ola!
Prišel je nov del....upam, da vam bo všeč :grin:! Žalostna je, ampak tudi življenje ni potica...kakorkoli, komentirajte, če vam je všeč in mogoče stisinte srček...res se trudim, da bi bilo čim bolje, čeprav nimam nekega talenta in je tu polnoooooo boljših zgodb :disappointed_relieved:
:rainbow::rainbow:
lp,
i:heart:b
***
Naslednje jutro sem se zbudila prepotena. Zdravila so imele spet stranske učinke. Počasi sem se dvignila in si pomela zalepljene oči. Na roki sem opazila rdeče madeže. Ne. Ne dogaja se spet. »Ni možno….« zašepetam in v oči mi privrejo solze. S tresočimi rokami sem prijela mobilec in hitela poklicati Mika. »Mike…dogaja se. Spet mi teče kri…Ne bom prenesla še enega zdravljenja, preveč energije mi bo pobralo.« mu v joku povem in prestrašena počakam na njegov odziv. »Takoj bom tam.« reče in prekine. Tiho se odpravim v kopalnico in zaprem vrata. V sedem se na hladne ploščice in robček položim na nos. Za vsako ceno moram prekiniti krvavljenje. »Anna, si v redu?« mama potrka na vrata in zasliši se njen zaskrbljen izdih. »Mike je prišel…mislim, da bi bilo pametno, da prideš ven.« še reče in se odpravi v spalnico. Se smiliti sami sebi, ne dojame da je meni še težje, ne razume, da JAZ ne bom več živela. »Anna, odkleni.« reče Mikov topel glas. Molče primem za srebrn ključ v ključavnici in ga s tresočimi rokami obrnem. Vse se ponavlja, njegov glas, ki mi je trdil da bo še vse v redu, robčki prepojeni s krvjo pod mojo posteljo, da jih nebi opazila mami, mamine solze, ker se oddaljujem od nje in moja neskončna utrujenost. Kot bi se ena epizoda grozljive nadaljevanke ponavljala znova in znova…le, da je to resničnost. Moja resničnost. »Si prepričana, da ti slučajno ni počila samo kakšna žila v nosu?« me vpraša takoj, ko se znajdem v njegovem močnem objemu. Stiska me k sebi in me boža po moji goli glavi. »Mike, 100% sem. Konec je.«
»Ne ni, Anna. Povej mami, mogoče pa lahko tokrat ozdraviš za vedno.« mi šepne in mi glavo nežno potisne nazaj, da začne ustavljati krvavljenje. Prepustim se njegovim prstom, ki mi skrbno čistijo vsak rdeč madež in omahnem v njegovih rokah. »Nehala sem upati, šla sem na vsa možna zdravljenja….enega nebi več prenesla.« mu odgovorim med dušenjem, saj glavo še vedno potiskam nazaj. »Pojdi do mame, mora obstajati še kakšna možnost.« skoraj solzah reče in si me potegne v naročje. »Ne smem te izgubiti…ne še zdaj.« Roke ovijem okoli njegovega vratu, kot sem to naredila prvič, ko sva bila skupaj. Dvignem se in ga nežno poljubim, da bo začutil vso mojo predanost, vso mojo ljubezen, ki jo gojim do njega. Vso srečo, ko sem ob njemu. Da bo začutil mene. »Samo…povej mami v redu? Pridem potem kaj okrog.« Reče, ko ga spustim in molče zapusti sobo. S prsti se dotaknem ustnic. Še vedno so prepojene z energijo, z njimi bi lahko prižgala luč. V sedem se na rob kadi in potegnem nogavice dol. Vsak kos oblačila, ki je prepojen z boleznijo zabrišem v koš za perilo sama pa stopim v kad. Pustim, da vroča voda teče po mojem mrzlem telesu in mi prebudi vse čutne celice. Pustim, da spere vso žalost, da za sekundo postanem normalna najstnica, ki ji ni ostal le še mesec življenja.
