Tole je že osmi del.
Uživajte:
»In Luk je povezan z gospodarjem Titanov.« se je vmešala Annabeth. »Ja.« sem rekla in pogledala Hirona, ki je le poslušal. »In no mislim, da je…
… v Luku ostala nesmrtnost.« Hiron me je pogledal z najbolj začudenim obrazom kar sem jih v življenju videla. »Čakaj kaj?!« sem zaslišala za sabo in se obrnila. Med vrati je stal Luk. Skočila sem mu v objem a on se je kar hitro iztrgal. »Lizzy, ne me objemat. Kronos sem.« je rekel in tla so se zatresla. »Nisi. Samo nesmrtnost je v tebi. Dokler te pošasti ne primejo, ubodijo gospodarja Titanov in da se on ne preobrazi je vse v redu.« Nasmehnila sem se mu. »Zdaj pa pojdi počivat.« »Ne, Lizzy moram spet postati pravi Luk.« prijel me je za roko. Percyu in Annabeth sem pokazala zmeden obraz in skomignila z rameni. In tako sva se z Lukom počasi premikal čez tabor. Vsi ki so delali so naju gledali in si nekaj šepetali. Chris se je obrnil in šel stran. In Luk ga je le pogledal in povesil pogled. Luka sem pogledala naravnost v oči. »Ne sekiraj se Luk. Nisi ti kriv.« sem rekla in mu dvignila glavo. Pogledal me je še enkrat. »Spremenila si se.« je rekel Luk in me pogledam. Še jaz sem se pogledala. Roke so bile od vseh bojev polne brazgotin. Videl je moje močno izoblikovano telo in se zazrl v mojo brazgotino na vratu. »Zmaj.« »Ti nisi obupala. Zato nisi postala zlobna ali obsedena z največjim zlom tega sveta.« Luku nisem odgovorila. Le prijela sem ga za roko in odpeljala do vode. Previdno je stopil naprej in njegove noge so se dotaknile vode. Pogledal me je in stopil korak nazaj. A jaz sem ga le prijela in skupaj sva izginila v senci. Stala sva pri Thalijinem drevesu zunaj meja tabora. Gledala sva dol v tabor. »Že dolgo me ni bilo tu…« je rekel Luk in takrat je nad naju prišla Mantikora. Odreagirala sem v zadnji sekundi a bila sem prepočasna. Že sem videla preluknjanega Luka a mantikore ni bilo več. Gledala sem naokoli in jo videla kako se spreminja v človeka. Prijela sem meč in se želela pognati za njo. »Lizzy, ni potrebe.« je rekel Luk in me prijela za ramo. Počasi sva stopila v tabor. »Hiron!« sem rekla in vletela v veliko hišo. »Zgodilo se je nekaj totalno čudnega.« »Kaj pa Halzej?« »Napadla naju je mantikora a pobegnila. Strah me je samo ene stvari. Da je vohun.« »Halzej, upaj na najboljše.« Bledo sem se mu nasmehnila in odšla na večerjo. Luk je bil vsak dan boljše. Spet se je bil zmnožen bojevati. Bil je Luk. S Chrisom sta se nekako pobotala. In s Clariss sva si nekako dobri. Samo še trikrat dnevno sva se grdo pogledali.
In prišel je dan, ko bomo morali iti. »Hiron. Bote zmožni varovati tabor? Vse do poletja nas ne bo. In pazite na Luka. Če ugrabijo njega smo mrtvi.« »Ne skrbi Halzej, zmogli bomo. In Luk ne bo izvedel, saj probali bomo prekrivati drugi del resnice.« S Percyem in Annabeth smo počasi hodili po Polkrvnem hribu. Na vrhu sem pomahala Luku nato pa še jaz stekla v avto.
In tako je bila šola. Najbolj čudno je bilo, da ni bilo niti ene same samcate pošasti. In prišel je marec in z njim moj rojstni dan. Tisti dan sem odšla na Olimp in se napotila naravnost do velike dvorane. »Halzej.« je začel Zevs. »Ker si dopolnila 20 let ti podarjam to.« in mi podal škatlico »Ta škatlica je bila mit a danes je postala resničnost. V njej je obesek, zelo pomemben obesek.« je rekel z zelo strogim glasom. »Ta obesek je nesmrtni obesek. Lahko si ga nadane vsak polkrvni in postane nesmrten. Lahko si ga pa nadaneš ti in postala boš boginja.« Pogledala sem očeta, zamomljala hvala se priklonila in stekla naravnost iz Olimpa.
