Hej!

Berete deveti del! Upam, da Vam bo všeč.
Mimogrede, nikoli nisem bila nadarjena za pisanje zgodb, tako da je to zame kar velik čudeš.
Pa gremo...

~~~~~~~~~~
~~~~~~~~~~~~~~

Domov so prispeli okoli 13 ure, zato Emme še ni bilo.
Oče in mama sta se odšla osvežit v kopalnico, Amanda pa se je ponudila, da gre z Diamondom na dolg sprehod. Želela si je biti sama, in ji je prišlo prav, da Daimond mora ven.
Preden sta odšla, je Amandi mama zaklicala, da se morata z Daimondom vrniti ob 14h, saj bo takrat kosilo.

Amanda se je odločila, da po dolgem času obiščeta park, v katerem ni bila od tistega dogodka z Justinovo sošolko dalje.
Prispela sta. Dekle se je razgledala po vsej lepoti tega parka dokler ni kot nazadnje, ko je bila tu, zagledala...Justina, ki sedi na eni izmed klopic. V rokah je imel zvezek v katerega si je nekaj, marljivo zapisoval. V njem je bila videti globoka žalost, ki se porodi ob izgubi ljubljene osebe.
Amanda je enostavno zamrznila. V njej so se mešali občutki hrepenenja, ljubezni in obžalovanja.
Obstala je nekje pet metrov stran od njega.
Justin je počasi dvignil pogled, da bi se razgledal naokoli, in pred sabo zagledal Amando, ki so ji po licih nezavedujoče, počasi polzele solze.
Justina je skoraj kap, previdno kot v neuresničljivih sanjah, je zašepetal Amandino ime.
Amanda je zadrhtela kot, da bi jo oplazil nežen veter.
Ta nežen veter, je prekrhko Amando omajal, in počasi je brez zavesti zdrsela proti tlom.
Justina pa je vodila močna ljubezen do tega dekleta, zato je ravo pravi trenutek Amando zgrabil za ramena, in jo s tem rešil, skoraj zagotovo usodnega vdarca v glavo.

~~~~~~~~~~~~~~
~~~~~~~~