Hej! upam da vam je vsec moja zgodba in jo kdo spremlja<3 Hvala za vse komentarje res ste prijazni:wink::blush:
Poskusila sem skoraj vse.
»Oči, daj noooooo, saj ni tako hudo…« sem se prilizovala. »Pokazal jim bom, kakšen hudič je, če zares izginem!« je zagodrnjal (tečka!). V hipu, ko je prebral članek, je opustil vse delo in imela sem toliko časa, da bi lahko drsala cel ljubi dan. A sem imela pomembnejše opravke. Morala sem ugotoviti, kdo bo novi Božiček.
A le kdo bi bil primeren za to nalogo? Zanjo potrebuješ magijo, ki jo ima le Božiček in jo ob smrti preda na njegovega izbranca (to ni v krvi, Božiček se tik pred koncem življenja odloči, komu pripada ta naloga) in brez nje nihče ne more biti Božiček…
Naenkrat pa… »Bingo! Saj imamo palčke, ki izdelujejo darila! Zakaj ne bi mogli tudi pomagati dostavljati?« sem pomislila in zdrvela po stopnicah. »Palčki moji dragi, moram vam povedati tragično novico,« sem žalostno povedala zbranim. »Bodite pri miru in poslušajte.« V tistem hipu so palčki prenehali dihati, a klub pomanjkanju kisika niso nezavestni pocepali na tla, tako so se trudili, da se ne bi premaknili, kajti morajo povsem in popolnoma upoštevati vse ukaze Božička ali njegove družine. »Hočem reči, lahko dihate. In goltate slino in delate življenjsko nujne stvari,« (nek palček se je zvil v klopčič in začel drnjohati, drugi je izpod svoje kape povlekel napol pojedeno liziko) »ampak to ne vključuje prehranjevanja ali spanja, s tem mislim osnovne potrebe med stanjem in poslušanjem.« Palčki so se postavili v pozor in mi salutirali. »Torej,« sem zavzdihnila, »ste pripravljeni pomagati in dostaviti darila vsem?« Zavladala je smrtna tišina. »Ste za?« sem vprašala, a se nato spomnila, da jim nisem dala dovoljenja za govor, in še enkrat sem zavzdihnila. »Lahko poveste svoje mnenje.«
»Dobimo piškote, ki so namenjeni Božičku?« se je na glas vprašal palček. »Seveda, saj tudi opravljate delo, ki je namenjeno Božičku!«
»Potem pa, JAAAA!« so zavpili palčki in še vedno vzravnano stali na svojih mestih. »Piškoti!« so zavpili in se hitro umirili.
»Lahko se premikate,« sem bila milostna. »V glavnem,« sem znova prevzela besedo, ko so se palčki prestopili ali popraskali, »morali boste skakati skozi dimnike, če jih ni, skozi okna, drveti skozi mraz celo noč, potem pa lahko spite dokler ne dobimo novih želja za božič.« Palčki so prikimali. »Imam pa še posebno presenečenje za tiste, ki ne verjamejo v Božička – poslušajte.« Ta del sem jim povedala potiho, in ko sem končala, je eden vrgel kapo v zrak od navdušenja, nato pa so vsi sledili njegovemu zgledu. Ko sem jim dovolila, da jih gredo iskat, je izbruhnil vsesplošni nemir: enemu je kapa padla v stranišče in umiril se je šele, ko mu je babica obljubila, da bo še danes napletla novo. Morda jim ne bi smela dovoliti svobodnega gibanja.
»Moramo pa priznati, da se tudi Božiček ne obnaša lepo. Njegova naloga je, da obdaruje vse otroke. Zato bo tudi on prejel majhno… presenečenje.« Palčki so vestno pokimali. »Vi pa za plačilo dobite vse, kar je nastavljeno za našega dobrega moža. Treba pa bo pohiteti: božič bo že jutri! Kmalu bo treba dostaviti vsa darila. Pojdite se pripravit.«
Nemudoma so se zmenili, kdo prevzame kateri del sveta, in ustrezna darila so zmetali v koške. Nato so se vsi začeli preoblačiti v božična oblačila. No, skoraj vsi. Babica, ki je svojemu vnučku obljubila kapo, je ravno stala pred življenjsko pomembno odločitvijo: ali naj mu skvačka koralno ali karminsko rdečo kapico?
Vsi palčki so stali ob svojih vrečah, koških in ob svojih miniaturnih prevoznih sredstvih, od letečih jelenov in pingvinov do raznih delov pohištva z raketnim pogonom.
»Nasvidenje, dobro opravite!« sem zaklicala za palčki in že so izginili v noč.