Tukaj je že tretji del. Hvala vsem, ki berete najino zgodbo.:kissing_heart: Danes boste spoznali tretjo osebo, ki pa je fant.
............................................................................................................................
Fant star sedemnajst let je prišel iz šole. Ima črne lase in zelene oči. S torbo na rami je odhajal domov. Ime mu je Evan. Ima nenavaden hobi, saj rad opazuje naravo. Vonj vlage v gozdu mu osveži misli, občutek zemlje na prstnih blazinicah ga navda s spokojnostjo… Kadar opazuje rast rastlinic se mu zdi kot, da je nova oseba, da se je na novo rodil, živi v sanjskem svetu. Zato se je odločil, da odide domov po gozdnih poteh. Ves razburjen je odhitel proti gozdu. V srcu je začutil žgečkajoče vznemirjenje.
Stopli je med drevje. Ustavil se je. Globoko je vdihnil svež zrak. Zavohal je vlažen mah, hrapavo lubje. Pozorno je prisluhnil prečudoviti naravi. Ptičje petje, drobni koraki mravelj,…
Odšel je naprej. Skakljal je po vlažnih skalah prekritih s spolzkim mahom. Počutil se je kot, da bi bil spet star šest let. Prešerno je začel žvižgati.
Ni prišel daleč, ko je zaslišal strel puške. Po vsem telesu so se mu postavile dlake pokonci. Milo rečeno je sovražil ubijanje živali. V oči so mu stopile solze ogorčenja. Nikoli ni in nikoli ne bo odobraval pobijanja nedolžnih živali. Na petah se je obrnil v smer poka.
Stekel je. Tekel je in tekel, da bi mogoče rešil ranjeno žival. Prispel je na jaso. Z očmi je iskal kakršne koli sledi krvi.
Tedaj je med drevesi zaslišal pokanje vejic. Sunkovito se je obrnil.
Že je hotel odpreti usta, da bi zaklical vprašanje kdo je tam, ko je zaslišal pridušeno pogovarjanje.
»Čisto sam je,« je dejal prvi glas. »Ampak to je dober znak za nas!« se je razjezila druga postava. »Zdaj pa že nehajta!« se je nekdo razburil.
Nato je Evan slišal le tiho, skrivnostno, grozeče godrnjanje. Postalo ga je na smrt strah. Hotel je zbežati, toda od strahu so mu odrevenele noge.
»Denar ali življenje!« je za seboj zaslišal ukazovalen vrisk.
Vsi lasje so se Evanu postavili pokonci. Vsaka dlaka na njegovem telesu je vztrepetala. Na rami je začutil grobo roko, ki ga je nasilno obrnila. Iz oči v oči si je stala z štirimi zamaskiranimi postavami. Evan je takoj dvignil roke v znak predaje.
»No!« ga je z puško dregnila največja postava.
Evan je bil tako prestrašen, da ni bil sposoben odgovoriti. Sam pri sebi je tehtal možnosti. Odločil se je ….. pametno? Ja, res se mu je tako zdelo.
»Denar!« je Evan zavpil takoj, ko se mu je povrnil dar govora.
»Priden dečko,« se mu je posmehnila najbolj oddaljena postava, ki je stala v sencah drevesa. Najbližji Evanu je takoj iztegnili svoji pohlepni dlani. Evan se je sklonil in začel brskati po šolski torbi. Z grozo v očeh se je zastrmel v vsebino torbe. Bil je osupel.
»Toda… toda… jaz…. nimam denarja.« je ves slaboten izjavil. Šlo mu je na bruhanje.
»Ne verjamemo.« so mu izsiljevalci takoj odvrnili. Evanu so iz rok iztrgali torbo. Iz nje so začeli metati vse zvezke, peresnice, …. Toda niso našli kar so iskali. Besno so ga pogledali. Vodja je iz žepa plašča potegnil pištolo. »Nimaš denarja, bo pa šlo življenje.« je sladko dejal.
»Zmešani ste!« je Evan bled zavpil.
Moški s pištolo se je Evanu začel mirno in počasi približevati, čez obraz se mu je razpotegnil sladek nasmešek.
Nato je obstal. Z grozo v očeh se je zazrl v svojo žrtev. Evan ni vedel kaj se dogaja. Začudeno je pogledal proti svojim rokam, nogam in trupu.
Ves se je tresel. Lasje so se mu postavili pokonci. Oči so se mu iz gozdno zelene spremenile na krvavo rdeče.
Postave so v grozi obstale. Začele so se ritensko umikati. Premikali so se vedno globje v temačen gozd, vedno dlje od Evana, vedno dlje od njegove magije.
Za Evanom so se z vrha hriba začele kotaliti skale. Ustvarjale so nadnaravno grozeče bobnenje. Kot bi že sam zvok kričal: »Nevarnost! Nevarnost!«, na enem izmed dreves pa bi utripal neonski napis: Bežite! Bežite!
