4. del – Med strahom in poželenjem

Lana je še vedno čutila toploto Adrianovih ustnic na svojih, ko sta zapuščala skladišče. Noge so se ji nekoliko tresle, a ni bila prepričana, ali od strahu ali od tistega nečesa, kar je začela čutiti do njega.
"Si v redu?" jo je vprašal, ko sta stopila na ulico. Prikimala je, čeprav ni bila prepričana. Nekaj v njej jo je svarilo, da mora biti previdna, a hkrati jo je vleklo bližje k njemu. Ko sta hodila proti njenemu domu, je naenkrat začutila njegov pogled na sebi. Počasi se je ustavil na pločniku in jo prijel za roko. "Lana… ne smeš mi skrivati stvari. Če boš v nevarnosti, mi povej."
Njegova roka je bila močna, topla. Preveč prijetna za nekoga, ki naj bi bil osumljenec.
"Obljubim," je šepnila.
"Dobro," je rekel in se ji nasmehnil. "Pojdiva k tebi. Nočem, da si ponoči sama." Njeno srce je preskočilo utrip. Tisto noč je Adrian ostal pri njej. Sedel je na njenem kavču, njegova prisotnost je bila pomirjujoča, a hkrati je čutila nekaj… drugačnega. Nekaj preveč intenzivnega. Ko sta se pogovarjala, je opazovala njegove gibe. Način, kako se je premikal – vedno nadzorovan, vedno pozoren. Kot da je navajen opazovati ljudi. "Zakaj se tako zelo zanimaš za ta izginotja?" ga je nenadoma vprašala.
Adrian je za trenutek umolknil. "Ker sem bil prevečkrat priča temu, kako ljudje preprosto… izginejo. In nihče ne naredi ničesar."
Njegov glas je postal temnejši, skoraj grenak. "Ljudje mislijo, da so varni. Ampak v resnici niso."
Lana je začutila, kako se ji je naježila koža. Po nekaj trenutkih tišine je vstal. "Utrujena si. Pojdi spat."
"Kaj pa ti?"
Nasmehnil se je. "Bom tukaj. Ne skrbim samo za preiskavo, Lana. Skrbim tudi zate." Nekaj v njegovih besedah jo je ganilo bolj, kot bi smelo. Sredi noči se je Lana prebudila. Stanovanje je bilo tiho. V temi je videla senco, ki je stala ob njenem oknu. Adrian. Bil je tam, negiben, gledal je skozi steklo. Nekaj v njegovem telesu je bilo napeto, skoraj… nenaravno mirno. "Adrian?" je zašepetala.
Ni se takoj odzval. Nato se je počasi obrnil k njej, njegov obraz je bil v polsenci.
"Vse je v redu," je rekel z rahlim nasmeškom. "Pojdi nazaj spat."
Toda nekaj v načinu, kako je stal tam… jo je zmrazilo do kosti.