hej,
odločila sem se da objavim nov del. Prosim pritisnite like pustite komentar da vidim kako se vam je zdela moja zgodba in priporočite svojim prijateljem. Pa če še iste preberite vse dele.
Lp Chloe

Zaprla sem oči in slišala znan glas.
»Hej.« bila je Lana. Spet tukaj kadar sem jo potrebovala.
»Kaj se je zgodilo?« ni še videla da sem jokala zato sem to priložnost uporabila da sem se delala da sem kihnila a sem si pobrisala oči. Seveda sem mela oči še vedno rdeče zato se mi zdi da je vedela.
»O, hej. Dolgo se nisva videli.« sem rekla z svojim najbolj skulinarim glasom.
»Kaj se je zgodilo?« je rekla kot bi že vedela. Sedla je zraven mene na tla in me objela čez ramo. Zgledala sem kot zombi. Imela sem podočnjake od štirih prebedenih noči. Izgledala sem kot okostnjak saj nisem jedla že par dni, če ne štejemo vroč kakav, pred parimi dnevi in eno palačinko od predvčeraj. Imela sem tudi povito roko čez katero je že spet prihajala kri kar nisem čisto nič čutila.
»Nič.«
»Lažeš. Tvoj nos trza.« poznala je vse moje trike.
»Ni res.«
»Ne laži mi in mi povej kaj se je zgodilo! Nisva se slišali že od kar si začela hoditi z Andrejem!« vdala sem se saj nisem mogla več zadrževati.
»Tudi prav, Andrej se seli v Italijo čez tri dni, zato sem bila neprestano z njim. Pred tremi dnevi mi je telefon padel v vodo in se ni prižgal takrat sem bila seveda pri Andreju. Vmes je mojega dedija kap in nihče me ni mogel poklicati in nihče ni imel Andrejeve številke. Svojo družino sem pustila na cedilu, vsi so bili ob dediju razen mene. Potem ko so se vrnili domov je Nik se začel dreti name in potem sta naju ločila in Olivia je zaloputnila z vrati in slika se je razbila in črepinja se mi je zasadila v roko zato sem dobila to. Potem sem prekinila z Andrejem in dovolj imam tega sveta! Dovolj imam tega da sem in na en in na drug način tista zloba! Dovolj imam tega sveta! Dovolj imam tega da sem živa!« sem vse delno zakričala, delno govorila nerazumno in hitro in Lana se me je kar ustrašila zaradi mojega vpitja. Videla sem da ji je neprijetno. Hotela sem se vstati in oditi a nisem mogla. Nisem se mogla premakniti. Vse me je bolelo in nisem imela moči dvigniti niti prsta. Vse se mi je zdelo megleno.
Zbudila sem se v bolnici. Zagledala sem mami in Lano. Zakaj moram biti spet tu?! Sem se jezila v svoji glavi. Mami in Lana sta mi povedali da sem padla v nezavest zaradi tega ker nisem jedla več dni. Seveda sem to tudi sama vedela a ni mi bilo jasno kateri dan je in kdaj Andrej gre. Lana mi je potem povedala da sem bila nezavestna samo kakšno uro ali dve. Vedela sem da je bilo zelo dobro da je bila Lana ob meni saj če je ne bi bilo nimam pojma kdaj bi me kdo opazil da sem tam nezavestna. Sama se še dolgo nisem mogla vstati in bila sem v sobi s tremi puncami še bolj suhimi kot jaz. Bil je čas za kosilo in medicinska sestra nas je gledala kako počasi košček po koščku jemo hrano. Zame to ni bil problem saj nisem imela problemov s tem da se mi je zdelo da sem predebela samo pozabila sem jesti zaradi drame ki se je dogajala okoli mene. Hitro sem zmetala hrano vase in se hotela odpraviti nekam drugam. Nisem vedela kam. Samo da je samotno a to ni bilo mogoče. Nikakor me niso izpustili. Rekli so da bi si lahko še kaj naredila. Pravila sem jim da se nisem namerno sestradala ampak da sem pozabila jesti zaradi nenadnih dogodkov. A ne seveda mi niso verjeli in me niso pustili. Čez nekaj časa so poslali psihologa k meni. Razložila sem mu celo situacijo in rekel je da moram do jutri biti tukaj in da se bomo potem pomenili. Zelo sem bila vesela dokler nisem v hodniku zagledala mami, ki me je spomnila na to da vsega še ne bo tako hitro konec. Vedela sem da v moji družini vsaj še kakšen mesec ne bo miru. V sobi je bila Lana ker je moja mama odšla jesti. Lana je bila tudi v šoku ker ji Mark ni povedal da se seli, kar jo je res potrlo. Mene tudi saj sem se spomnila dneva ko sem bila pri Andreju in je potem prišel njegov oče in potem ko sta se Andrej in Mark pogovarjala, da mora Mark Lani povedati, da se seli. Zdi se mi da je to tudi sam vedel a si samo ni upal oziroma še ni zbral poguma. Žalostna sem bila zaradi te situacije, ki se je dogajala okoli mene saj je bilo preveč stvari naenkrat. Šele sedaj zavidam svojim sošolkam, ki pravijo da se jim ni zgodilo nič posebnega čez cele počitnice. Zdelo se mi je bedno da cele počitnice nič niso delale in da se jim ni nič zgodilo, a sedaj to želim tudi jaz. Pri nam se je vedno kaj dogajalo. Tudi ko smo za mizo in večerjamo ni nikoli miru saj ima nekdo vedno kaj za povedati. V bedni bolnici sem bila še cel dan ki se mi je zdela cela večnost. Niso