»Kaj si dobila?« je bilo prvo vprašanje, ko sem vstopila v mojo in Annabethino sobo. »Nekaj v kar nisem verjela.« sem rekla in pokazala škatlico. Previdno sem jo odprla in tam notri se je svetl obesek, ki je prelival vse barve sveta. »To je obesek za nesmrtnost. Naj bi si ga nadela jaz. Ko si ga se njegova moč vsrka vame in postane brezbarven.« sem rekla in zaprla škatlico. Dobesedno škatlice nisem odprla nikoli od takrat a sem se odločila da jo vzamem tudi v tabor polkrvnih. Še vedno mi ni bilo jasno kako smo vse od božiča preživeli in, da nas ni napadla NITI ena pošast.
In to je za danes to.
Lp. fla
Uživajte:
»In Luk je povezan z gospodarjem Titanov.« se je vmešala Annabeth. »Ja.« sem rekla in pogledala Hirona, ki je le poslušal. »In no mislim, da je…
… v Luku ostala nesmrtnost.« Hiron me je pogledal z najbolj začudenim obrazom kar sem jih v življenju videla. »Čakaj kaj?!« sem zaslišala za sabo in se obrnila. Med vrati je stal Luk. Skočila sem mu v objem a on se je kar hitro iztrgal. »Lizzy, ne me objemat. Kronos sem.« je rekel in tla so se zatresla. »Nisi. Samo nesmrtnost je v tebi. Dokler te pošasti ne primejo, ubodijo gospodarja Titanov in da se on ne preobrazi je vse v redu.« Nasmehnila sem se mu. »Zdaj pa pojdi počivat.« »Ne, Lizzy moram spet postati pravi Luk.« prijel me je za roko. Percyu in Annabeth sem pokazala zmeden obraz in skomignila z rameni. In tako sva se z Lukom počasi premikal čez tabor. Vsi ki so delali so naju gledali in si nekaj šepetali. Chris se je obrnil in šel stran. In Luk ga je le pogledal in povesil pogled. Luka sem pogledala naravnost v oči. »Ne sekiraj se Luk. Nisi ti kriv.« sem rekla in mu dvignila glavo. Pogledal me je še enkrat. »Spremenila si se.« je rekel Luk in me pogledam. Še jaz sem se pogledala. Roke so bile od vseh bojev polne brazgotin. Videl je moje močno izoblikovano telo in se zazrl v mojo brazgotino na vratu. »Zmaj.« »Ti nisi obupala. Zato nisi postala zlobna ali obsedena z največjim zlom tega sveta.« Luku nisem odgovorila. Le prijela sem ga za roko in odpeljala do vode. Previdno je stopil naprej in njegove noge so se dotaknile vode. Pogledal me je in stopil korak nazaj. A jaz sem ga le prijela in skupaj sva izginila v senci. Stala sva pri Thalijinem drevesu zunaj meja tabora. Gledala sva dol v tabor. »Že dolgo me ni bilo tu…« je rekel Luk in takrat je nad naju prišla Mantikora. Odreagirala sem v zadnji sekundi a bila sem prepočasna. Že sem videla preluknjanega Luka a mantikore ni bilo več. Gledala sem naokoli in jo videla kako se spreminja v človeka. Prijela sem meč in se želela pognati za njo. »Lizzy, ni potrebe.« je rekel Luk in me prijela za ramo. Počasi sva stopila v tabor. »Hiron!« sem rekla in vletela v veliko hišo. »Zgodilo se je nekaj totalno čudnega.« »Kaj pa Halzej?« »Napadla naju je mantikora a pobegnila. Strah me je samo ene stvari. Da je vohun.« »Halzej, upaj na najboljše.« Bledo sem se mu nasmehnila in odšla na večerjo. Luk je bil vsak dan boljše. Spet se je bil zmnožen bojevati. Bil je Luk. S Chrisom sta se nekako pobotala. In s Clariss sva si nekako dobri. Samo še trikrat dnevno sva se grdo pogledali.
In prišel je dan, ko bomo morali iti. »Hiron. Bote zmožni varovati tabor? Vse do poletja nas ne bo. In pazite na Luka. Če ugrabijo njega smo mrtvi.« »Ne skrbi Halzej, zmogli bomo. In Luk ne bo izvedel, saj probali bomo prekrivati drugi del resnice.« S Percyem in Annabeth smo počasi hodili po Polkrvnem hribu. Na vrhu sem pomahala Luku nato pa še jaz stekla v avto.