Stopim v temno spalnico in mami najdem kako strmi skozi okno. Po licih ji tečejo solze in v rokah drži vrečko polno rdečih stvari. »Ne, ni možno.« mi začne odzvanjati v glavi, ko se sesedem na staro vzmetnico. »Kdaj si ugotovila, da je prišel nazaj?« spregovori s tresočim glasom. »Mami prisežem, da nisem vedela do danes zjutraj.« ji poskušam pojasniti in njeno odejo začnem mečkati med dlanmi. Kot sem to počela, ko sem bila mlajša, če sem dobila slabo oceno. Te že zdavnaj niso pomembne. »Si mislila, da ne bom opazila? Da ne bom ugotovila, da moja lastna hčerka umira pred mojimi očmi?« prizadeto me pogleda in se v sede poleg mene. »Ne bom šla še na eno zdravljenje.« komaj spregovorim in se pogladim po goli glavi. »Kako to misliš? Seveda boš šla. Drugače ne boš ozdravela.« redkobesedno in odločno reče. S pogledom začne preiskovati sobo kot želi najti potrditev, da mi je usojeno ostati živa. »V vsakem primeru bom umrla. Moje telo ne bo preneslo še več umetnih kemikalij.« ji v joku povem in stečem v sobo. Glavo potisnem v blazino in zaprem oči. »Še mesec življenja, še en mesec, da naredim to kar želim.« si šepnem in v roke vzamem list papirja.
TO DO LIST
-Napiši ljubezensko pismo
-Zaplavaj v tihem oceanu
-Pomagaj osebi v veliki stiski
- skoči iz pečine
-umri srečna
***
Prišel je nov del....upam, da vam bo všeč :grin:! Žalostna je, ampak tudi življenje ni potica...kakorkoli, komentirajte, če vam je všeč in mogoče stisinte srček...res se trudim, da bi bilo čim bolje, čeprav nimam nekega talenta in je tu polnoooooo boljših zgodb :disappointed_relieved:
:rainbow::rainbow:
lp,
i:heart:b
***
Naslednje jutro sem se zbudila prepotena. Zdravila so imele spet stranske učinke. Počasi sem se dvignila in si pomela zalepljene oči. Na roki sem opazila rdeče madeže. Ne. Ne dogaja se spet. »Ni možno….« zašepetam in v oči mi privrejo solze. S tresočimi rokami sem prijela mobilec in hitela poklicati Mika. »Mike…dogaja se. Spet mi teče kri…Ne bom prenesla še enega zdravljenja, preveč energije mi bo pobralo.« mu v joku povem in prestrašena počakam na njegov odziv. »Takoj bom tam.« reče in prekine. Tiho se odpravim v kopalnico in zaprem vrata. V sedem se na hladne ploščice in robček položim na nos. Za vsako ceno moram prekiniti krvavljenje. »Anna, si v redu?« mama potrka na vrata in zasliši se njen zaskrbljen izdih. »Mike je prišel…mislim, da bi bilo pametno, da prideš ven.« še reče in se odpravi v spalnico. Se smiliti sami sebi, ne dojame da je meni še težje, ne razume, da JAZ ne bom več živela. »Anna, odkleni.« reče Mikov topel glas. Molče primem za srebrn ključ v ključavnici in ga s tresočimi rokami obrnem. Vse se ponavlja, njegov glas, ki mi je trdil da bo še vse v redu, robčki prepojeni s krvjo pod mojo posteljo, da jih nebi opazila mami, mamine solze, ker se oddaljujem od nje in moja neskončna utrujenost. Kot bi se ena epizoda grozljive nadaljevanke ponavljala znova in znova…le, da je to resničnost. Moja resničnost. »Si prepričana, da ti slučajno ni počila samo kakšna žila v nosu?« me vpraša takoj, ko se znajdem v njegovem močnem objemu. Stiska me k sebi in me boža po moji goli glavi. »Mike, 100% sem. Konec je.«
