*b*Vivian*b*
Znova sem se zbudila z groznim glavobolom. Prvo presenečenje tega dne je bilo, da sem se spet zbudila na popolnoma drugem kraju kjer sem zaspala. Tokrat je bila ječa kamnita, veliko manj udobna kot prejšnja, a imela sem vsaj posteljo in stranišče. Tako ali tako pa verjetno ne bom dolgo tu, glede na to kako pogosto se zadnje čase selim. V zraku je vel vonj po zeliščih, kar me je spomnilo na pogovor z Julyo. Zatem je sledilo spoznanje, da me Keith ni mogel obiskati v sanjah. Zavzdihnila sem in se postavila na noge, čeprav polsestra ni spila veliko krvi so bile majave. Na stranišču sem si umila obraz in rane, ki so nastale pri udarcih in ugrizih. Voda je bila čista in ledeno mrzla. Misli so se mi zbistrile. Na majhni kamniti mizici me je čakal krožnik s hrano. Trudila sem odmisliti zoprn okus kaši podobne snovi. Medtem, ko sem jedla se je v sobo prikradla senca. Sprva je nisem opazila, potem pa sem zaznala drobno premikanje. Obrnila sem se, pred mano je stala zelo stara ženska, ki se je opirala na palico, njen obraz so zakrivale gube, lasje pa so bili redki in beli. Obleka je bila temno zelena, preprosto krilo, ruta in čipkasta bluzica. Ni mi bilo jasno kako se je lahko tako neslišno prikradla notri, glede na to, da je komaj hodila.
Ker sem samo strmela je začela govoriti: »Lepotička, končno si tukaj! Tvoja sestra mi je povedala, da se te drži strašen urok, to bova takoj popravili. Le pridi z mano.« njen glas je bil mehek in dobrodušen, a oči so izžarevale čisto zlobo.
Napotila se je k vratom, ko je ugotovila, da ji ne sledim se je obrnila in me ostro pogledala: »Sledi mi!«
Ne vem kaj me je prepričalo, da sem šla z njo, njen glas ali strupeno zelena kača, ki ji je prilezla iz rokava in odprla usta, ter razkazala dolge strupnike. Starka mi je trdno zvezala roke.
Zunaj je bil dolg kamnit hodnik, podoben tistim v Pragi, le da je bil širši in samo en. Vsake toliko so bila kakšna vrata, a čarovnica ni stopila skozi nobena od njih, vstavila se je šele pred masivnimi železnimi, res ogromnimi vrati, ki so bila bistveno globje kot moja celica. Odprla jih je s tako lahkoto, da je mišičast strigoj na drugi strani široko razprl oči, ki pa bi mu ob pogledu na starko, ki je to storila skoraj padle iz jamic. V sobi so stali še Ana, mišičast strigoj številka dva in Julya, ki se je nestrpno poigravala z injekcijo, kar ni pomenilo nič lepega. Strigoj številka ena in strigoj številka dva sta me pograbila čim sem stopila skozi vrata, grobo sta me potisnila na mizo v sredini sobe in me ukleščila v okove. Kovina me je grobo stisnila ob mizo, da se nisem mogla premakniti.
Julya je stopila bližje. »Jutro sestrica, pa poglejmo kakšna pošast si v resnici.« Stopila je bližje. »Seveda ne bo šlo brez mučenja.«
V tistem trenutku mi je v roko vbrizgala tekočino iz injekcije. Peklensko je zabolelo. Občutek je bil takšen, kot bi me nekdo želel sežgati pri živem telesu. Telo se mi je stresalo od vročine. Kričala sem in vpila. Bilo je strašno, lahko sem čutila vsak delček sebe, ki je gorel v nevidnem ognju. Obrazi so mi začeli plesati pred očmi, od bolečine mi je bilo slabo. Želela sem si omedleti, ampak nekaj mi je to preprečevalo. Potem me je kar naenkrat presekala bolečina, ki je bila še hujša od gorenja. Zakričala sem od nepričakovanega novega trpljenja, ki se je od ust širilo prek telesa. Nisem si mogla predstavljati, da je lahko še huje.
Ne vem koliko časa je potekalo vse skupaj, ampak v nekem trenutku je bolečina ponehala. Moje telo je trzalo, kot bi pričakovalo naslednji sunek bolečine. Tega ni bilo. Vse je potihnilo, moj vid se je zjasnil in še vedno sem bila prikovana ob mizo. Srce mi je hitro utripalo in prsi so mi plale. Nad mano se je pojavil Julyin obraz.
»Nikoli si nisem predstavljala, da boš tako podobna očetu.« je rekla in njen glas je izražal presenečenje. Nato je pomignila strigojema naj me rešita okov.
Čeprav nisem bila več sklenjena, sem ležala na mizi in se nisem premaknila. Zaradi šoka in prevelike telesne obremenjenosti ni bilo mogoče, da bi karkoli naredila. Ana je mirno stopila k meni in me dvignila, mislila sem, da me bo odnesla v sobo. Namesto tega me je čakalo še več mučenja.

_____________________________________________________

Js ne morem verjet, da je to že trideseti del🤩
Hvala, hvala, hvala, hvala vsem, ki spremljate zgodbo. :two_hearts::two_hearts::two_hearts:
Pa za vse komentarcke in :hearts: