Hejla.
Ja no tukaj je drugi del. Sam tolk da ne bo koga zmedlo. Prvi del je govoril o prvi punci Alice, ta del govori o drugi punci. No uživajte v branju al kaj naj vam rečem.:joy:
...................................................................................................................................................................................


Petnajst letno dekle sedi ob morju. Za svoja leta je nizke rasti. Ima ravne, kratke, blond lase postrižene na paž. Z njenega obraza predvsem izstopajo njene sive oči, ki po navadi žarijo od sreče. Toda ne tokrat. Iz njih kar lije bolečina. Ostala je sama. Nikogar več nima. Pred kratkim je doživela hudo nesrečo. S starši in sedemnajst letno sestro se je vozila domov. Na nesrečo je bila cesta spolzka. Starša sta izgubila nadzor nad vozilom. Vsi so umrli. Mama, oče in sestra. Le ona ne. Od njihove smrti dalje se vsak trenutek krivi za njihovo smrt. Čeprav ni ničesar zagrešila. Ničesar storila.

Obraz je zakopala v dlani in glavo položila med kolena. Zajokala je. Njeno suho in majhno telo so pretresali ter preplavljali krčeviti krči joka. Med drobnimi prsti, ki so se tresle kot šiba na vodi so polzele solze, ki so nato druga za drugo so popadle v morje. Počasi, previdno in tiho so tonile proti dnu morja, proti globinam temne vode. Voda jih je nežno kot materin objem objela v svoje nežne vodne tokove ter jih tiho odnesla proti grozljivim, a hkrati čudovitim globinam svojega slanega srca.

Yvonne je na obali še kar jokala. Ljudje pa so hodili mimo nje kakor, da ne obstaja. Kakor, da je le nepomemben zrak. Niso se zmenili zanjo. Niso ji namenili niti pogleda. Niti najmanjše tolažbe, ki bi ji mogoče pomagala v njenih temnih časih. Tedaj pa se je vse spremenilo ……

»Stran! Cunami!« so se zaslišali kriki.

Yvonne je sunkovito dvignila svoj objokani obraz, s pordelimi očmi. Zagledala je visok val, ki se je z njej nezemeljsko hitrostjo približeval obali. Vsi okoli njej so začeli teči, bežati. Zajela jih je strahovita panika. Ona pa je le stala tam. Zagledala je možnost, da se pridruži svojim ljubljenim. Rešitev iz brezupa, ki jo je vsak dan utapljal v njenih slanih solzah. Toda, nekje globoko v sebi pa je čutila, da lahko reši te nedolžne ljudi pred to veliko, neizogibno in bližajočo se katastrofo. Hotela jim je pomagati. Pa čeprav se niso zmenili za njeno stisko. Pred svojim koncem je hotela napraviti vsaj eno dobro stvar. Preden bi se lahko zavedala kaj dela je skočila v čoln ter začela veslati proti cunamiju.

»Ne! Takoj nazaj! Kaj delaš?!« so ljudje kričali.

Tokrat se ona ni zmenila za njih. Njihovi kriki ji niso nič pomenili. Preprosto odgnala jih je iz svojih misli. Skozi eno uho noter in skozi drugo ven. Bila je odločena, da vsaj poskusi če ne več. Še hitreje začela veslati.


Ko je bila od grozljivega vala oddaljena slab kilometer je obstala. Počasi in previdno - zaradi valovanja vode - se je v majhnem in ozkem čolnu začela vstajati. Vsa na trnih zaradi strahu, odločnosti in obupa je čakala na velikana. Da val pride do nje.


Cunami je drvel vse bliže in bliže. Tedaj Yvonne je iztegnila roke. Začele so se tresti. Prestrašila se je . Ni vedela kaj naj zdaj to pomeni. Iz njenih rok je kar naenkrat brizgnil močan curek vode. Bila je osupla.


Curek se je zaletel v ogromen val. Curek proti cunamiju. Curek vode iz njenih rok je potiskal val nazaj. Cunami je curek potiskal nazaj. Cunami se je curku upiral na vso moč. Yvonnina »čarovnija« je začela izgubljati. Gromozanski val je prevladovati. Curek je tiščal nazaj. Hkrati pa je s tem Yvonne potiskal pod seboj. Deklica se je prestrašila. Kolena so ji klecnila in obležala je na dnu čolna.