In tako je bila šola. Najbolj čudno je bilo, da ni bilo niti ene same samcate pošasti. In prišel je marec in z njim moj rojstni dan. Tisti dan sem odšla na Olimp in se napotila naravnost do velike dvorane. »Halzej.« je začel Zevs. »Ker si dopolnila 20 let ti podarjam to.« in mi podal škatlico »Ta škatlica je bila mit a danes je postala resničnost. V njej je obesek, zelo pomemben obesek.« je rekel z zelo strogim glasom. »Ta obesek je nesmrtni obesek. Lahko si ga nadane vsak polkrvni in postane nesmrten. Lahko si ga pa nadaneš ti in postala boš boginja.« Pogledala sem očeta, zamomljala hvala se priklonila in stekla naravnost iz Olimpa.
»Kaj si dobila?« je bilo prvo vprašanje, ko sem vstopila v mojo in Annabethino sobo. »Nekaj v kar nisem verjela.« sem rekla in pokazala škatlico. Previdno sem jo odprla in tam notri se je svetl obesek, ki je prelival vse barve sveta. »To je obesek za nesmrtnost. Naj bi si ga nadela jaz. Ko si ga se njegova moč vsrka vame in postane brezbarven.« sem rekla in zaprla škatlico. Dobesedno škatlice nisem odprla nikoli od takrat a sem se odločila da jo vzamem tudi v tabor polkrvnih. Še vedno mi ni bilo jasno kako smo vse od božiča preživeli in, da nas ni napadla NITI ena pošast.
In to je za danes to.
Lp. fla
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
:heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart:
1
LL iz HP❤️❤️
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Saj čim prej nov del. :hearts::hearts::hearts::hearts::hearts::hearts::hearts::hearts::hearts::hearts::two_hearts::hearts::hearts::hearts::hearts::hearts::hearts::hearts::hearts::hearts::hearts::hearts::hearts::hearts::hearts::hearts::hearts::hearts::hearts::hearts::hearts::hearts::hearts::hearts:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ti pa res obvladaš!:sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
MORAM tipica MORAM it bart naprej!!!!!!!!!!!!!N NUJNO! MOJJE ŽIVLJENJE RABI TO! NAJ ZGODBA!
1
Moj odgovor:
Nesreča
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Starši
Zdravo! Jaz imam probleme z družino. Če mogoče veste, kako se to lahko spremeni, mi prosim napišite, saj sem že res obupana.
1. Starši me silijo v stvari, ki jih ne želim delat. Zato že nekaj časa razmišljam o pobegu od doma, saj dojemam, da nikoli ne bom imela besede kaj odločiti sama. Kaj mislite?
2. Vse kar je narobe, mislijo, da je moja krivda, zato pogosto dobivam kazni, kot so npr. pripor v sobi, brez telefona ali računalnika za mesec itd. Kako naj dokažem, da nisem kriva?
3. V šoli sem odličnjakinja in zato dobivam same petice. Ampak so starši bolj ponosni na mojega brata, ki ima sicer slabše ocene. Za nagrado ga peljejo v restavracijo, zame se pa ne zmenijo. Kaj naj naredim, da pridobim njihovo pozornost?
Upam, da boste lahko pomagali, saj sem sama že čisto izgubljena. :disappointed:
1. Starši me silijo v stvari, ki jih ne želim delat. Zato že nekaj časa razmišljam o pobegu od doma, saj dojemam, da nikoli ne bom imela besede kaj odločiti sama. Kaj mislite?
2. Vse kar je narobe, mislijo, da je moja krivda, zato pogosto dobivam kazni, kot so npr. pripor v sobi, brez telefona ali računalnika za mesec itd. Kako naj dokažem, da nisem kriva?
3. V šoli sem odličnjakinja in zato dobivam same petice. Ampak so starši bolj ponosni na mojega brata, ki ima sicer slabše ocene. Za nagrado ga peljejo v restavracijo, zame se pa ne zmenijo. Kaj naj naredim, da pridobim njihovo pozornost?
Upam, da boste lahko pomagali, saj sem sama že čisto izgubljena. :disappointed:
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(177)
Srednje.
(130)
Ni mi všeč.
(35)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
.............le, da je mrož malce bolj prijazen ...
kaj da hel je toooooooo :joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::rofl::rofl::rof