o my gosh, že predzadni del :scream:


9. del – Kri na poti

Lana je bila preplavljena z dvomi, vendar ni imela več izbire. Občutek, da jo Adrian manipulira, je postal premočan, da bi ga ignorirala. Še vedno je bila zaljubljena vanj, vendar so bili znaki, ki jih ni mogla več spregledati. Danes se je odločila, da bo šla na kraj, kjer je bila policija že pred dnevi, ko so našli telo.

Vse je bilo preveč urejeno, preveč očitno, kot da bi bilo vse vnaprej pripravljeno.

Kljub temu, da je bila Lana obsojena na iskanje odgovorov, ni imela pojma, kaj jo čaka. To, kar je našla, je bilo nekaj, česar si ni predstavljala v svojih najhujših nočnih morah.


---

Ko je prispela na prizorišče, so jo prevzeli običajni občutki panike in groze, ki so spremljali takšne situacije. A tokrat je bilo nekaj drugače. Izločeni predmeti, kot so osebne stvari in oblačila, so bili natančno zloženi ob robu območja, kjer so našli truplo.

A ko je stopila naprej, je nekaj ujelo njen pogled.

Na tleh so bile drobne krvave sledi. Prvič se je zazrla, potem pa se je ustavila. Poglej bolje, je rekla sebi. Preproste sledi, morda je bilo to le…

A ko je natančno pregledala, je prepoznala vzorec. To niso bile naključne kapljice. To so bile krvave sledi, ki so vodile globlje v gozd.

Srce ji je poskočilo. Noge so se ji ustavile. Če bi jih sledila, bi se mogoče približala resnici.


---

Lana je vzela telefon, vendar je vedela, da bo morala ravnati previdno. Poklicala je Adriana in je poiskala miren ton, da ne bi sprožila preveč vprašanj.

"Kje si?" je vprašala.

"V knjigarni," je odgovoril hitro. "Kaj je narobe?"

"Mislim, da sem našla nekaj," je rekla z zadušenim glasom. "Območje, kjer so našli truplo – sledim krvavim sledi."

Adrian je molčal nekaj trenutkov. "Lana, ne delaj tega. To ni tvoja preiskava."

Njegov glas je zvenel preveč obvladano, preveč prepričljivo. A Lana je prepoznala v njegovem tonu nekaj, kar je sprožilo alarm. Zakaj bi bil tako zaskrbljen? Zakaj bi želel, da se ustavi?

"Mogoče mi moraš povedati, kaj se dogaja," je rekla in se nagnila naprej. "Mogoče si ti tisti, ki mi lažeš, Adrian."

V tistem trenutku se je na drugi strani zaslišala tišina. Ni bilo več toplega, zaščitniškega tona, ki ga je poznala. Vse je izginilo in zamenjalo ga je nekaj temnejšega.

"Ne, Lana," je rekel počasi. "Slediš napačni poti."

Vse v njej je kar zmrznilo. Počasi je odložila telefon in se odločila, da ne bo upoštevala njegovih opozoril. To ni bilo več le iskanje odgovora. To je bilo iskanje resnice, ne glede na to, kakšne posledice bo imelo.


---

Sledila je krvavim sledi, ki so vodile globlje v gozd, stran od glavne poti. Z vsakim korakom je postajala bolj napeta. Srce ji je bilo v grlu, v ozadju pa je slišala veter, ki je šel skozi drevesa. Ko so postajali temnejši, je imela občutek, da ni več le fizično v gozdu, temveč tudi v svojih najglobljih strahovih.

In potem ga je našla.


---

Le nekaj korakov pred njo je bila majhna, zapuščena koča, povsem pozabljena s strani vseh. Sledi so vodile do nje, kot da jo je nekdo želel pripeljati sem. Lana je počasi stopila naprej, njene roke so se tresle. Ko je pritisnila kljuko, se je vrata odprla z drhtečim zvokom.

V koči ni bilo veliko, vendar je bilo vse popolnoma opustošeno – umazani papirji, odprte omare, razvrščene stvari po tleh. A tisto, kar je pritegnilo njeno pozornost, je bila fotografija na tleh. Na njej sta bila Claire in še ena ženska. A to ni bila samo katera koli ženska. To je bila Eleanor.

Njene roke so se tresle, ko je zagrabila fotografijo. Zdaj ni bilo več dvoma.

"To ni samo morilec, Adrian," je šepetala sama sebi. "Ti si tisti."

Njene misli so bile prekinjene z nenadnim zvokom.

Ko je dvignila pogled, je stala pred njo silhueta. To je bil Adrian.