Hej!
Spet tukaj jaz z mojim blogom. Oprostite mi, ker nisem objavila bloga o redkih boleznih, v šoli imamo velik enih ocenjevanj in nisem utegnila. Po krajšem razmisleku sem se odločila, da danes ne bom pisala o zgornji temi ampak o *b* POZITIVNIH IZKUŠNJAH *b*.
Opazila sem, da v veliko mojih objavah govorim kako nepravičen je naš svet. Tokrat bi vam povedala eno pozitvno izkušnjo v zvezi z invalidnostjo.
Avgusta 2020 smo bili z družino v Benetkah. Nismo vedeli ali bom lahko šla na vodni 'avtobus', ki bi nas peljal do mesta. Na mojo srečo so imeli rampo in celo posebno mesto za moj voziček, in že sem uživala v vožnji po morju. Na trgu svetega Marka sem si lahko pogledala zvonik. Moja invalidnost me je skozi življenje naučila, da so pomembne majhne stvari. Vesela sem bila, da sem lahko hodila po trgu in, da sem sploh lahko prišla do tja. No zdaj smo pa malo zašli, pojdimo nazaj v Benetke.
Kmalu smo postali lačni in se odpravili do neke gostilne. Tam nas je postregel zelo prijazen natakar, ki je prišel do mene in mi rekel *roza*'You are my special guest today'*roza*. To mi je tko dan polepšalo. Večina natakarjev se ponavadi ne zmeni zame, kaj šele, da mi dovolijo naročiti. Pozanimali so se tudi kako jaz jem in se temu prilagodili.
Družba je do invalidov še vedno nepravična in pridejo dnevi, ko močno čutim svojo drugačnost. V takih trenutkih se skušam spomniti takih trenutkov kjer me ljudje obravnavajo normalno in ne kot nekega vesoljca. Za take trenutke sem hvaležna. Več bi moralo biti takšnih ljudi, kot je bil ta v Benetkah, a sem hvaležna ko koga takšnega spoznam. To mi predstavlja upanje, da bo takih ljudi vse več. Naš planet bo mogoče doživel čase kjer bomo prav *b* vsi*b* enakopravni.
++++++++++++++++++++++++++
Vitica