*b*Vivian*b*
Julya je imela tako kot ostali strigoji odlično razvit sluh, zato se je od zvoku vrat in korakov po parketu obrnila. Ni mi preostalo drugega kot, da stopim v sobo.
»Sedi, pogovoriti se morava.« s tem je zagotovo mislila nekaj takega kot: Poslušaj moje ukaze za tvojo prihodnost.
Vseeno sem sedla na stol nasproti zofe, ki jo je zavzela strigojka. Motrila me je z rdečimi očmi kot bi čakala, da bom jaz začela debato. Ker se nisem oglasila je usmerila pogled v ekran.
»Preden te prebudimo tako kot tvojo drago prijateljico, bi rada razkrila tvojo pravo osebnost. Obdaja te tako močna magija, katero lahko izničijo samo najboljši čarovniki. Šele potem bom uresničila načrt glede tvoje strigojske usode. Ampak, kot vidiš tukaj ni nobenih močnih čarovnikov, zato bomo kmalu odšli proč. V bistvu, odšli bomo takoj, ko si potešim žejo!« brez opozorila je planila naprej in zagrizla v moj vrat. Ujela me je nepripravljeno, saj so se moji možgani osredotočali na njene besede. Ne bom lagala, ta občutek sem pogrešala, topla meglica mi je otopila čute. Že dva dni nisem bila deležna tega in moje telo se je navdušeno odzvalo.
»Prava morojska poslastica, oh kako dolgo te že nisem bila deležna.« zacmokala je in se odmaknila. »Škoda, ker ne smem več, nočem, da bi umrla še preden prideš iz tukaj.« ritensko se je pomaknila proti vratom in izginila. Sama sem se nekako spravila do zofe in se ulegla. To se ne bi smelo zgoditi. Kako bom novico povedala Keithu?

*b*Keith*b*
Cel dan sem jo po malem poskusil priklicati v sanje, vendar nikoli ni prišla. Bilo je kot takrat, ko so pili iz nje in je bila omotična od endorfinov. Je bila morda spet? Skrbelo me je. Pitje krvi je sprevrženo in umazano dejanje. Prejšnji večer sem s Tiso delil vse kar se je zgodilo v sanjah, no vse razen poljuba. Tudi njo je žrlo zaradi Vivian, poleg tega pa kraljica ni želela narediti še ene reševalne akcije. Bala se je smrtnega davka, ki bi ga lahko terjalo iskanje dveh najstnic od katerih se je ena že odločila za prestop na temno stran. Njena vojska je bila mogočna, ampak moja mama je pač taka, da ne bo kar tako dajala svojih ljudi za 'na vrat na nos' iskanja brez pravega načrta. V nekaterih pogledih je bilo zelo smiselno, ampak seveda ni mogla vedeti kaj meni pomeni Vivian. S Sofio sva zato začela kovati načrt, Tisa pa nama je obljubila pomoč, ko bo le lahko. Manjkal je samo ključen del, torej Vivian in njeni podatki.
Pozno popoldne sem se zopet odpravil k Sofio, a mi je pot prekrižala Vivianina teta. Prijazno sem jo pozdravil, ona pa ne je povabila na čaj. Res sem imel še nekaj časa do srečanja s Sofio, zato sem sprejel povabilo. Stanovanje Vivianine sorodnice je bilo lično urejeno, vendar pa v njem ni bilo sončne svetlobe, saj je zgrajeno v osrčju stavbe. Nje očitno to ni motilo. Povabila me je naj se sedem, sama pa pripravila piškote in pijačo. Sprva sva se pogovarjala o plemiških stvareh in o moji mami. Bilo je prijetno klepetati. Sogovornica ni bila vsiljiva, pa tudi poslušati je znala dobro. Smehljala se je in kimala. Ko sem ji povedal, da bom moral oditi, ker s prijateljico delam načrt glede Vivianine rešitve me je urno prijela za zapestje.
Pogledala me je globoko v oči in spregovorila s pomirjenim glasom. »Ne smeš več pomagati Vivian. Sama se bo znašla, pozabi nanjo. Ne pomeni ti prav nič.«
Njene besede so se mi nenadoma zdele povsem logične. Ne bom se več zmenil za princeso, zdaj je preteklost. To je edino pravilno.