Jedilnica je bila zelo velik in prostoren prostor, kjer je stalo ogromno miz in stolov. Čeprav je bilo toliko pohištva, je bilo vse nekako urejeno in lepo postavljeno. Prav zanimivo je bilo gledati, kako so se stegovali. po hrani. Naenkrat sem tudi jaz začutila strahotno lakoto. Šele zdaj sem se zavedla, da že nekaj ur nisem jedla. Usedla sem se za prvo mizo, ki sem jo zagledala, nato pa sem stekla po krožnik in si začela nanj basati hrano.
Bilo je božansko, lahko sem samo vzdihovala in jedla, drugega tedaj nisem zmogla. Tudi Sophie je bila hrana izjemno všeč, Mia pa se je ob mesnih polpetih mrščila in zmajevala z glavo.
"Ah, tukaj še kuhati ne znajo! Kaj bi dala za nekaj vegeterijanskega," je Mia na glas vzdihovala.
"Ja, iskat si pojdi. Saj je vsega dovolj!"
S tem sem ji za nekaj časa zaprla usta. S Sophie sva vneto jedli ter vmes komaj spregovorili kakšno besedo. V jedilnici je vladala vsesplošna zmešnjava, saj smo bili vsi tukaj prvič. Vesela sem bila, da vsaj nisem edina, ki ničesar tukaj ne pozna.
"Greva počasi v sobo?" me je vprašala Sophie, ko sva obe pospravili krožnike.
Počasi sva se odpravili navzgor po dolgih stopnicah, ki so vodile prav do naše sobe. Sobo sem že vzljubila, všeč mi je bila njena domačnost in udobnost. Vesela sem bila, da imam cimro kot je Sophie, ni pa mi bila všeč Mia.
S Sophie sva si iz kovčkov zlagali stvari v svoje omare. Opazovala sem prijateljico pri delu. Njeni lasje so se medtem, ko je vstajala rahlo kodrali in ji zopet padali na čelo.
"Si si od nekdaj želela priti sem?" ne je naenkrat vprašala.
"Ja... Odkar sem vedela za Akademijo Whinstney sem si želela biti del nje. In sedaj ko sem, sem presrečna!"
Nemo mi je prikimala z glavo. Njene oči so se za trenutek skrile po šopom las.
Ko sem se zopet obrnila k njej, je bila spet posvečena delu. Nisem pa prezrla njenega izraza na obrazu. Bila je nekakšna otožnost. Žal mi je bilo zanjo, bila je krasna oseba. To sem vedela, čeprav sem jo poznala šele nekaj ur.
"Sophie, si dobro?" sem jo vprašala.
"Hm? O, em, ja seveda!" se je prisilila k nasmehu. Videlo se je, kako so ji kotički tankih ustnic trzali. Ko sem se obrnila stran od nje, si je globoko oddahnila ter se zopet posvetila delu.
Ura je bila deset zvečer, ko sva končno končali z delom. Utrujeni sva se spreoblekli v pižame, čeprav se nisva niti umili. Ampak bili sva čisto preveč utrujeni, le pasli sva v postelje.
Skoraj sem že zatisnila oči, ko sem se spomnila na Mio. "Še vedno je ni," sem presenečeno opazila. Pogledala sem k Sophie.
"Hej, Sophie, spiš?"
"Ne."
"Poslušaj... Mie še vedno ni! Te ne prav nič skrbi?"
"Ah, ona je tukaj sigurno že domača! Ne skrbi zanjo, izgleda velika žurerka, najbrž je sedaj obiskala kakšnega fanta," mi je sproščeno povedala. A nisem si mogla kaj, da se ne bi sredi noči vsake toliko ozrla k njeni postelji, da bi videla, ali je že nazaj.