Vivian
Julya se je naslanjala na stol in ležerno tapkala s prsti po lesu. Zmanjkalo mi je sape.
»Zakorakala si naravnost v levje žrelo sestrica.« zlobno se je nasmehnila.
Zrla sem vanjo in trudila umiriti srce in se znova naučiti kako se diha.
»Slišala sem, da si slastna.« Prišla je bližje. »Užitek bi te bil poskusiti.«
Vzravnana je bila videti veliko višja, morala je pomalicati že precej morojev. Zaradi njihove krvi so postajali močnejši.
»Ti je muca jezik popapcala? Nič hudega, ko te prebudimo boš veliko zgovornejša.« zasmejala se je lastni šali.
»Ne, to se ne bo zgodilo.« trudila sem zveneti prepričljivo a mi ni najbolje uspelo.
»Ne skrbi, saj si vendar želiš. Samo poglej se, niti teden dni še nisi tukaj pa si že zadeta.«
S tem je merila na mojo zasvojenost z vampirskimi ugrizi.
»Koliko časa sem že tukaj?«
»Danes je četrti dan in zagotovo ni tvoj zadnji.«
»Zakaj si pa ti tukaj, kako si prišla sem?« moje dihanje se je vrnilo in lahko sem govorila brez, da bi se zraven skoraj zadavila.
»Enostavno je Vivian, vse je bilo skrbno načrtovano. Nihče tukaj se ne nahaja na tem mestu po naključju. Imeli smo skupni cilj, in cilj zdaj sedi pred mano. Sestrica, sploh se ne zavedaš svojega velikega pomena. Nihče se ga ne zaveda. Ogrožaš nas, strigoje. Imaš moč, ki se je ne zavedaš in je močnejša kot misliš. Vivian Leroy dar, ki sta ti ga je namenila morojska starša ni tako nedolžen kot se zdi na prvi pogled.«
Debelo sem pogledala. Moja starša sta bila moroja?!
»Ali sem potem…vampirka?!« spačila sem se.
»Seveda si vampirka, ampak tvoja prava podoba in magija sta skriti za masko elementarke.«
Spet sem dobila tisti kljuvajoči občutek, da ne vem kdo sploh sem.
»Ne! To ni mogoče Jul! Nisem…pošast.« Pograbil me je bes. Želela sem se skoncentrirati na magijo in sežgati Julyo z ognjem.
»Nikar se ne trudi sestrica, toliko krvi so izgubila, nimaš moči.« zaigrala je narejeno zaskrbljenost in se nasmehnila tako, da je pokazala dolge podočnike.
Prekipelo mi je, skobacala sem se iz postelje v kateri sem zamaknjeno sedela. Soba se je zamajala, ampak se nisem zmenila.
Julya je nadaljevala: »Najbrž si želiš vedeti podrobnosti najine nadvse zanimive zgodovine. Z veseljem ti bom vse povedala, ko zaključiva zadnje poglavje tvoje zgodbe.«
»Pravzaprav, niti nimam potrebe po tem.« sem odgovorila s stisnjenimi zobmi, čeprav sem si res želela vedeti kaj se je zgodilo od začetka do konca.
»Polsestrica, užitek te je videti tako šibko, tvoja moč ugaša, vse grozote so te uničile. Ampak tvoja magija še vedno tli, šele s tvojo smrtjo bo ta čudoviti dar zavedno izgubljen.«
»Lažeš! Lažeš mi in me hočeš spraviti v norost!« sem zavpila.
»Utihni! Od zdaj naprej boš molčala, za vedno, nikoli več ne boš živa…no tudi mrtva ne boš.«
Z drugimi besedami-prebudila me bo v strigojko. Debelo sem pogoltnila, nisem ji želela verjeti ampak tudi besede, ki jih je izrekel vodja so me opomnile, da ima morda prav…'podobnega okusa si kot kakšen moroj.' je rekel takrat.
Ker nisem ničesar rekla je nadaljevala: »Seveda tega ne bomo naredili tukaj, najprej te bom spravila v sedanjost. Poleg tega pa se bom…« prekinil jo je hrup iz druge strani vrat. Nekaj trenutkov za tem je v prostor pokukala strigojska glava.
»Prišli so!« je bilo vse kar je uspel strigoj reči, preden mu je srce prebodel slebrni količek. Julya ni oklevala, začutila sem top udarec v glavo, nato me je zmanjkalo.