleands! Razveselila sem se. Torej sanje so bila skrivnost! Cilj do skrivnosti! Stekla sem v hišico. Pograbila sem torbo in notri zlagala stvari, ki jih potrebujem. »Hej!« nenadoma pozdravi Eva. Ustrašim se. »Hehe, oprosti. Samo opomnim, da bo kmalu zajtrk.« mi pove. »Em…ja bom prišla. Samo trenutek.« dodam in poskušam čim bolj skriti torbo. »Kaj pa delaš?« vpraša. »Nič samo malo…pospravljam!« si izmislim. »Aha…« sumljivo reče in gre. Fiu! To je bilo za las! Vzamem torbo, si jo nataknem na ramo in se odpravim. Še zadnjič vdihnem in izdihnem ter se odpravim do zadnje jadrnice. Že spet zaslišim vpitje Eve. »Zajtrk!« . Ignoriram ter se poženem v morje. Zadnji trenutek zaslišim Evo. »Zarja! Zarja!« vpije in zraven teče. Potrebovala sem se ustaviti. »Kaj? Kam greš? Zarja?!« zmedeno vpraša. »Eva, prosim te.« čim bolj mirno odvrnem. »Kaj me prosiš? Poglej Zari. Te dneve, ko smo tukaj se mi zdiš zelo skrivnostna in žalostna. Zdaj pa kar greš! Povej mi kaj se dogaja!« pojasni. »Eva! Nekaj kar ti ne smem povedati. Ne vem pač ne zmorem!« razložim. »Jaz ti zaupam! Verjemi! Zaupam ti!« še bolj me prepričuje. »Vseeno mi je!« zavpijem toliko, da me bi slišal cel otok in še pol oceana zraven. Zavedam se, da je to Evo prizadelo. »Prav…potem pa pojdi.«. »Nisem hotela tako.« še povem in odplavam.
-----
Hojla!
To je že 6.del!
Lajkec, komentarček, če ti je bilo všeč!
Jutri žal ne bo novega dela saj imam praznovanje (hehe ne moje).
Najkasneje pride v nedeljo!
Lep četrtek!
Vaša Pom1