Pil mi bo kri?! Ob tem mi je postalo slabo od gnusa ni strahu. Na trebuhu sem ležala na mrzlih kamnitih tleh obkrožena s strigoji. Ano so grobo dvignili in jo odvlekli drugam. Nisem je želela zvleči v nevarnost, bila je moja krivda. Tudi mene so dvignili in me odpeljali po temnih kletnih hodnikih. Stene so bile črne, tuneli so peljali globoko v podzemlje in pletli mrežo poti kjer si se z lahkoto izgubil. Skušati si zapomniti pot je bilo nesmiselno, že po dveh ovinkih sem obupala. Brezupno. Po nekaj minutnem kolovratenju v podzemlju so me vrgli v temno sobo, postavila sem se na noge. Še vedno so stali okoli mene, dva sta stopila bližje in mi okoli rok zavezala vrv. Praskala sem po strigojih in se trudila boriti, en me je imel dovolj in mi prislonil tako, da mi je zvonilo v glavi. Grobo so me potisnili na stol, vrvi, ki so me pritiskale ob naslonjalo in me vezale nanj so bile boleče.
Vodja je odslovil vse razen dveh, ki sta stražila. Potem se mi je približal, njegove rdeče oči so se ustavile pred mojimi.
»Rad imam divje mačkice.« je zlobno zapredel, potem pa se nagnil k mojemu vratu. Njegova sapa je bila grozljivo topla, kar je bilo strašljivo glede na to, da ni bil živ. Začutila sem konice zob na svojem vratu, nato pa ostro bolečino, ki me je prebodla. Zakričala sem. Nenadoma me je zajela nekakšna omotica, bilo je tako prijetno, počutila sem se kot, da letim. Tako pomirjeno, vsaka mišica se je sprostila, tako bi rada ostala za zmeraj. Končalo se je veliko prehitro, ko se je odmaknil sicer res nisem več bila popolnoma v rožicah, vendar sem še vedno čutila lepo meglo v glavi in otopelo telo. 'Endorfini' je bilo zadnje kar sem bila sposobna pomisliti, potem sem se prepustila užitku vampirskega pomirjevala, ko je spet zagrizel.
Sčasoma sem popolnoma izgubila občutek za čas, kdo ve koliko dni je že minilo. Trdno privezana na stol in oslabljena od pomanjkanja krvi nisem bila sposobna ničesar. Vodja je prihajal in odhajal, začela sem uživati v brezskrbnem občutku endorfinov. Nisem vedela kolikokrat je prišel in pil, sprva sem se upirala, kričala nanj. Potem sem ugotovila, da je svet veliko lepši če se enostavno prepustim učinku vampirske magije. Bila sem zasvojena nisem si mogla predstavljati življenja brez tega.
Ko je znova vstopil skozi vrata sem ubogljivo in malodane proseče stegnila vrat. Strigoj se je nagnil bližje, tiho sem zastokala, zobje so predrli tanko plast kože in preplavil me je tisti čudoviti val otopelosti in užitka.
»Tako slastnega plena nisem imel že dolgo, podobnega okusa si kot kakšen moroj. Tvoja prijateljica ni niti pol tako okusna.« je zacmokal, ko se je umaknil.
Nato je pomignil enemu od stražarjev, ta stopil je k meni in me odvezal s stola. Prostost je v meni prebudila nek notranji glas, da bi morala zbežati. Urno sem se postavila na noge, a mi je sobica zaplesala pred očmi. Sesedla sem se na tla.
»Kar počasi, ne domišljaj si preveč.« je rekel in glas se mu je tresel od zlobe.
Ubogljivo sem prikimala in se majavo postavila na noge. Pokonci sem stala samo zaradi naslonjala stola, brez opore ne bi mogla stati kaj šele hoditi. Vodja je očitno opazil kako šibka sem, zato je ukazal naj mi nekdo pomaga. Močne roke so me prijele in me podprle, da nisem padla. Previdno sem premaknila noge, zopet so me spustili v mrežasti svet podzemnih rovov. Hodili smo in hodili in hodili. Pot se mi je zdela neskončno dolga, čeprav v resnici najbrž ni bila. Ustavili smo se pri dobro zastraženih vratih, notranjost je bila lepo urejena. Postelja, prostor za umivanje, knjige… Precej dobro za takratni čas. Zdaj sem se spomnila drobca spomina, v preteklosti sem. Hoja me je utrudila, zgrudila sem se na posteljo, nikoli prej nisem bila tako vesela, da jo imam.