Skale so se skotalile mimo tresočega se fanta. Tatovi so začeli bežati. Skale so jih lovile. Če položaj ne bi bil resen bi se Evan na vsa usta zasmejal. Skale so tatove čez nekaj minut ulovile in jih z svojo težo priklenile na tla. POK! Se je nekajkrat zaslišalo. Kamni so izsiljevalcem zlomile noge. Skoraj vse kosti.
»Auuu! Kako to boli! Ti bom že pokazal fant!« je največji izmed štirih ljudi uspel izdaviti, preden so se mu po licih ulile solze trpljenja. Zlobneži se niso mogli premakniti. Ta trenutek je Evan izkoristil za to, da je na plano privlekel telefon. 113! Ta številka mu je kot klici na pomoč odzvanjala v glavi.
»Prosim. Policija tukaj.« so se mu oglasili. »Dober dan. Tukaj Evan Wilson. V Londonskem gozdu. Tukaj so me izsiljevali. Nikamor ne morejo. Ujele so jih… skale?« je zdrdral v telefon. Ob zadnjem stavku je presenečeno pomežiknil in se z nejevero ozrl proti zlobnežem. Res so bili tam. »Takoj pridemo.« so obljubili.
Evan je nemirno korakal sem ter tja po prizorišču. Čez deset minut je zaslišal zavijanje policijskih siren. Z policisti sta prišla še Kate in Jim Wilson (Evanova starša).
»Evan! Kaj je bilo!« sta že od daleč zaklicala.
Medtem, ko ju je Evan miril so policisti nasilnežem z obraza potegnili maske.
»Adrian Jones, Brad Shaw, Daniel Campbell in Charels King. Res predvidljivo.« so naznanili policisti.
Družina Wilson jih je začudeno pogledala.
»Obtoženi so že bili ropa banke in ropa trgovine. Za piko na i pa še umora.« so razložili.
Sedaj sta Kate in Jim bila osupla.
»A-A-A t-t-o so o-n-ni?!« se je Kate prestrašila. V obraz je najprej pozelena nato pa še pobledela.
»To so oni.« so resno dejali policisti.
»Te mevže! Kako si upajo nadlegovati mojega sina?!« se je razburil Jim. Stopil je korak naprej. Toda njegova žena in sin sta ga mirila.
»Jim! Raje ne. Bodo že policisti uredili.« Jim Wilson je nekajkrat zajel sapo.
»Raje pojdite.« je predlagal načelnik Smith.
Kate je hvaležno prikimala z glavo. Svojega sina in moža je prijela vsakega za eno roko in ju odvlekla do avta. Sedla je za volan. V tišini so se odpeljali domov. Takoj, ko so se pripeljali na domači dovoz je Evan odprl avtomobilska vrata. Takoj odhitel v svojo sobo. Hotel je razmisliti o teh dogodkih.
Medtem sta mama in oče sedela v kuhinji. Tedaj je v kaminu zaprasketalo. Ob sta od strahu poskočila. Sredi ognja sta zagledala pismo.
Jim je odšel do kamina in iz ognja z grebljico izbrskal pismo. Bilo je nepoškodovano. Odprl ga je. Vsebina mu je vzela sapo. Pokazal ga je Kate.
»Vaš sin je v nevarnosti. Začelo se je. Takoj se mora ločiti od vas. Drugače boste ogrozili prihodnost vsega človeštva.« je Kate Wilson zašepetala.
Tedaj je v kuhinjo prišel Evan. »Kaj je narobe?« je zaskrbljeno vprašal. »Nič, nič.« Sta neprepričljivo dejala in njegova mama je pismo hitro skrila za hrbet. Sin ju je sumničavo pogledal. Ni jima verjel. Njegova starša nikoli nista znala prepričljivo lagati.
Toda sedaj ni bil pri volji za poizvedovanje. Le skomignil z rameni. »Na sprehod grem, če me bosta iskala.« je še naznanil in se zapodil skozi vhodna vrata. Takoj, ko so se vrata zaprla sta starša glasno zavzdihnila od olajšanja. Toda ni bil preveč pristen. V grlu ju je stiskal cmok obupa in strahu. Vedela sta, da jima sin ni verjel. Toda kaj drugega naj bi naredila, kot to, da sta se mu zlagala. Le kako naj mu povesta resnico, ki sta jo dolgo skrivala pred njim. Kako? jima je kakor krik bolečina odzvanjalo v glavi.
.........................................................................................................................................................
Naslednjić boste spoznali še zadnjo osebo. Uživajte!
Lp HRHGLN24
............................................................................................................................
