Pilov blog
Hej!
Spet tukaj jaz z mojim blogom. Oprostite mi, ker nisem objavila bloga o redkih boleznih, v šoli imamo velik enih ocenjevanj in nisem utegnila. Po krajšem razmisleku sem se odločila, da danes ne bom pisala o zgornji temi ampak o *b* POZITIVNIH IZKUŠNJAH *b*.
Opazila sem, da v veliko mojih objavah govorim kako nepravičen je naš svet. Tokrat bi vam povedala eno pozitvno izkušnjo v zvezi z invalidnostjo.
Avgusta 2020 smo bili z družino v Benetkah. Nismo vedeli ali bom lahko šla na vodni 'avtobus', ki bi nas peljal do mesta. Na mojo srečo so imeli rampo in celo posebno mesto za moj voziček, in že sem uživala v vožnji po morju. Na trgu svetega Marka sem si lahko pogledala zvonik. Moja invalidnost me je skozi življenje naučila, da so pomembne majhne stvari. Vesela sem bila, da sem lahko hodila po trgu in, da sem sploh lahko prišla do tja. No zdaj smo pa malo zašli, pojdimo nazaj v Benetke.
Kmalu smo postali lačni in se odpravili do neke gostilne. Tam nas je postregel zelo prijazen natakar, ki je prišel do mene in mi rekel *roza*'You are my special guest today'*roza*. To mi je tko dan polepšalo. Večina natakarjev se ponavadi ne zmeni zame, kaj šele, da mi dovolijo naročiti. Pozanimali so se tudi kako jaz jem in se temu prilagodili.
Družba je do invalidov še vedno nepravična in pridejo dnevi, ko močno čutim svojo drugačnost. V takih trenutkih se skušam spomniti takih trenutkov kjer me ljudje obravnavajo normalno in ne kot nekega vesoljca. Za take trenutke sem hvaležna. Več bi moralo biti takšnih ljudi, kot je bil ta v Benetkah, a sem hvaležna ko koga takšnega spoznam. To mi predstavlja upanje, da bo takih ljudi vse več. Naš planet bo mogoče doživel čase kjer bomo prav *b* vsi*b* enakopravni.
++++++++++++++++++++++++++
Vitica
Spet tukaj jaz z mojim blogom. Oprostite mi, ker nisem objavila bloga o redkih boleznih, v šoli imamo velik enih ocenjevanj in nisem utegnila. Po krajšem razmisleku sem se odločila, da danes ne bom pisala o zgornji temi ampak o *b* POZITIVNIH IZKUŠNJAH *b*.
Opazila sem, da v veliko mojih objavah govorim kako nepravičen je naš svet. Tokrat bi vam povedala eno pozitvno izkušnjo v zvezi z invalidnostjo.
Avgusta 2020 smo bili z družino v Benetkah. Nismo vedeli ali bom lahko šla na vodni 'avtobus', ki bi nas peljal do mesta. Na mojo srečo so imeli rampo in celo posebno mesto za moj voziček, in že sem uživala v vožnji po morju. Na trgu svetega Marka sem si lahko pogledala zvonik. Moja invalidnost me je skozi življenje naučila, da so pomembne majhne stvari. Vesela sem bila, da sem lahko hodila po trgu in, da sem sploh lahko prišla do tja. No zdaj smo pa malo zašli, pojdimo nazaj v Benetke.
Kmalu smo postali lačni in se odpravili do neke gostilne. Tam nas je postregel zelo prijazen natakar, ki je prišel do mene in mi rekel *roza*'You are my special guest today'*roza*. To mi je tko dan polepšalo. Večina natakarjev se ponavadi ne zmeni zame, kaj šele, da mi dovolijo naročiti. Pozanimali so se tudi kako jaz jem in se temu prilagodili.
Družba je do invalidov še vedno nepravična in pridejo dnevi, ko močno čutim svojo drugačnost. V takih trenutkih se skušam spomniti takih trenutkov kjer me ljudje obravnavajo normalno in ne kot nekega vesoljca. Za take trenutke sem hvaležna. Več bi moralo biti takšnih ljudi, kot je bil ta v Benetkah, a sem hvaležna ko koga takšnega spoznam. To mi predstavlja upanje, da bo takih ljudi vse več. Naš planet bo mogoče doživel čase kjer bomo prav *b* vsi*b* enakopravni.
++++++++++++++++++++++++++
Vitica
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
uuuuuuaaaaaaauuuuu
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
jst se bi zraven skor zjokala
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
deep, Deeep
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful sem pogrešala tvoj blog. Meni včasih pred invalidnimi ljudmi kar postane nerodne, ker npr. jaz lahko hodim. Super napisano, upam da se tvoja želja uresniči, da bomo vsi enakopravni.
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
tako lepo, kr jokala sm se zraven
1
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