imeli nobenih ogledal in ko so nas tehtali smo morali gledati stran. Jedli smo na tri ure. Za kosilo je bil pire krompir, zelenjavni polpeti, špinačna juha in manjši kos torte. Kot sem že prej omenila meni jesti ni bilo problem saj sem bila sestradana in sem vso hrano zmetala vase medtem ko so moje cimre premetavale tisto bogo hrano po krožniku. Dosti sem imela življenja. Neprestano sem razmišljala če sem se prav odločila glede Andreja. Pogrešam ga a res je da bi se tako ali tako mogla raziti čez dva dni 8 ur in 43 minut. Lana je odšla do Marka mami pa je bila najprej zunaj eno uro, potem je odšla k dediju in sedaj je še vedno z njim. Z nikomer se mi ni dalo pogovarjati želela sem si bit sama a nobena od mojih sostanovalk mi ni dala miru. Vse so bile tako klepetave. Nisem imela telefona, nisem imela knjige, nisem imela mp3, ničesar za brati in umirala sem od dolgčasa. Telefon so vzeli tudi mojim cimram saj bi lahko gledale kakšne modne modele, se še slabše počutile o sebi in potem spet čisto nič jedle. Vedela sem kako jim je saj sem pred parimi meseci tudi sama sebi zdela debela a sem se pogovorila z super psihologom na naši šoli, pogledala nekaj videov, ki so bili zelo poučni in sem malo se odstranila od Instagrama in pri YouTubu sem gledala samo par ljudi, glede katerih se nisem počutila debelo. Bilo je težko obdobje a ni mi bilo težko, saj sem imela mnogo ljudi, ki so mi stali ob strani in me podpirali. Tudi prebrala sem knjigo Gremo mi v tri krasne, ki se mi je zdela odlična in zelo poučna ter dala mi je veliko za razmišljati. Moja zdravnica je predlagala moji mami naj gre malo domov, da si spočije. To je rekla tudi zato da bi se lahko jaz bolj spoznala z mojimi sostanovalkami. Čez nekaj časa se mi je volja spet vrnila in spet sem začela govoriti. Izvedela sem da je punca, ki je bila nasproti mene bila stara enako kot jaz. Ime ji je bilo Lina in imela je samo očeta, ki pa je bil alkoholik in zamislila sem se. Ona ni imela nikogar, ki bi ji pomagal in z njo prebrodil težave tako kot sem imela jaz pomoč in veliko ljudi ki so me podpirali. Druga punca, ki je bila desno od mene je bila Zala. Ona je imela oba starša a oba sta bila prezaposlena, da bi opazila, da je z njo karkoli narobe. In še zadnja, ki je sedela nasproti Zale je bila Nataša. Nataša je bila predvsem tiha in se je videlo da je bila še bolj suha kot vseostale. Od nje nisem izvedela ničesar več od njenega imena. Ugotovile smo da se zelo dobro razumemo druga z drugo in jaz sem jim celo povedala kaj vse se mi je zgodilo. Razložila sem vse o Andreju, vse o dediju, moji gromozanski družini, poškodbi roke, Nikovem izpadu… Dobesedno vse sem jim razložila saj smo bile tam same več ur skupaj brez telefona in nismo imele česa za delati. Več ur smo se pogovarjale in več ur so me poslušale. Na koncu se je še Nataša sama malo odprla in povedala, da je imela grozne starše in da ji je njena mama dnevno govorila da mora manj jesti oziroma da je bolje če strada saj ni lepa. Govorila je da je lepota vidna samo na zunaj. Njena mama je vso hrano, ki jo je kupila skrila v njeno sobo in ji dala za brati vse mogočne spletne strani, ki so govorile o tem kako si edino lepa če si suha. Nataša je priznala da je bila stara trinajst in da je pri dvanajstih bila visoka 165 cm in težka 80 kil. Sedaj je 27 kil in visoka 160 cm. V bolnici je bila veliko dlje kot me. V bolnici je bila že pol leta. Kmalu se je zmračilo in hitro sem zaspala saj sedaj nisem spala že več dni. Zaspala sem ob devetih in se zbudila ob desetih. Zaspala sem brez težav a in na srečo nisem imela sanj saj sem vse sanje ki sem jih sanjala sovražila. Dejansko mi je pasalo iti spati. Jedla sem še in še in prosila celo za dodatno porcijo. Nisem mogla verjeti kako sem lahko ostala brez toliko hrane. A res se je zgodilo da sem se kar zredila. Saj sem vedela da se bo to zgodilo. Ko ničesar ne ješ res da zelo shujšaš a čim nekaj potem normalnega poješ se napihneš še bolj kot prej.
Kmalu zatem so me spet spustili domov in s mojimi cimrami sem si izmenjala številke. Ko so me starši peljali domov sem hotela reči naj me zapeljejo k Andreju a si nisem upala. Ko so me starši pripeljali domov sem samo razmišljala kaj naj naredim. Mami mi je ukazala da moram povedati če grem kamorkoli in da moram priti ob dveh na kosilo, da me vidi kako jem. Nisem jim mogla dopovedati da sem samo pozabila jesti. Razmišlja sem samo še naprej. Naj grem k Andreju? Kaj če me noče videti? Kaj če sem ga prizadela? Kaj če sem ga užalila? Sem mogoče rekla kaj da bi namignila k temu da naj bi jaz mislila da je on česarkoli kriv, saj tega res nisem hotela?