Fant star sedemnajst let je prišel iz šole. Ima črne lase in zelene oči. S torbo na rami je odhajal domov. Ime mu je Evan. Ima nenavaden hobi, saj rad opazuje naravo. Vonj vlage v gozdu mu osveži misli, občutek zemlje na prstnih blazinicah ga navda s spokojnostjo… Kadar opazuje rast rastlinic se mu zdi kot, da je nova oseba, da se je na novo rodil, živi v sanjskem svetu. Zato se je odločil, da odide domov po gozdnih poteh. Ves razburjen je odhitel proti gozdu. V srcu je začutil žgečkajoče vznemirjenje.
Stopli je med drevje. Ustavil se je. Globoko je vdihnil svež zrak. Zavohal je vlažen mah, hrapavo lubje. Pozorno je prisluhnil prečudoviti naravi. Ptičje petje, drobni koraki mravelj,…
Odšel je naprej. Skakljal je po vlažnih skalah prekritih s spolzkim mahom. Počutil se je kot, da bi bil spet star šest let. Prešerno je začel žvižgati.
Ni prišel daleč, ko je zaslišal strel puške. Po vsem telesu so se mu postavile dlake pokonci. Milo rečeno je sovražil ubijanje živali. V oči so mu stopile solze ogorčenja. Nikoli ni in nikoli ne bo odobraval pobijanja nedolžnih živali. Na petah se je obrnil v smer poka.
Stekel je. Tekel je in tekel, da bi mogoče rešil ranjeno žival. Prispel je na jaso. Z očmi je iskal kakršne koli sledi krvi.
Tedaj je med drevesi zaslišal pokanje vejic. Sunkovito se je obrnil.
Že je hotel odpreti usta, da bi zaklical vprašanje kdo je tam, ko je zaslišal pridušeno pogovarjanje.
»Čisto sam je,« je dejal prvi glas. »Ampak to je dober znak za nas!« se je razjezila druga postava. »Zdaj pa že nehajta!« se je nekdo razburil.
Nato je Evan slišal le tiho, skrivnostno, grozeče godrnjanje. Postalo ga je na smrt strah. Hotel je zbežati, toda od strahu so mu odrevenele noge.
»Denar ali življenje!« je za seboj zaslišal ukazovalen vrisk.
Vsi lasje so se Evanu postavili pokonci. Vsaka dlaka na njegovem telesu je vztrepetala. Na rami je začutil grobo roko, ki ga je nasilno obrnila. Iz oči v oči si je stala z štirimi zamaskiranimi postavami. Evan je takoj dvignil roke v znak predaje.
»No!« ga je z puško dregnila največja postava.
Evan je bil tako prestrašen, da ni bil sposoben odgovoriti. Sam pri sebi je tehtal možnosti. Odločil se je ….. pametno? Ja, res se mu je tako zdelo.
»Denar!« je Evan zavpil takoj, ko se mu je povrnil dar govora.
»Priden dečko,« se mu je posmehnila najbolj oddaljena postava, ki je stala v sencah drevesa. Najbližji Evanu je takoj iztegnili svoji pohlepni dlani. Evan se je sklonil in začel brskati po šolski torbi. Z grozo v očeh se je zastrmel v vsebino torbe. Bil je osupel.
»Toda… toda… jaz…. nimam denarja.« je ves slaboten izjavil. Šlo mu je na bruhanje.
»Ne verjamemo.« so mu izsiljevalci takoj odvrnili. Evanu so iz rok iztrgali torbo. Iz nje so začeli metati vse zvezke, peresnice, …. Toda niso našli kar so iskali. Besno so ga pogledali. Vodja je iz žepa plašča potegnil pištolo. »Nimaš denarja, bo pa šlo življenje.« je sladko dejal.
»Zmešani ste!« je Evan bled zavpil.
Moški s pištolo se je Evanu začel mirno in počasi približevati, čez obraz se mu je razpotegnil sladek nasmešek.
Nato je obstal. Z grozo v očeh se je zazrl v svojo žrtev. Evan ni vedel kaj se dogaja. Začudeno je pogledal proti svojim rokam, nogam in trupu.
Ves se je tresel. Lasje so se mu postavili pokonci. Oči so se mu iz gozdno zelene spremenile na krvavo rdeče.
Postave so v grozi obstale. Začele so se ritensko umikati. Premikali so se vedno globje v temačen gozd, vedno dlje od Evana, vedno dlje od njegove magije.
Za Evanom so se z vrha hriba začele kotaliti skale. Ustvarjale so nadnaravno grozeče bobnenje. Kot bi že sam zvok kričal: »Nevarnost! Nevarnost!«, na enem izmed dreves pa bi utripal neonski napis: Bežite! Bežite!
Skale so se skotalile mimo tresočega se fanta. Tatovi so začeli bežati. Skale so jih lovile. Če položaj ne bi bil resen bi se Evan na vsa usta zasmejal. Skale so tatove čez nekaj minut ulovile in jih z svojo težo priklenile na tla. POK! Se je nekajkrat zaslišalo. Kamni so izsiljevalcem zlomile noge. Skoraj vse kosti.
