Pilov blogMoj prvi blog 1. del
7
Živjo
Kot vidite v naslovi, je to moj prvi blog. Za začetek se vam bom predstavila povedala nekaj reči o sebi-tako dobrih kot tudi slabih. No, pa začnimo!
Kot prvo, sem starejša od večine pilovcev, imam namreč 18 let, in letos grem v 4 letnik sš. Tukaj na pilu pa sidelujem že okoli 3 leta, pod imenom Zmedena, kar res sem:sweat_smile:. Rada svetujem drugim pilovcem, še posebej na področju pravilnega prehranjevanja. Prehrana me je od nekdaj zanimala, nameravam pa tudi študirati to področje. Seveda pa svetujem in pomagam tudi pri drugih problemih.
Naj vam tudi razkrijem, da imam aspergerjev sindrom-obliko avtizma.
Sem nasmejana in delavna punca. Sem tudi prijazna in nekonfliktna. Zelo rada pečem in kuham, tako zase kot za druge. Rada se tudi sprehajam in športam.
Edina stvar pri športu, ki mi ni pri srcu pa je odbojka in kolebnica, saj sem zelo nerodna. Pogosto se spotikam in zeletavam v reči, ki so na tleh, saj imam zoženo vidno polje in takih zadev preprosto ne vidim, razen če ves čas gledam dol. Poleg tega sem pogosto tudi živčna, oziroma nervozna ter napeta, pa ne samo zaradi šole temveč tudi zaradi zelo majhnih stvari. Ko sem takole živčna, sem še bolj štorasta. Tufi, ko kuham in pačem, mi dostikrat prekipi voda, ali pa jaz sama kaj polijem po štedilniku ali pa kaj razsujem po tleh. Včasih sem hitre jeze in žal veliko prekljinjam, čeprav pazim, da sama pri sebi. Znam biti tudi občutljiva in nekatere stvari vzamem preveč resno, četudi so napisane ali izgovorjene v šali. Kljub temu pa se poskušam izogniti prepirom z družino in ostalimi.
Evo, to je za enkrat to. Za naslednji blog pa vam dam 2 izbiri, in sicer Aspergerjev sindrom-moje izkušnje in doživljanje ali Osnovno šolska leta (tu vam bom opisala trenutke iz oš, ki se jih najbolj spominjam ter valeto.).
Hvala za ogled:slight_smile:
Kot vidite v naslovi, je to moj prvi blog. Za začetek se vam bom predstavila povedala nekaj reči o sebi-tako dobrih kot tudi slabih. No, pa začnimo!
Kot prvo, sem starejša od večine pilovcev, imam namreč 18 let, in letos grem v 4 letnik sš. Tukaj na pilu pa sidelujem že okoli 3 leta, pod imenom Zmedena, kar res sem:sweat_smile:. Rada svetujem drugim pilovcem, še posebej na področju pravilnega prehranjevanja. Prehrana me je od nekdaj zanimala, nameravam pa tudi študirati to področje. Seveda pa svetujem in pomagam tudi pri drugih problemih.
Naj vam tudi razkrijem, da imam aspergerjev sindrom-obliko avtizma.
Sem nasmejana in delavna punca. Sem tudi prijazna in nekonfliktna. Zelo rada pečem in kuham, tako zase kot za druge. Rada se tudi sprehajam in športam.
Edina stvar pri športu, ki mi ni pri srcu pa je odbojka in kolebnica, saj sem zelo nerodna. Pogosto se spotikam in zeletavam v reči, ki so na tleh, saj imam zoženo vidno polje in takih zadev preprosto ne vidim, razen če ves čas gledam dol. Poleg tega sem pogosto tudi živčna, oziroma nervozna ter napeta, pa ne samo zaradi šole temveč tudi zaradi zelo majhnih stvari. Ko sem takole živčna, sem še bolj štorasta. Tufi, ko kuham in pačem, mi dostikrat prekipi voda, ali pa jaz sama kaj polijem po štedilniku ali pa kaj razsujem po tleh. Včasih sem hitre jeze in žal veliko prekljinjam, čeprav pazim, da sama pri sebi. Znam biti tudi občutljiva in nekatere stvari vzamem preveč resno, četudi so napisane ali izgovorjene v šali. Kljub temu pa se poskušam izogniti prepirom z družino in ostalimi.
Evo, to je za enkrat to. Za naslednji blog pa vam dam 2 izbiri, in sicer Aspergerjev sindrom-moje izkušnje in doživljanje ali Osnovno šolska leta (tu vam bom opisala trenutke iz oš, ki se jih najbolj spominjam ter valeto.).
Hvala za ogled:slight_smile:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
oproooosti ker sem pozna amapk mene zanima valeta:)
1
Moj odgovor:
Axiety girl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Motnje hranjenja
jaz mam en velik problem. strah me je jesti. da se bom zadušila. da se mi nekje zatakne hrana. premišljujem sam o tem. hrana se mi gnesi, ko jem premišljujem o vsakem požirku. ne morem več. hočem ven iz tega. enkrat sem že šla čez to, sam ni bilo tako hudo. sam jokam. nihče me ne razume. prijateljic pa nimam da bi jim povedala. bojim se da bi me ljudje kritizirali in obsojali zaradi tega. to ve samo moja mama. ko jem me je strah in ne delam drugega kot premišljujem o hrani, potem grem na wc in to kar je ostalo v ustih izplunem (ne izbruham) sam splavim si ven usta. moja mama je edina ki me razume. samo ko je poleg upam jesti. čez 3 tedne gre za 4 dni na izlet. strah me je da mi bo preveč. je edina katera me razume. čeprav se ji zadnje case to zdi noro. imam hude migrene in občutek da bom padla skupaj. prejšnji teden sem šla od pouka zarafi tega. prbič sem to nekomu zaupala. strah me je. rabim pomoč!