Njen curek je izginil. Zajel jo je smrtni strah. Že se je pripravila na smrt, da se bo pridružila družini, ko se je njen curek spet pojavil. To ji je vlilo moči. Z vsemi močmi kar jih je premogla se je prisilila do tega, da se je spet postavila na noge. Od napora je bila zaripla v obraz. Napredovala je počasi.

»Zmorem to! Zmorem!« je zakričala v svojem bolečem obupu.

Curek iz njenih rok se je okrepil. Postal je močnejši kot prej, kot kadar koli prej. Tokrat se je vse spremenilo. Ni bila Yvonne tista, ki je začela izgubljati. Bil je cunami. Sekundo za sekundo počasi, milimeter za milimeter razlike. Val je padel že do polovice. Yvonne je zbrala še zadnje močo kar jih je premogla in se zbrala. Cunami je končno podlegel Yvonne.

Morje se umirilo. Yvonne se je zaradi pretresa sesedla v čoln. Na dekletovem obrazu pa se je prvič po smrti njenih staršev in sestre zarisal nasmešek. Vedela je, da je naredila nekaj dobrega za ljudi, ki živijo tukaj. Obvarovala jih je ter jim zaščitila dom.

Ko je čez nekaj minut zbrala dovolj moči je odveslala nazaj. Njeno veslanje je bilo spokojno in mirno. Domačini in turisti so jo pričakali na obali. Niso jo pričakali radostni vzkliki. Z osuplimi in zaskrbljenimi obrazi so jo le gledali. Nato so se obrnili stran.

»Kdo je to dekle?« so šepetali.

Ko jih je rešiteljica slišala je le zardela. S hitrimi koraki je odšla stran. Nič več ni vedela. Preprosto je bila zmedena.
Kaj se je zgodilo? Kaj sem naredila?
Ni našla odgovora. Takrat se je pa spomnila spomina iz otroštva.

Spomin:
Bila je stara okoli šest let. V svoji sobi je delala domačo nalogo.
Takrat je za sabo zaslišala šum. Obrnila se je. Nič ni zagledala. Verjetno imam prisluhe! Je pomislila. Čez minuto je spet zaslišala isti zvok. Ko se je obrnila pa spet ni bilo nič. Bila je prestrašena. V srcu jo je stisnilo. Spomnila se je knjige, ki jo je sinoči brala. V njej se je glavni junakinji dogajalo do potankosti isto. Z slabimi mislimi se je spet lotila dela.
A, ko je tretjič zaslišala zvok ter se obrnila je sredi sobe zagledala zlato meglico v obliki pravokotnika. Na vsakem vogalu je bil en znak. V enem vogalu voda, v drugem zrak, v tretjem ogenj, v četrtem zemlja. Znak vode je še posebej žarel. Žarel je kot angelski sij. Kot vrata v prihodnost, preteklost in sedanjost hkrati. Kot predor v svet mrtvih.
Počasi kot, da bi bila v transu se je dvignila s stola. Stopala je počasi in previdno. Tedaj je prispela do čudovite, a zastrašujoče meglice hkrati. Hotela se je je dotakniti.
Takrat pa sta v sobo prišla njena starša Joanne in Jack.
Sredi sobe sta zagledala svojo hčerko, katere oči so bile popolnoma prazne. Na obrazih se jima je zarisala groza. Z hitrimi koraki sta odhitela do Yvonne.
Jack je pokleknil na kolena in stresel svojo ljubljeno hčerko. Toda ona se ni zmenila zanj.
Tedaj sta zagledala meglico. Njuna obraza sta takoj pobledela. Postala sta bleda kot kreda, kot stena, kot sneg zgodaj pozimi. Ko pa se je Yvonne hotela dotakniti meglice sta postala bleda kot posneto mleko.
Vsak je za eno ramo zgrabil hčerko in jo hitro odpeljal iz sobe.
»Leah! Takoj sem! Takoj se moramo odpraviti!« je mama klicala svojo starejšo hčer. Leah je prihitela po stopnicah. Jack si je Yvonne oprtal na ramo, Joanne pa je za ramo še vedno držala svojega najmlajšega otroka.
Skupaj so kolikor hitro se je dalo stekli skozi vhodna vrata in sedli v avto. Jack je pritisnil na plin in odpeljali so se daleč, daleč proč.
Yvonne je zadaj sedela še vedno s praznimi očmi, Leah pa jo je zaskrbljeno pogledovala.
Ali je vse skupaj povezano? Se je na obali spraševala. Ni vedela. Toda je slutila, da je res.
......................................................................................................................................................................................
Pač ja to je konec drugega dela. Plis napište kak se vam je zdelo.
Lp HRHGLN24