omg, guyssss že zadnji del. no upam da ste uživali v branju :kissing_heart::kissing_heart:



10. del – Konec iskanja

Lana je stala v temi koče, še vedno z dlanmi oklepajočimi fotografijo, kot bi ji dala nekaj, česar ni mogla nikoli vrniti. Adrian je stal pred njo, svetloba izven koče je utripala skozi umazana okna, njegov obraz pa je bil samo temna senca. Ni se premikal, njegov obraz je bil brezizrazen, vendar je v njegovih očeh gorelo nekaj, kar je Lana prepoznala – nekaj, kar je preveč poznala, preveč čutila, da bi se lahko še vedno pretvarjala, da tega ne vidi.
"Zakaj, Adrian?" je vprašala, njen glas je zvenel skoraj otožno. "Zakaj vse to?"
Adrian ni odgovoril takoj. Samo stopil je bliže, njegov pogled pa ni odmaknil od nje. Bila je tam, čisto blizu njega, toda še vedno ga ni mogla povsem razumeti. Vse je bilo napačno, vse je bilo prepleteno, kot zanka, ki se vedno bolj stiska. "To, kar vidiš, Lana," je rekel počasi, "ni zgodba, ki bi jo lahko razumela. Ni zgodba za nekoga, kot si ti." Njegove besede so jo zabolele. Vse se je začelo z ljubeznijo. Začelo se je z zaupanje, s tem, da je verjela, da je v njegovih rokah varna. A zdaj… ni bila prepričana, kaj je. Njegova hladna, izračunana resnica jo je stisnila, ko je spoznala, da so vse stvari, ki so se dogajale v zadnjih tednih, samo koraki, da bi prišla sem, v tem trenutku.
"Claire… Eleanor… vse to…" je začela, vendar so ji besede utonile, ko je videla, kako se Adrianov obraz začne spreminjati. Skrival je nekaj, nekaj globokega.
"Lana," je rekel tiho. "To ni tvoje iskanje. Nikoli ni bilo." Njegov glas je zvenel kot šepet smrti, tisti trenutek, ko ješ resnico, vendar te prepozno stisne v izsiljevanje. Adrian je korak za korakom pristopil k njej, njene roke so se tresle, vendar ni mogla več zbežati. Vedela je, da ga ne more obiti, kot bi želela.
"Kaj misliš, da boš dosegla?" je nadaljeval, ko je njeno roko nežno prijel v svojo. "Misliš, da boš lahko rešila vse te ženske? Misliš, da boš zaustavila vse to?"
Lana je čutila, kako se njen um in srce prepletata v prepirovih mislih. Nič ni bilo enostavno, vse je bilo zmedeno. Preveč ljubezni, preveč skrivnosti. A nekaj v njej je bilo – tisto, kar je morala storiti. Tisto, kar je morala izvedeti, preden bo prepozno. "Ne," je rekel Adrian, kot da bi bral njene misli. "Ne moreš se umakniti. In tudi ne moreš iti."
Pogledal jo je z nečim, kar je bilo kot tiha grožnja, vendar tudi nekaj nepopisnega. Lana je stopila nazaj, vendar se je znašla v kotu. Vsak njen gib je bil zamejen, vsak njen dih je bil pretežak.
"Morda sem bil preveč… nezadržan," je rekel Adrian z obžalovanjem v glasu. "Ampak vse sem naredil, da bi te zaščitil. Vedno sem te hotel obvarovati."
S tem, ko je njeno roko spustil, je počasi zavil okoli nje. Lana je s pogledom sledila vsakemu njegovemu gibu, vendar ni vedela več, kaj je prav in kaj ni. Če je resnično bil morilec… zakaj bi potem bilo vse skupaj tako prepleteno?
Nekaj trenutkov kasneje je Lana spustila fotografijo. Vsi ti obrazi, vse te žrtve, so postali nekaj, kar je bilo izven njenega dojemanja.
"In kaj boš zdaj naredil?" je vprašala s skoraj zadušenim glasom, vendar so bile njene besede že zgolj odmev njene nemoči. Adrian je tiho stopil v temno senco, vendar je njegovo telo še vedno sijalo v strahu in skrivnostnem nasilju. "Kaj boš storila, Lana?" je vprašal, a ni bil vprašanje. To je bila izjema, ki je sledila vsem tistim neizgovorjenim grožnjam. Lana ni vedela, kaj naj stori. Vse njene misli so se skrile v temi. Adrianov obraz se je zatemnil, ko je pogledal v njene oči. V naslednjih nekaj dneh je Lana izginila. Niti ona niti policija niso našli sledi o njenem izginotju. Kot bi se pogoltnila zemlja. Adrian je izginil za nekaj časa, vendar so policisti začeli raziskovati več, ko so našli nepričakovane dokaze o njegovem preteklem življenju, ki so kazali na dejansko povezavo z izginulimi osebami. A vprašanje je bilo vedno prisotno: je bil Adrian tisti, ki je stal za vsemi temnimi skrivnostmi? Ali pa so bile njegove roke v resnici očistene?
V temnem, zapuščenem mestu pa je ostalo še vedno nekaj – tisto neizgovorjeno vprašanje, ki ga nihče ni mogel razkriti, in ta skrivnost je živela naprej, zakopana v najglobljih kotičkih uma.



Konec.