»Ne ni, Anna. Povej mami, mogoče pa lahko tokrat ozdraviš za vedno.« mi šepne in mi glavo nežno potisne nazaj, da začne ustavljati krvavljenje. Prepustim se njegovim prstom, ki mi skrbno čistijo vsak rdeč madež in omahnem v njegovih rokah. »Nehala sem upati, šla sem na vsa možna zdravljenja….enega nebi več prenesla.« mu odgovorim med dušenjem, saj glavo še vedno potiskam nazaj. »Pojdi do mame, mora obstajati še kakšna možnost.« skoraj solzah reče in si me potegne v naročje. »Ne smem te izgubiti…ne še zdaj.« Roke ovijem okoli njegovega vratu, kot sem to naredila prvič, ko sva bila skupaj. Dvignem se in ga nežno poljubim, da bo začutil vso mojo predanost, vso mojo ljubezen, ki jo gojim do njega. Vso srečo, ko sem ob njemu. Da bo začutil mene. »Samo…povej mami v redu? Pridem potem kaj okrog.« Reče, ko ga spustim in molče zapusti sobo. S prsti se dotaknem ustnic. Še vedno so prepojene z energijo, z njimi bi lahko prižgala luč. V sedem se na rob kadi in potegnem nogavice dol. Vsak kos oblačila, ki je prepojen z boleznijo zabrišem v koš za perilo sama pa stopim v kad. Pustim, da vroča voda teče po mojem mrzlem telesu in mi prebudi vse čutne celice. Pustim, da spere vso žalost, da za sekundo postanem normalna najstnica, ki ji ni ostal le še mesec življenja.
Stopim v temno spalnico in mami najdem kako strmi skozi okno. Po licih ji tečejo solze in v rokah drži vrečko polno rdečih stvari. »Ne, ni možno.« mi začne odzvanjati v glavi, ko se sesedem na staro vzmetnico. »Kdaj si ugotovila, da je prišel nazaj?« spregovori s tresočim glasom. »Mami prisežem, da nisem vedela do danes zjutraj.« ji poskušam pojasniti in njeno odejo začnem mečkati med dlanmi. Kot sem to počela, ko sem bila mlajša, če sem dobila slabo oceno. Te že zdavnaj niso pomembne. »Si mislila, da ne bom opazila? Da ne bom ugotovila, da moja lastna hčerka umira pred mojimi očmi?« prizadeto me pogleda in se v sede poleg mene. »Ne bom šla še na eno zdravljenje.« komaj spregovorim in se pogladim po goli glavi. »Kako to misliš? Seveda boš šla. Drugače ne boš ozdravela.« redkobesedno in odločno reče. S pogledom začne preiskovati sobo kot želi najti potrditev, da mi je usojeno ostati živa. »V vsakem primeru bom umrla. Moje telo ne bo preneslo še več umetnih kemikalij.« ji v joku povem in stečem v sobo. Glavo potisnem v blazino in zaprem oči. »Še mesec življenja, še en mesec, da naredim to kar želim.« si šepnem in v roke vzamem list papirja.
TO DO LIST
-Napiši ljubezensko pismo
-Zaplavaj v tihem oceanu
-Pomagaj osebi v veliki stiski
- skoči iz pečine
-umri srečna
***
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
:sob::sob::sob::sob::sob:
:heart::heart::heart::heart::heart:
Hitro nov del! Zanima me kaj se bo zgodiloooooo
:heart::heart::heart::heart::heart:
Hitro nov del! Zanima me kaj se bo zgodiloooooo
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hitro nov del!!!!!!!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Joj kako žalostno!
Ampak še vseeno je odlična zgodba!
Hitro nov del!
:heart::heart::heart::heart:
Ampak še vseeno je odlična zgodba!