»Auuu! Kako to boli! Ti bom že pokazal fant!« je največji izmed štirih ljudi uspel izdaviti, preden so se mu po licih ulile solze trpljenja. Zlobneži se niso mogli premakniti. Ta trenutek je Evan izkoristil za to, da je na plano privlekel telefon. 113! Ta številka mu je kot klici na pomoč odzvanjala v glavi.
»Prosim. Policija tukaj.« so se mu oglasili. »Dober dan. Tukaj Evan Wilson. V Londonskem gozdu. Tukaj so me izsiljevali. Nikamor ne morejo. Ujele so jih… skale?« je zdrdral v telefon. Ob zadnjem stavku je presenečeno pomežiknil in se z nejevero ozrl proti zlobnežem. Res so bili tam. »Takoj pridemo.« so obljubili.
Evan je nemirno korakal sem ter tja po prizorišču. Čez deset minut je zaslišal zavijanje policijskih siren. Z policisti sta prišla še Kate in Jim Wilson (Evanova starša).
»Evan! Kaj je bilo!« sta že od daleč zaklicala.
Medtem, ko ju je Evan miril so policisti nasilnežem z obraza potegnili maske.
»Adrian Jones, Brad Shaw, Daniel Campbell in Charels King. Res predvidljivo.« so naznanili policisti.
Družina Wilson jih je začudeno pogledala.
»Obtoženi so že bili ropa banke in ropa trgovine. Za piko na i pa še umora.« so razložili.
Sedaj sta Kate in Jim bila osupla.
»A-A-A t-t-o so o-n-ni?!« se je Kate prestrašila. V obraz je najprej pozelena nato pa še pobledela.
»To so oni.« so resno dejali policisti.
»Te mevže! Kako si upajo nadlegovati mojega sina?!« se je razburil Jim. Stopil je korak naprej. Toda njegova žena in sin sta ga mirila.
»Jim! Raje ne. Bodo že policisti uredili.« Jim Wilson je nekajkrat zajel sapo.
»Raje pojdite.« je predlagal načelnik Smith.
Kate je hvaležno prikimala z glavo. Svojega sina in moža je prijela vsakega za eno roko in ju odvlekla do avta. Sedla je za volan. V tišini so se odpeljali domov. Takoj, ko so se pripeljali na domači dovoz je Evan odprl avtomobilska vrata. Takoj odhitel v svojo sobo. Hotel je razmisliti o teh dogodkih.
Medtem sta mama in oče sedela v kuhinji. Tedaj je v kaminu zaprasketalo. Ob sta od strahu poskočila. Sredi ognja sta zagledala pismo.
Jim je odšel do kamina in iz ognja z grebljico izbrskal pismo. Bilo je nepoškodovano. Odprl ga je. Vsebina mu je vzela sapo. Pokazal ga je Kate.
»Vaš sin je v nevarnosti. Začelo se je. Takoj se mora ločiti od vas. Drugače boste ogrozili prihodnost vsega človeštva.« je Kate Wilson zašepetala.
Tedaj je v kuhinjo prišel Evan. »Kaj je narobe?« je zaskrbljeno vprašal. »Nič, nič.« Sta neprepričljivo dejala in njegova mama je pismo hitro skrila za hrbet. Sin ju je sumničavo pogledal. Ni jima verjel. Njegova starša nikoli nista znala prepričljivo lagati.
Toda sedaj ni bil pri volji za poizvedovanje. Le skomignil z rameni. »Na sprehod grem, če me bosta iskala.« je še naznanil in se zapodil skozi vhodna vrata. Takoj, ko so se vrata zaprla sta starša glasno zavzdihnila od olajšanja. Toda ni bil preveč pristen. V grlu ju je stiskal cmok obupa in strahu. Vedela sta, da jima sin ni verjel. Toda kaj drugega naj bi naredila, kot to, da sta se mu zlagala. Le kako naj mu povesta resnico, ki sta jo dolgo skrivala pred njim. Kako? jima je kakor krik bolečina odzvanjalo v glavi.
.........................................................................................................................................................
Naslednjić boste spoznali še zadnjo osebo. Uživajte!
Lp HRHGLN24
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ahhhh tak obožujem vajine opise in itak da komaj čakam na naslednji del<3 tak prav vidiš prizore v glavi, sicer je malo scary ampak zato še boljše!
0
Moj odgovor:
Moon_shadow_the_therian
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
sooooooooooooooooooooooooooooo cute:hugging::hugging::kissing_heart::kissing_heart::heart_
OoOOoooo amari, kok je ta outfit lep:heart_eyes::sparkles::sparkling_heart:
Pa ...