Solza mi spolzi po licu. Nato še ostale. »Zakaj…zakaj se je moje življenje obrnilo na glavo?« si mislim. Nisem bila pozorna, zato je veter jadrnico odpihnil na levo. V stala sem in poskušala čim bolj zavirati v desno. Ni in ni šlo. Naenkrat pa… »Aaaaa!« se zaderem in padem v vodo. Pred mano se je zameglilo. Slišala sem samo še grmenje s površja. Pred mano zagledam osebo. Samo zaprem oči.
*
»Res? Je sploh še živa?« zaslišim objokan glas. »Gospa…« pomirjujoče reče drugi glas. »Ne! Ne!« vpije ženski glas. Čisto malo odprem očesa. Še malo se zamegli nato pa zagledam mami in zdravnika. Glasno začnem dihati. »ZARJA!« me objame mami. Nasmehnem se. »Mami.« rečem hripavo. »Oh! Srčica moja! Tako me je skrbelo!« reče mami. Nenadoma se moj obraz spremeni v prestrašenega.
Zagrmi. Odprem oči. Zakašljam. Vidim, da sem na obali. Ampak to ne na naši. Temveč sem na drugi strani otoka! Želim v stati ampak ne morem. Na nogi zagledam rano. »Ah…« me zaboli. »Na pomoč! Na pomoč!« se derem na ves glas. »Pomagajte mi! Prosim!«. V gozdu zašumi. Ozrem se. »Je kdo tam?« vprašam. Zagrmi. V stala sem. »Au!« padem na tla. »Pomagajte mi. Pomagajte mi. Pomagajte mi…« ponavljam. Ne zmorem več.
Iz gozda prihaja dekle. Vstanem. »Vidim, da ti ni uspelo. Verjamem, da ti bo ratalo. Samo več truda potrebuješ. Vaja. Vaja. Vaja Zarja. Vaja te popelje do cilja.« govori Samara. »Samara. Prosim. Ne počni tega. Povej kje si! Povej mi! Ne zmorem več. Preveč te pogrešam.« žalostno razložim. »Verjamem, da me. Tudi jaz te in to zelo. Jaz ti ne morem povedati odgovora do skrivnosti. Vsak dan sem vedela, da boš ti tista, ki bo prišla do skrivnosti. Poišči. Poišči me.« začne odhajati. »Ne! Ne oditi!«.
Zbudim se. »Vaja.« rečem. Jadrnico postavim pokonci. Nategnem jadra in si pripravim veslo. »V redu…saj bo šlo.« še zadnjič zavzdihnem in se poženem v morje. Zavijem na levo. Za začetek mi gre dobro. Jadra začnejo zavirati na levo. »Ne!« želim zaviti ampak…padem v vodo.
»Poskus številka 2.« rečem. Najtežji del moram speljati. Zavijanje na desno. Vetrovni del. Že me vleče na levo. Ves trud porabim, da zavijem na desno. »Uou!!!« že spet padem v vodo.
»Poskus številka 3.«. Stečem na jadrnico in odplavam. »Zavij na desno. Zavij na desno. ZAVIJ NA DESNO!!!!!« končno zavijem na desno. »To! Juhu! Ratalo mi je!« zavpijem od veselja. »Zdaj pa samo naravnost.« si oddahnem.
----
Hojla!
Končno novi del!
Upam, da vas ne moti, ker so deli krajši. Se bom potrudila, da jutri pride novi del!
Lajk&komentar, če ti je bilo všeč!
Vaša Pomkica1