Hitro nov del!
:heart::heart::heart::heart:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
lepa zgodba:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::sob:in žalostna:sob::sob::sob::sob:
a je bolezn levkemija?
a je bolezn levkemija?
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Nov del! Nov del! Nov DEl! Nov del! Nov del!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Omg🥺AMAZINGGGG JEEEEEEEEEEEEEEEE PRISEZEM:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:Napisi nov del drugace pridem na dom:grin::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
LYSMMM:heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart:
Tvoja bralka, ki je hkrati tut tvoja NAJJJJJJ VECJA fenica:heart::heart::heart:
LYSMMM:heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart:
Tvoja bralka, ki je hkrati tut tvoja NAJJJJJJ VECJA fenica:heart::heart::heart:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Nov del ZAHTEVAM, haha :blush::relieved:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Draga ilb.
men gre ful na zivce ko govorite da ne znate pisat. ker ste ful d best.
edina oseba tuki ko ne zna pisat sm jz:sob:. ampak to ni zle pomembno. pomembno je da je tvoja zgodba::heart_eyes:🤩:heart_eyes:🤩:heart_eyes:🤩:heart_eyes:🤩🤩:heart_eyes:🥰:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:🥰:heart_eyes:🤩🤩:heart_eyes:🥰:heart_eyes:🤩🤩:heart_eyes:🥰:heart_eyes:🤩🤩🤩🤩:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:🥰🥰🥰:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:🤩🤩🤩.
Lysm,beautygirl
men gre ful na zivce ko govorite da ne znate pisat. ker ste ful d best.
edina oseba tuki ko ne zna pisat sm jz:sob:. ampak to ni zle pomembno. pomembno je da je tvoja zgodba::heart_eyes:🤩:heart_eyes:🤩:heart_eyes:🤩:heart_eyes:🤩🤩:heart_eyes:🥰:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:🥰:heart_eyes:🤩🤩:heart_eyes:🥰:heart_eyes:🤩🤩:heart_eyes:🥰:heart_eyes:🤩🤩🤩🤩:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:🥰🥰🥰:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:🤩🤩🤩.
Lysm,beautygirl
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
waaaw tako žalostno. hitro nov del.
lp.ajdi
lp.ajdi
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
waw, sad story, but u....u....u did great work! congrat!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
to je SUPER kako lahko rečeš, da ne pišeš dobro?:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
0
Moj odgovor:
Ljubezenska zgodba
Zaljubljena...
LJUBEZEN JE ZAPLETENA ALI MOJE ŽIVLJENJE JE POLNO LJUBEZNI - UVOD (1.del)
Ogledov: 654 Odgovorov: 01
Cindy
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Težave
Moj razred je danes dobil nazaj ocenjevanja zgodovine, in moj sošolec (nisva ne prijatelja, ne sivražnika) me je vprašal koliko sem dobila (veljam za odljičnakinjo). In jaz sem ga nazaj vprašala koliko je dobil on, in on je dobil nezadostno in to mi je povedal. In jaz sem mu rekla "bravo" ampak to ne na žaljiv način, ampak na spodbuden način (manjkala mu je točka do zadostne ocene) da bo drugič bolje. In on mi je začel nekaj težit, izrekel nekaj neprimernih besed, in to je slišal še učitelj, in me nakregal (ampak sem povedala kako sem mislila tisti "bravo" in se opravičila. In zatem je rekel da bom po reki plavala, in da bo še moj mlajši bratec. Mene je strah kako bo ko bom prišla v šolo, sicer se imam do njega namen vesti normalno (torej brez govorjenja) ampak kaj če mi bo kaj te "ideje" uresničil?
Hvala :kissing_heart:
Hvala :kissing_heart:
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(169)
Srednje.
(128)
Ni mi všeč.
(35)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
wowww, lovam temno čokolado, jogurt, cimet ...
Vsec mi je:clap::thumbsup::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: