Noč v mestu je bila vse prej kot mirna.

»Seveda. Ker zakaj bi bil petek zvečer normalen,« je zamrmrala Nika, ko je preskočila ograjo starega pokopališča. V eni roki je držala kol, v drugi telefon.

»Če umrem, izbriši mojo zgodovino iskanja,« je rekla v slušalko.

»Nika, ne boš umrla,« je zavzdihnila Maja na drugi strani. »In drugič—nočem vedeti, kaj si iskala.«

»Prepozno.«

Nika je stopila med nagrobnike. Megla? Check. Grozljivi zvoki? Check. Sumljivo premikajoča se senca?

»Ah, evo ga.«

Iz teme je stopil vampir. Klasičen model—bled, samozavesten, rahlo preveč dramatičen.

»Lepo noč, kajne?« je rekel z nasmeškom.

»Ja, če ignoriraš dejstvo, da si ti tukaj,« je odvrnila Nika.

Vampir se je zasmejal. »Veš, koliko takih kot si ti sem že videl?«

»Upam, da dovolj, da veš, kaj sledi.«

Napadel je. Hitro—ampak ne dovolj hitro.

Nika se je umaknila, ga spotaknila in v trenutku že držala kol nad njegovim srcem.

»Zadnja beseda?«

»To je velika napaka—«

Puf.

Prah.

»—klasična linija,« je zaključila in si otepala roke.

Telefon je še vedno bil na liniji.

»Je konec?« je vprašala Maja.

»Ja. In ta je bil še posebej dolgočasen. Resno, vampirji bi lahko vsaj malo posodobili dialog.«

»Mogoče imajo forum ali kaj takega.«

»Super. 'Kako biti kliše v 10 korakih.'«

Nika se je obrnila, pripravljena oditi… ko je zaslišala ploskanje.

Počasi. Namerno.

Iz sence se je prikazal še en vampir.

Ampak ta… ni bil navaden.

Ni imel tistega pretiranega samozaupanja. Njegov pogled je bil miren. Ocenjujoč.

»Impresivno,« je rekel.

Nika je zavila z očmi. »Če si tukaj za maščevanje, prosim pohiti. Imam doma pico.«

»Nisem tukaj zaradi njega,« je odgovoril. »Tukaj sem zaradi tebe.«

»Seveda si. Vedno gre za mene.«

Naredil je korak bližje. Nika ni trznila.

»Ti ne razumeš, kaj se dogaja v tem mestu.«

»Oh, super. Ker sem že mislila, da imam vse pod kontrolo.«

Rahlo se je nasmehnil. »To ni lov. To je začetek vojne.«

Tišina.

Maja v telefonu: »…Nika? Zakaj nič ne govoriš? Nika??«

Nika je še vedno gledala vampirja.

»Vojne?«

»In ti si na napačni strani,« je dodal.

Nika se je nasmehnila. Počasi.

»Ne,« je rekla in zavrtela kol v roki. »Jaz sem tista, ki strani izbira.«

Veter je zavel.

Napetost je počila kot strela.

In tokrat… ni bilo tako jasno, kdo bo razpadel v prah.